Jedro

Pogoj za odreditev pripora na podlagi 525. člena ZKP je obstoj odločbe države prosilke o priporu oziroma temu enakovreden drug akt, obstoj pripornega razloga begosumnosti in neogibna potrebnost pripora za zagotovitev tujčeve navzočnosti v postopku odločanja o njegovi izročitvi državi prosilki.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Dežurni preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča na Ptuju je na podlagi 1. točke prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi z drugim odstavkom 525. člena ZKP in 16. členom Evropske konvencije o izročitvi (v nadaljevanju EKI) zoper D. S. odredil začasni pripor iz pripornega razloga begosumnosti. Pritožbo, ki jo je vložil osumljenčev zagovornik, je senat istega sodišča zavrnil kot neutemeljeno.

2. Zoper pravnomočni sklep obdolženčev zagovornik pravočasno vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 1. točki 370. člena v zvezi z 8. in 11. točko 371. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da pripor odpravi.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec, ki predlaga zavrnitev zahteve. Izpodbijana sklepa se pravilno sklicujeta na podatke Sveta Evrope o podpisnikih Evropske konvencije o izročitvi. Pravna podlaga za odreditev ekstradicijskega pripora je podana. Prav tako niso utemeljeni očitki, da izpodbijani sklep ne vsebuje razlogov o neogibni potrebnosti in sorazmernosti pripora.

4. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil vročen obdolžencu in njenemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

B.

5. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti pravnomočnemu sklepu očita bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Vložnik ni obrazložil, v čem naj bi bila podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, zato Vrhovno sodišče te kršitve ni presojalo. Kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP pa vložnik utemeljuje z navedbami, da je sodišče izpodbijani sklep oprlo na napačno pravno podlago, ker EKI po vložnikovih navedbah naj ne bi veljala za Črno goro. Nadalje očita izpodbijanemu sklepu tudi, da nima razlogov o pripornem razlogu begosumnosti in da iz sklepa ni razvidna ocena sodišča o obstoju sorazmernosti med pravico ljudi do njihove varnosti in obdolženčevo pravico do svobode.

6. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je (med drugim) podana, če sodba sploh nima razlogov ali če v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi popolnoma nejasni ali v precejšnji meri s seboj v nasprotju. Postopek za izročitev obdolžencev in obsojencev, vključno s priporom, je poseben postopek, ki je namenjen ugotavljanju pogojev za izročitev tujega državljana tuji državi na njeno prošnjo in je povezan s kazenskim postopkom, ki teče v drugi državi. Namen pripora v tem postopku je zagotoviti navzočnost tujca v postopku odločanja o izročitvi in s tem možnost njegove dejanske izročitve. Pogoj za odreditev pripora na podlagi 525. člena ZKP je obstoj odločbe države prosilke o priporu oziroma temu enakovreden drug akt, obstoj pripornega razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP in neogibna potrebnost pripora za zagotovitev tujčeve navzočnosti v postopku odločanja o njegovi izročitvi državi prosilki.

7. Določbe ZKP, ki urejajo postopek izročitve obdolžencev, imajo subsidiaren značaj (prvi odstavek 521. člena ZKP), kar pomeni, da se uporabljajo le, če v mednarodni pogodbi (dvostranski ali večstranski) ni drugače določeno, kar pomeni, da se oba pravna vira dopolnjujeta. Neutemeljene so navedbe zahteve, da sodišče izpodbijanega sklepa ne bi smelo opreti na določbe EKI. Navedena konvencija je mednarodna pogodba, ki ureja ekstradicijo in jo je naša država ratificirala (Ur. l. RS - MP, št. 22/94), prav tako pa iz podatkov Sveta Evrope izhaja, da konvencija velja tudi za Črno goro, in sicer od 6. 6. 2006. Vložnik pa s svojimi navedbami sodišču ni vnesel dvoma v pravilnost citiranih podatkov Sveta Evrope.

8. Neutemeljene so prav tako navedbe zahteve, da begosumnost pri obdolžencu ni podana in da izpodbijani sklep o tem dejstvu nima razlogov. Okoliščine, ki so navedene v pravnomočnem sklepu o odreditvi pripora, to so teža kaznivih dejanj, zagrožena kazen, dejstvo, da je obdolženec tujec in da ga nič ne veže na Slovenijo, njegovo prehajanje v druge države, kakor tudi to, da je obdolžencu znano, da je za njim razpisana mednarodna tiralica, nedvomno predstavljajo okoliščine, ki kažejo na nevarnost, da bi v primeru izpustitve na prostost pobegnil in se izognil kazenskemu postopku. Navedbe v zahtevi, da odreditev pripora ni neogibno potrebna, ker bi se obdolženec nedvomno udeležil kazenskega postopka, če bi ga sodišče v Črni gori le pravilno vabilo, in predpostavke o tem, ali bi ga Republika Hrvaška izročila Črni gori ali ne, na presojo zakonitosti napadenega sklepa nimajo vpliva, saj gre za zatrjevanje zmotne ugotovitve obstoja pripornega razloga begosumnosti oziroma zatrjevanje okoliščin, ki niso predmet konkretnega postopka.

9. V 16. členu EKI je določeno, da je začasni pripor zoper iskano osebo mogoče odrediti samo v nujnem primeru. Nujnost je treba presojati z vidika nevarnosti, da bi tujec (obdolženec) pobegnil ali se skril, če zoper njega ne bi bil odrejen ekstradicijski pripor. Odreditev pripora mora sodišče presojati tudi z vidika sorazmernosti, kar je v konkretnem primeru tudi storilo in zaključilo, da je glede na težo dejanja in zagroženo kazen ter stopnjo nevarnosti, da se bo obdolženi izognil kazenskemu postopku, pripor zoper njega neogibno potreben.

10. Na podlagi navedenega Vrhovno sodišče ugotavlja, da so v izpodbijanem sklepu o odreditvi pripora navedeni razlogi glede vseh odločilnih dejstev, zato uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka, kakor tudi zatrjevana kršitev ustavne pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave Republike Slovenije, nista podani. Zato je zahtevo za varstvo zakonitosti zagovornika obdolženega D. S. na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.