Jedro

Kaznovanje tistega, ki v vlogi žali sodišče, stranko ali drugega udeleženca v postopku, ni vezano na predhodno kazensko obsodilno sodbo ali na zaslišanje storilca. Žalitev sodišča ni določena kot kaznivo dejanje, katerega obstoj bi bilo potrebno predhodno ugotavljati ob vsebinskih in procesnih jamstvih po Ustavi RS. Če nekdo v vlogi žali sodišče, mu to v skladu s 109. členom ZPP lahko izreče denarno kazen, če izjava storica ogroža ugled oz.

spodkopava avtoriteto sodišča.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom kaznovalo toženo stranko z denarno kaznijo v višini 150.000,00 SIT in ji naložilo, da je dolžna to kazen plačati v roku 15 dni na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani.

Zoper navedeni sklep se z laično pritožbo smiselno zaradi nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja pritožuje toženec. V pritožbi navaja, da mu brez izrecno dokazanih kaznivih dejanj ne more biti izrečena denarna kazen, sklep o denarni kazni je bil izdan brez njegovega zaslišanja. Toženec navaja, da je v pritožbi zoper zamudno sodbo navajal samo dejstva in sodišča ni žalil. Ker toženec nima na razpolago delovnega mesta za zaposlitev tožnika, ga tudi sodišče v to ne more prisiliti.

Toženec je tožniku podal ustno odpoved pismeno, poleg tega pa tudi ustno najmanj 10 krat. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljanega pritožbenega razloga, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/2004) v zvezi s 366. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo in da je na pravilno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo tudi materialnopravno pravilno odločitev.

Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z stališčem sodišča prve stopnje, ki izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, po katerem je toženec v pritožbi zoper zamudno sodbo prvostopenjskega sodišča opr. št. I Pd 282/2005 z dne 26.4.2005 navajal takšne izraze, ki so bili za sodišče žaljivi. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša tudi z prepričljivo obrazložitvijo sodišča prve stopnje, v čem je bila žaljivost navedb toženca v pritožbi zoper citirano zamudno sodbo in v pravilnost te ocene prvostopenjskega sodišča nima nikakršnih pomislekov. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je toženec imel pravico do pritožbe zoper zamudno sodbo sodišča prve stopnje, v okviru katere bi lahko uveljavljal pritožbene razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka oz. zmotne uporabe materialnega prava, ni pa imel pravice v pritožbi izrekati žaljivih vrednostnih ocen na račun sodišča oz. predsednice senata. Ker je sodišče prve stopnje izpodbijani sklep izdalo na podlagi določbe 109. čl. ZPP v zvezi z določbo 3. do 7. odst. 7. čl. ZPP in ker je po prepričanju pritožbenega sodišča glede na žaljive vrednostne ocene tožnika denarno kazen izreklo v primerni višini, je bilo potrebno pritožbo toženca zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tudi rok za plačilo denarne kazni v izpodbijanem sklepu določen v skladu z 4. odst. 11. čl. ZPP, po katerem ta rok ne sme biti krajši od 15 dni in ne daljši od treh mesecev.

Neutemeljene so pritožbene navedbe toženca, iz katerih je razbrati, da naj bi bil izpodbijani sklep nezakonit, ker naj mu kaznivo dejanje ne bi bilo dokazano oz. ker ni bil zaslišan.

Kaznovanje tistega, ki v vlogi žali sodišče, stranko ali drugega udeleženca v postopku, ni vezano na kazensko obsodilno sodbo, kot to smiselno izhaja iz pritožbe toženca. Namen kaznovalne določbe

109. čl. ZPP je v zavarovanju ugleda sodstva in zaupanja v sodstvo ter varovanju njegove avtoritete. Posebnega kaznivega dejanja, ki bi opredelil žalitev sodstva kot veje državne oblasti, kazenski zakonik R Slovenije niti ne vsebuje. 109. čl. ZPP tudi ne opredeljuje nekega posebnega kaznivega dejanja, pri katerem bi morala biti upoštevana vsa vsebinska in procesna jamstva, ki jih Ustava RS (Ur. l. RS št. 33/91 - 69/2004) veže na odločanje o kaznivih dejanjih. Če nekdo v vlogi žali sodišče, mu lahko sodišče izreče denarno kazen v skladu s 109. čl. ZPP in z ozirom na določbo 3. do 7. odst. 11. čl. ZPP, ne da bi ga pred tem zaslišalo. Sodišče ki odloči o kaznovanju tistega, ki sodišče žali, mora pred izdajo sklepa pretehtati, če je izjava storilca ogrozila ugled oz. spodkopala avtoriteto sodišča. Če to ugotovi, mu izreče primerno kazen ob upoštevanju določbe 3. odst. 11. čl. ZPP, po kateri lahko najvišja izrečena denarna kazen ob zlorabi pravic znaša 300.000,00 SIT.

Ker uveljavljani pritožbeni razlog ni bil podan,niti niso bili podani razlogi, na katere pazi pritožbeno sodiče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo toženca zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 365. čl. ZPP).