Jedro

Če dolžnica meni, da upnica njenih plačil ni pravilno upoštevala, oz.

če meni, da je plačala več, kot je upoštevala upnica, bi morala to vsaj zatrjevati oz. ponuditi drugačen izračun stanja dolga. Glede na to, da dolžnica dolg pravzaprav priznava, višino dolga pa le pavšalno in neargumentirano izpodbija, je njena pritožba neutemeljna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom delno ugodilo ugovoru dolžnice zoper sklep o izvršbi opr. št. In 98/00257-2 z dne 14. 7. 1998 in ustavilo izvršbo za zakonite zamudne obresti od zneska 2.745.806,00 SIT za čas od 1. 4. 1998 do 17. 4. 1998; v ostalem pa je ugovor zavrnilo.

Zoper sklep se pravočasno pritožuje dolžnica iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP; Ur. l. RS 26/99). V pritožbi navaja, da je že v ugovoru izrecno opozorila na višino upnikove terjatve, ki je sporna.

Upnica ni izkazala, kako je izračunala višino terjatve; terjani znesek je različen kot terjatev v izvršilnem naslovu. Nesporno je, da je upnica delno upoštevala dolžničina plačila pred vložitvijo predloga za izvršbo, vendar ni jasno katera plačila je upoštevala kot vračilo kredita in katera kot poravnave računov po drugih dolžničinih računih pri upnici. Upnica bi morala vsaj opisno pojasniti, kako je terjatev izračunana. Dolžnica za svoje trditve sicer ni predložila dokazil; razlog za to pa je dejstvo, da je zadevo urejala dolžničina hči JZ, ki je vso dokumentacijo pustila pri upnici. Dolžnica zato predlaga, da sodišče pozove upnico, naj predloži dokumentacijo, po potrebi postavi izvedenca finančne stroke, ki naj izdela pošten in zakonit obračun, zasliši upnico in njeno hčer in šele po tem odloči do katere višine je terjatev izkazana.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je bil sklep o izvršbi izdan in dolžnici vročen v času, ko je še veljal Zakon o izvršilnem postopku (v nadaljevanju ZIP; Ur. l. SFRJ 20/78 - 27/90), zato je pritožbeno sodišče ob reševanju pritožbe uporabilo določbe tega zakona.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu pravilno ugotovilo, da je dolžnica v ugovoru (kot tudi v pritožbi) uveljavljala ugovorni razlog iz 8. točke 50. člena ZIP, torej da je terjatev (delno) prenehala. Vendar pa iz dolžničinih pritožbenih navedb izhaja, da dolg priznava. Dolžnica tudi navaja, da je nesporno, da je upnica delno upoštevala dolžničina plačila pred vložitvijo predloga za izvršbo. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da prav zaradi te okoliščine izterjevana vrednost ne more biti enaka višini terjatve v izvršilnem naslovu (sporazumu, sklenjenem pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani); očitno namreč je, da je upnica upoštevala dolžničina plačila, saj je izterjevani znesek bistveno manjši, kot znesek terjatve v sporazumu.

Upnica je predlogu za izvršbo priložila listino - "podatki in dokumantacija za sodno izterjavo R... d.o.o." (priloga A2 v spisu), iz katere je razvidna višina terjatve, za katero je bila dovoljena izvršba. S tem je upnica dovolj natančno izkazala, da obstaja terjatev v izterjevanem znesku. Če dolžnica meni, da upnica njenih plačil ni pravilno upoštevala, oz. če meni, da je plačala več, kot je upoštevala upnica, bi morala to vsaj zatrjevati oz. ponuditi drugačen izračun stanja dolga. Glede na to, da dolžnica dolg priznava, višino dolga pa le pavšalno in neargumentirano izpodbija, je njena pritožba neutemeljena.

Pritožbeni razlogi torej niso podani; sodišče prve stopnje je o dolžničinem ugovoru pravilno odločilo; v postopku na prvi stopnji tudi ni bila storjena nobena od tistih bistvenih kršitev določb postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP; Ur. l. RS 26/99), na katere mora pritožbeno sodišče v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti. Zato je bilo potrebno ugovor na podlagi določbe 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 14. členom ZIP kot neutemeljen zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje.