Jedro

Denacionalizacijski upravičenci so morali skladno z določbami 61. in 62. člena ZDen navesti konkretne podatke o premoženju, katerega zahtevajo. Ni bila dolžnost organa, da preverja, ali je stranka navedla vse premoženje, do vračila katerega bi bila upravičena, in da izvaja ugotovitveni postopek o tem, katero premoženje je bilo denacionalizacijskemu upravičencu podržavljeno, ter s tem omogoči vlagatelju zahteve za denacionalizacijo, da postavi ustrezen zahtevek.

V primeru nepopolne oziroma nerazumljive vloge (denacionalizacijskega zahtevka) je bil organ dolžan ravnati po določbah ZUP/86 in razčistiti s stranko, kaj je njena zahteva.

Izrek

Tožbi se ugodi, delna odločba Upravne enote Žalec št. 362-70/92-877 z dne 13. 7. 2017, se v 3. točki izreka odpravi in se zadeva v tem obsegu vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano 3. točko izreka delne odločbe zavrgel zahtevo vlagateljev za denacionalizacijo premičnin in živine v preostalem delu (v 1. točki je ugodil zahtevi in določil odškodnino za 40 glav živine). V obrazložitvi je navedel, da ugotavlja, da so pravni nasledniki znotraj materialnega prekluzivnega roka določno, torej po vrsti in obsegu, zahtevali le 40 glav živine. Iz arhiva je pridobil dokaz, da je bilo v okviru likvidacije inventarja podržavljenih še 100 kg svinjskega fižola, 1 žitna shramba (500) in 1000 kom. brezovih metel, kar kaže na velik obseg tedanjega posestva, vendar je bil ta dokaz pridobljen izven zahteve vlagateljev za denacionalizacijo in po poteku prekluzivnega roka, zato ga ne more upoštevati kot dokaz. Stranka po izteku roka pravico izgubi, če je ni v roku zahtevala. Sklicuje se na določbe 61. in 62. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen), iz katerih izhaja, da je postopek denacionalizacije predlagalni postopek, zahteva za denacionalizacijo mora vsebovati konkretne podatke o premoženju, katerega vrnitev se zahteva, organ ni dolžan preverjati, ali je stranka navedla vse podržavljeno premoženje, do katerega bi bila lahko upravičena ter je od stranke odvisno, ali bo materialno pravico, ki ji jo zakon daje, uveljavljala in v kakšnem obsegu. Zgolj predložitev akta o podržavljenju, v katerem premično premoženje ni konkretno navedeno, in abstraktno sklicevanje na vračilo vsega premičnega premoženja v vlogi za denacionalizacijo, ni dovolj specificirana zahteva v smislu določb ZDen.

2. Drugostopenjski organ je pritožbo tožnice zavrnil. Soglaša z razlogi, da se vrača le tisto premoženje, ki je bilo izrecno zahtevano v zahtevah za denacionalizacijo in njihovih dopolnitvah do 7. 12. 1993. Razširjanje zahtevka za denacionalizacijo ni dovoljeno.

3. Tožnica izpodbija odločbo toženke in navaja, da je ta zavrgla večino zahteve za denacionalizacijo premičnin z utemeljitvijo, da so upravičenci znotraj materialnega prekluzivnega roka določno zahtevali le 40 glav živine. Vložena zahteva pa je zajemala in se nanašala na celotno podržavljeno premoženje, enako kot je bilo z eno odločbo hipno tudi podržavljeno. Vse je bilo odvzeto na enem listu, na eni strani papirja. Odvzeto je bilo vse pohištvo, oprema v graščini. Takrat se ni nihče spraševal, po katerem zakonu, šlo je za zakone revolucije in je bil odvzem vsega cilj celotnega postopka. Zaradi takratnega revolucionarnega ravnanja upravičenci ne morejo trpeti škodnih posledic. V postopku so sodelovali in tudi takoj, ko je bilo mogoče, navedli in predložili vse dokaze, ki so jim bili dosegljivi. Iz skope odločbe o podržavljenju je jasno, da je bilo odvzeto tudi vse premično premoženje. Prekluzivni rok za vložitev zahteve za denacionalizacijo ni bil zamujen. Ne more biti dvoma, to pove pravilo logičnega sklepanja, da je zahteva zajemala vrnitev vsega podržavljenega premoženja, specifikacija pa se je tekom postopka dopolnjevala. Odločitev je pravno zmotna, ker preozko razlaga vsebino vložene zahteve za denacionalizacijo in ne upošteva same resnične vsebine in volje vlagateljev ob vložitvi zahteve. Da bi bilo treba dobesedno za vsak stol in za vsako metlo že takrat povedati in oblikovati specificiran zahtevek, je skregano z zdravo kmečko pametjo in takšna razlaga ni sprejemljiva. Zavrženje zahteve je lahko le ukrep ultima ratio. V danem primeru pa pomeni izigravanje denacionalizacijskega upravičenca. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

4. Toženka v odgovoru na tožbo ponavlja svoje stališče, navedeno v izpodbijani odločbi. Vlagatelji zahteve za denacionalizacijo so morali v sami zahtevi za denacionalizacijo specificirati, katere posamezne premičnine zahtevajo.

5. Tožnica v odgovoru na odgovor na tožbo navaja, da je bila zahteva za denacionalizacijo vložena tako, kot tovrstne zahteve v času vložitve. Upravni organ takrat ni trdil, da je bila vloga nepopolna ali pomanjkljiva. Načelo pravne države prepoveduje spreminjanje stališča o vsebini vloge - zahteve za denacionalizacijo 25 let po izteku roka za njeno vložitev.

6. Tožba je utemeljena.

7. Uvodoma je zavrniti tožbeni ugovor, da so vlagatelji s pravočasno zahtevo, ki je opredeljevala predmet denacionalizacije na "celotno podržavljeno premoženje", zahtevali vse, oziroma bili upravičeni, da dobijo nazaj v postopku denacionalizacije vse, kar jim je bilo podržavljeno in bi specifikacijo posameznega podržavljenega premoženja lahko zahtevali tekom denacionalizacijskega postopka, ko bi o posameznem premoženju najdli dokaze. Upravnosodna praksa se tekom reševanja denacionalizacije o naravi denacionalizacijskega zahtevka ni spreminjala in ves čas temelji na stališču, da je denacionalizacijski postopek predlagalni postopek, ki se vodi v okviru materialnega zahtevka, ki ga je stranka morala pravočasno postaviti in na katerega je organ vezan. Denacionalizacijski upravičenci so morali skladno z določbami 61. in 62. člena ZDen navesti konkretne podatke o premoženju, katerega zahtevajo. Ni bila dolžnost organa, da preverja, ali je stranka navedla vse premoženje, do vračila katerega bi bila upravičena in izvaja ugotovitveni postopek o tem, katero premoženje je bilo denacionalizacijskemu upravičencu podržavljeno, ter s tem omogoči vlagatelju zahteve za denacionalizacijo, da postavi ustrezen zahtevek.

8. V primeru nepopolne oziroma nerazumljive vloge (denacionalizacijskega zahtevka) je bil organ dolžan ravnati po določbah ZUP/86 in razčistiti s stranko, kaj je njena zahteva. Iz upravnega spisa izhaja, da je organ štel, da je zahteva za denacionalizacijo za vrnitev "vsega podržavljenega premoženja" nejasna. V okviru razjasnjevanja so vlagatelji 7. 6. 1993 pri upravnem organu izjavili, da izrecno postavljajo zahtevo za premično premoženje, da pa bodo zahtevo opredelili naknadno. Nadalje iz upravnega spisa izhaja (povzetkov v pozivih k specifikaciji zahteve za denacionalizacijo premičnega premoženja ter določitve višine zahtevane odškodnine), da sta A.A. in B.B. (3. 7. 1993 in 28. 9. 1993) pred potekom roka za vložitev materialnega zahtevka podala tudi specifikacijo premičnega premoženja po vrsti le-tega in zahtevala vrnitev podržavljenega, A.A.: okoli 40 glav živine, nekaj konj, lesne zaloge, kmetijske zaloge in B.: okoli 40 glav živine, konji, mehanizacija. Ali je v tem zahtevanem organ zahteval specifikacijo, določno po obsegu, saj je bil po višini zahtevek nedoločen, iz spisa ne izhaja. Izhaja pa, da je napačno izhajal o vprašanju obsega denacionalizacije iz odločbe o razlastitvi veleposestva ..., namesto pravilno iz pravočasne zahteve za denacionalizacijo. Tako je posledično nejasno tudi, katero zahtevano premoženje je s 3. točko izreka, z dikcijo "denacionalizacija premičnin in živine se v preostalem delu zavrže", zavrgel. Predvsem, ker je v 8. točki izreka napovedal, da bo o preostalem delu vloženega zahtevka, o katerem še ni bilo odločeno, odločeno v nadaljevanju postopka s posebno odločbo.

9. Tožnica ima prav, da izpodbijana odločitev temelji na ugotovitvi, da so denacionalizacijski upravičenci znotraj materialnega prekluzivnega roka (do 7. 12. 1993 - 64. člen ZDen) zahtevali le 40 glav živine. Namreč le o tem zahtevku je bilo odločeno v 1. točki izreka in določena odškodnina, o preostalem zahtevanem pa ne. Odločitev o zavrženju denacionalizacijske zahteve za premičnine in živino v preostalem delu, na podlagi stališča, da je prepozno vložena, kolikor se nanaša na zahtevano dne 3. 7. 1993 in 28. 9. 1993, je torej kot obrazloženo v nasprotju s podatki spisa. Zavrženje, ker gre za zahtevke, vložene po poteku materialnega prekluzivnega roka, je utemeljeno le za razširitev zahteve za denacionalizacijo, katero premoženje je to, ki je prepozno zahtevano, pa mora biti razvidno iz izreka. V obravnavani zadevi je zato nejasno, ali je organ zavrgel tudi pravočasno zahtevo za konje, lesne in kmetijske zaloge ter mehanizacijo, kar bi lahko, kolikor bi menil, da vlagatelji zahteve za denacionalizacijo podržavljenja niso izkazali, le zavrnil. Izpodbijane 3. točke izreka se zato ne da preizkusiti, kar je bistvena kršitev pravil postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP.

10. Tožena stranka je glede na navedeno kršila pravila postopka, ta kršitev pa je vplivala na odločitev o zadevi. Sodišče je odločitev o odpravi izpodbijane odločbe in vrnitvi zadeve v ponoven postopek sprejelo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).