Jedro

ZBPP toženki ne daje pooblastila za podrobno vsebinsko presojo zadeve. To pomeni, da za zavrnitev dodelitve BPP iz razlogov po 24. členu ZBPP, za kar gre, kot je sodišče že navedlo, po vsebini v tej zadevi, ne zadostuje, da se organ za BPP strinja z odločitvijo, ki jo želi prosilec za BPP izpodbijati, temveč mora določno navesti okoliščino, iz katere po njegovi presoji izhaja, da prosilec že na prvi pogled, torej očitno nima možnosti za uspeh. Organ za BPP take okoliščine v obrazložitvi izpodbijane odločitve ni navedel izrecno, niti ni mogoče o njenem obstoju sklepati vsaj posredno, iz razlogov, ki jih navaja v obrazložitvi izpodbijanega sklepa.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Okrožnega sodišča v Kranju št. Bpp 841/2020 z 21. 12. 2020 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške postopka v znesku 406,26 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe.

Obrazložitev

**Potek upravnega postopka**

1. Z izpodbijanim sklepom je toženka zavrgla tožničino prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (BPP), vloženo 1. 12. 2020. V obrazložitvi ugotavlja, da je prošnja nepopolna, zato je v skladu z drugim odstavkom 67. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) v zvezi z drugim odstavkom 34. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) tožnico pozvala, da vlogo dopolni in na kratko opiše kaznivo dejanje ter obrazloži, katera dejstva ter dokazi utemeljujejo sum, da je osumljenec storil kaznivo dejanje, ter da naj navede razloge za nadaljevanje pregona zoper osumljenca A. A., zoper katerega je Okrožno državno tožilstvo s sklepom z 19. 11. 2020 kazensko ovadbo zavrglo. V nadaljevanju citira prvi in tretji odstavek 24. člena ZBPP ter zaključuje, da se v celoti strinja s sklepom Državnega tožilstva z 19. 11. 2020. Poleg tega tožnica v svoji prošnji za BPP in v njeni dopolnitvi ni navedla nikakršnih novih okoliščin ali predložila kakršnihkoli dokazov, ki bi vzpostavljali utemeljen sum v smeri storitve kaznivega dejanja ovadenega. Še manj pa je podana gotovost, ki je potrebna za obsodilno sodbo. Glede na navedeno ni verjetno pričakovati, da bi tožnica kot tožilka uspela v eventualnem kazenskem postopku. Posledično kazenski pregon zoper osumljenega nima verjetnega izgleda za uspeh in ga ni razumno sprožati.

**Bistvene navedbe strank v upravnem sporu**

2. Tožnica se z izpodbijanim sklepom ne strinja in v tožbi navaja, da so pozivi toženke na dopolnitev njene prošnje za brezplačno pravno pomoč tako zahtevni, da organ redno krši 31. člen ZBPP, saj opušča svojo zakonsko določeno nalogo, to je pomoč pri sestavi vloge za dodelitev BPP. Poudarja, da bi že za vložitev in dopolnitev vloge za BPP potrebovala odvetnika. Kot prejemnica sredstev Centra za socialno delo Gorenjska pa je odvisna od BPP. Izpostavlja, da je z izpodbijanim sklepom tudi ob upoštevanju prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) kršena oziroma omejena pravica do učinkovitega pravnega sredstva, da je v nedopustni situaciji ter ji še naprej nastaja nedopustna materialna in nematerialna škoda, ki jo bo uveljavljala. Z odločitvijo se po povedanem ne strinja in sodišču smiselno predlaga, naj tožbi ugodi, izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne istemu organu v ponovno odločanje.

3. Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijanem sklepu, na katerega se v celoti sklicuje, predlaga vpogled v upravni spis zadeve ter odgovarja na tožbene navedbe. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne kot neutemeljeno.

4. Tožnica je vložila še vlogo z 21. 2. 2021, v kateri odgovarja na toženkine navedbe v odgovoru na tožbo in vztraja pri tožbenih navedbah.

**Odločanje po sodnici posameznici**

5. Sodišče je 8. 4. 2021 na podlagi tretje alineje drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1)1 sprejelo sklep I U 91/2021-13, da v zadevi odloča sodnica posameznica. Zadeva se namreč nanaša na vprašanje pravilnosti zavrženja tožničine prošnje za dodelitev BPP kot nepopolne po drugem odstavku 67. člena ZUP v zvezi z drugim odstavkom 34. člena ZBPP. Ker je presoja pravilnosti uprave navedenih zakonskih določb predmet obširne in ustaljene sodne prakse, je senat presodil, da je izpolnjen pogoj iz tretje alineje drugega odstavka 13. člena ZUS-1 za odločanje po sodnici posameznici.

6. Ob tem sodišče izpostavlja, da sta se obe stranki na naroku za glavno obravnavo 12. 5. 2021 izrecno strinjali s sestavo sodišča v tej zadevi.

**Dokazni sklep**

7. Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo v vse listine v upravnem spisu zadeve in v sodni spis s strani tožnice predložene listine, in sicer: sklep Okrožnega državnega tožilstva št. KR-Kt/20876/2020-TD/TD/ss z 19. 11. 2020 (priloga A2), poziv na dopolnitev prošnje za dodelitve BPP št. Bpp 841/2020 s 4. 12. 2020 (priloga A3) in odgovor tožnice z 10. 12. 2020 – dopolnitev vloge za dodelitev BPP (priloga A4).

8. Zavrnilo pa je vpogled v sklep Okrožnega sodišča v Kranju v zadevi št. Bpp 842/2020 (priloga A5), ker se ne nanaša na zadevo, ki je obravnavana v predmetnem upravnem sporu.

**K I. točki izreka**

9. Tožba je utemeljena.

10. Uvodoma sodišče ugotavlja, da je organ za BPP z izpodbijanim sklepom sicer zavrgel tožničino prošnjo za BPP, vloženo 1. 12. 2020, vendar pa je v obrazložitvi po vsebini presojal, ali tožnica izpolnjuje pogoje za dodelitev BPP ob upoštevanju 24. člena ZBPP. Zato sodišče v nadaljevanju po vsebini presoja, ali je organ navedeno določbo ZBPP v obravnavanem primeru pravilno uporabil. 11. Tožnica je z v tej zadevi obravnavano prošnjo za dodelitev BPP s 1. 12. 2020 zaprosila za dodelitev BPP za pravno zastopanje in svetovanje ter vložitev obtožnice ali zahteve za opravo preiskave po 60. členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zadevi št. KR-Kt/2087/2020-TD/TD/ss ter kot morebitno izbrano odvetnico navedla B. B. 12. Po prvem odstavku 24. člena ZBPP se pri presoji dodelitve BPP kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev BPP, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh (...). Po tretjem odstavku istega člena se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari (...) in če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago (...).

13. Kot je naslovno sodišče poudarilo že v sodnih odločbah I U 845/2019 s 14. 6. 2019, I U 550/2021 s 13. 5. 2021 in drugih, navedena zakonska ureditev organu za BPP nalaga, da v primerih, kjer je očitno, da prosilec glede na stanje stvari nima možnosti za uspeh, prošnjo za odobritev BPP zavrne. V obširni in ustaljeni sodni praksi gre pri tem predvsem za zadeve, v katerih obstaja formalna ovira za začetek ali nadaljevanje postopka, npr. zamuda roka ali nedovoljenost pravnega sredstva, vendar pa je glede na izrecno besedilo tretjega odstavka 24. člena ZBPP doseg navedene zakonske določbe brez dvoma večji in organu za BPP nalaga, da vsaj v omejenem obsegu opravi tudi vsebinski preizkus zadeve.

14. Obseg oziroma meje tega preizkusa pa je zakonodajalec opredelil s pravnim standardom očitno nerazumnosti (prva alineja prvega odstavka 24. člena ZBPP), ki se po nadaljnjem zakonskem besedilu nanaša na verjetnost prosilčevega uspeha v postopku. Ta pravni standard mora pristojni organ v vsaki zadevi posebej napolniti ob uporabi kriterijev, določenih v tretjem odstavku 24. člena ZBPP, ki pa so brez izjeme ponovno vezani na pojem "očitnosti". S tem je po presoji sodišča zakonodajalec tudi jasno določil meje oziroma obseg preizkusa zadeve, ki ga mora opraviti organ za BPP: razlogi za morebitno zavrnitev dodelitve BPP na tej podlagi morajo biti očitni, torej spoznavni na prvi pogled, brez poglobljene analize zadeve.

15. To po drugi strani pomeni, da organ za BPP nima zakonske podlage, da bi opravil podrobno vsebinsko analizo oziroma presojo zadeve, v zvezi s katero želi prosilec vložiti pravno sredstvo oziroma uveljavljati sodno varstvo, onkraj standarda očitnosti. Pri tem je treba upoštevati, da je namen BPP uresničevanje z Ustavo zagotovljene pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave RS), zato je treba določbo 24. člena ZBPP razlagati ob upoštevanju načela sorazmernosti, torej tako, da pri tem ne pride do nedopustnega oziroma prekomernega posega v varovano pravico.

16. Ustavno skladna razlaga določbe 24. člena ZBPP je zato po presoji sodišča mogoča le ob strogem upoštevanju že večkrat omenjenega temeljnega zakonskega standarda za presojo razumnih možnosti za uspeh, torej standarda očitnosti. Povedano drugače, organ za BPP s svojo presojo ne sme poseči v vsebino sodnega varstva, ki ga želi prosilec oziroma tožnik doseči z BPP.

17. Sodišče ugotavlja, da se organ za BPP v izpodbijanem sklepu sklicuje na sklep Okrožnega državnega tožilstva KR-Kt/20876/2020-TD/TD/ss z 19. 11. 2020 (priloga A2), iz katerega izhaja, da je bila kazenska ovadba zoper osumljenca A. A. z 28. 9. 2019, ki jo je podala tožnica zaradi kaznivega dejanja krive ovadbe po prvem in drugem odstavku 283. člena Kazenskega zakonika (KZ-1), kaznivega dejanja goljufije po prvem in tretjem odstavku 211. člena KZ-1 ter kaznivega dejanja kršitve enakopravnosti po prvem odstavku 131. člena KZ-1 zavržena, ker naznanjena dejanja niso kazniva dejanja, za katera se storilec preganja po uradni dolžnosti. Zavržena je bila tudi tožničina kazenska ovadba zaradi kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1, ker so, kot izhaja iz navedenega sklepa Okrožnega državnega tožilstva, podane okoliščine, ki izključujejo pregon.

18. V nadaljevanju obrazložitve v tem upravnem sporu izpodbijanega sklepa organ za BPP navaja razloge iz obrazložitve sklepa Okrožnega državnega tožilstva z 19. 11. 2020 za zavrženje tožničine kazenske ovadbe ter zaključuje, da se v celoti strinja z navedenim sklepom Okrožnega državnega tožilstva. Ob tem ugotavlja, da tožnica v svoji prošnji za BPP in v njeni dopolnitvi ni navedla nobenih novih okoliščin ali predložila kakršnihkoli dokazov, ki bi vzpostavljali utemeljen sum v smeri storitve kaznivega dejanja ovadenega. Hkrati navaja, da je še manj podana gotovost, ki je potrebna za obsodilno sodbo.

19. S takšnim razlogovanjem pa je organ za BPP po presoji sodišča v izpodbijanem sklepu posegel v vsebino sodnega varstva, ki ga želi prosilka (tožnica) doseči z BPP, saj je podrobno povzel razloge iz obrazložitve sklepa Okrožnega državnega tožilstva z 19. 11. 2020 in zaključil, da tožnica v svoji prošnji za BPP ni navedla nikakršnih novih okoliščin ali predložila kakršnihkoli dokazov, ki bi vzpostavljali utemeljen sum v smeri storitve kaznivega dejanja ovadenega. Poleg tega je celo ocenjeval (ne)podanost gotovosti, ki je potrebna za obsodilno sodbo v kazenskem postopku.

20. Kot prej povedano pa ZBPP toženki ne daje pooblastila za podrobno vsebinsko presojo zadeve. To pomeni, da za zavrnitev dodelitve BPP iz razlogov po 24. členu ZBPP, za kar gre, kot je sodišče že navedlo, po vsebini v tej zadevi, ne zadostuje, da se organ za BPP strinja z odločitvijo, ki jo želi prosilec za BPP izpodbijati, temveč mora določno navesti okoliščino, iz katere po njegovi presoji izhaja, da prosilec že na prvi pogled, torej očitno nima možnosti za uspeh. Organ za BPP take okoliščine v obrazložitvi izpodbijane odločitve ni navedel izrecno, niti ni mogoče o njenem obstoju sklepati vsaj posredno, iz razlogov, ki jih navaja v obrazložitvi izpodbijanega sklepa.

21. To pomeni, da izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti iz stališča izpolnjenosti materialno-pravnih pogojev za njegovo izdajo, kar se v skladu s 7. točko drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi z drugim odstavkom 34. člena ZBPP2 v vsakem primeru šteje za bistveno kršitev pravil postopka. Zato je sodišče v skladu s 3. točko prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo. V skladu s tretjim odstavkom istega člena tega zakona sodišče v takem primeru vrne zadevo organu, ki je upravni akt izdal, v ponovni postopek.

**K II. točki izreka**

22. Izrek o stroških postopka temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem se v primeru, če sodišče tožbi ugodi in izpodbijani upravni akt odpravi ali ugotovi nezakonitost izpodbijanega upravnega akta, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s pravilnikom, ki ga izda minister, pristojen za pravosodje.

23. V skladu z določbo četrtega odstavka 3. člena Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik) se tožniku v primeru, da je bila zadeva rešena na glavni obravnavi in je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, priznajo stroški v višini 385 EUR. Vendar pa je tožničina pooblaščenka priglasila stroške v višini 500 točk po tar. št. 30 Odvetniške tarife, 2 % materialnih stroškov in kilometrino na relaciji ... – Ljubljana – ... v višini 27 EUR, kar skupaj znaša 333 EUR. Ker je odvetnica zavezanka za DDV, je sodišče priglašene stroške povečalo za znesek tega davka, ki ga je odvetnica prav tako priglasila. Toženka je torej tožnici dolžna povrniti stroške postopka v priglašeni višini 406,26 EUR.

1 Po tretji alineji drugega odstavka 13. člena ZUS-1 Upravno sodišče odloča po sodniku posamezniku, če gre v zadevi za enostavno dejansko in pravno stanje. 2 Po drugem odstavku 34. člena ZBPP se ZUP v postopku za dodelitev BPP uporablja subsidiarno.