Jedro

Motnje pri samoupravnih odnosih je treba razumeti kot motnje, ki zaradi kršitve delovne obveznosti nastanejo pri upravljanju in odločanju, ter pri opravljanju del oziroma nalog. Taka opredelitev je bila tudi skladna s 153. členom ZDR (U. l. SRS, št. 24/77 ...).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Tožena stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče združenega dela je z odločbo S zavrnilo zahtevek tožnice za razveljavitev sklepa disciplinske komisije tožene stranke z dne 3.9.1988, s katerim je bil tožnici izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja in sklepa zbora delavcev z dne 19.10.1988, s katerim je bil zavrnjen njen ugovor, posledično je sodišče zavrnilo tudi ostale tožničine zahtevke. Sodišče ugotavlja, da je tožnica s tem, ko je na že podpisano pogodbo o zamenjavi stanovanj pripisala, da stanovanjska skupnost doplača razliko v vrednosti v znesku 1.827.325 DIN, brez odobritve pristojnega organa, in ne da bi ga o tem seznanila, prekoračila svoja pooblastila in storila hujšo kršitev delovne obveznosti, za katero je bila spoznana za odgovorno. Enako tudi z zamolčanjem resničnega namena medsebojnih zamenjav stanovanjskih pravic, s katerimi je bilo omogočeno združevanje stanovanj. Sodišče tudi ugotavlja, da so bili izpolnjeni pogoji za izrek najstrožjega disciplinskega ukrepa.

Sodišče združenega dela SR Slovenije je kot pritožbeno sodišče z odločbo Sp zavrnilo pritožbo tožnice in družbenega pravobranilca samoupravljanja občine ter potrdilo odločbo sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so zaradi tožničinih dejanj nastopile bistvene motnje v samoupravnih odnosih, zato se strinja z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da gre v obeh primerih za kršitev delovne obveznosti po 5. alineji 150. člena pravilnika o delovnih razmerjih.

Tožnica je na podlagi 73. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94) pravočasno vložila revizijo zoper pravnomočno odločbo sodišča druge stopnje. V reviziji uveljavlja oba revizijska razloga, bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da je sodišče neposredno uporabilo inkriminacijo iz 5. alineje 150. člena tedaj veljavnega pravilnika o delovnih razmerjih tožene stranke, ki je enostavno povzetek zakonske določbe, čeprav bi tožena stranka na podlagi 153. člena zakona o delovnih razmerjih morala natančneje opredeliti ravnanje in kvalifikatorne okoliščine hujših kršitev, za katere se izreče ukrep prenehanja delovnega razmerja. Dejansko gre za kršitev načela - ni kazni brez zakona. To bi naj izhajalo tudi iz odločbe ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 20/90). Drugostopno sodišče je zagrešilo tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ko je kar samo ugotavljalo obstoj kvalifikatornih okoliščin, ker jih disciplinska komisija in zbor delavcev nista ugotovila. Glede na zakonske zahteve (197. člen zakona o združenem delu) so določbe 150. člena pravilnika o delovnih razmerjih presplošne in preveč nedoločne, zato ni mogoče korektno ocenjevati zakonskih pogojev za izrek najstrožjega ukrepa. Nikjer ni opredeljeno, kaj je hujša zloraba položaja, večja materialna škoda in tudi ne, predvsem kaj so bistvene motnje v samoupravnih odnosih. Razen tega pa po novem določilu 197. člena zakona o združenem delu samoupravna razmerja niso več objekt varstva, zato je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno in kršeno načelo zakonitosti. Tožnica pa tudi ni popravila že podpisane menjalne pogodbe, temveč le osnutek pogodbe, ki ga tožena stranka sploh ni podpisala. Tak način dela oziroma odločanja odbora pa je bil tudi običajen, saj je skoraj pri vsaki menjavi prišlo do poračunavanja razlik. Revidentka predlaga, da revizijsko sodišče odločbi sodišča druge in prve stopnje ter sklepe disciplinskih organov razveljavi in ugodi tudi ostalim njenim zahtevkom.

Skladno z določbami 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list SFRJ, št. 4/77-27/90) je bila revizija vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila.

V odgovoru na revizijo tožena stranka predlaga, da revizijsko sodišče zavrne revizijo kot neutemeljeno, ker revizijski razlogi niso podani. Zahteva povrnitev stroškov.

Tožnica je v obravnavani zadevi vložila tudi predlog za obnovo postopka, vendar ga je Delovno sodišče s sklepom zavrnilo.

Revizija ni utemeljena.

V primeru, ko je rivizija vložena na podlagi 73. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih, revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano odločbo samo v tistem delu, ki se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (3. odstavek 73. člena istega zakona). Revizija pa se lahko vloži le zaradi razlogov, ki jih določa 385. člen ZPP. Razlogi v reviziji morajo zato biti jasno in določno opredeljeni. Zakon izrecno določa, da revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (3. odstavek 385. člena ZPP). Revizijsko sodišče je zato pri svoji presoji vezano na ugotovljeno dejansko stanje.

Glede na navedeno revizijsko sodišče v obravnavanem primeru ni moglo preizkusiti, ali je podana katera od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 1. in 2. točke 1. odstavka 385. člena ZPP, zaradi katerih se revizija lahko vloži, ker revidentka v reviziji ne navaja, katero od teh bistvenih kršitev določb pravdnega postopka bi naj sodišče zagrešilo. Revidentka navaja, da bi naj sodišče druge stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ko je kar samo ugotavljalo obstoj kvalifikatornih okoliščin. V zvezi s tem revizijsko sodišče pojasnjuje, da je sodišče druge stopnje samo natančneje obrazložilo in pojasnilo posledice revidentkinega ravnanja - hujše kršitve delovnih obveznosti - ni pa ugotavljalo drugačnega dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je določba 5. alineje 150. člena pravilnika o delovnih razmerjih, po kateri je bila revidentka spoznana za odgovorno, dovolj jasna in določna. Tudi posledice, ki morajo nastati - bistvene motnje pri samoupravnih odnosih ali večja materialna škoda - so dovolj določno opredeljene. Motnje pri samoupravnih odnosih je treba razumeti kot motnje, ki zaradi kršitve delovnih obveznosti nastanejo pri upravljanju in odločanju ter pri opravljanju del oziroma nalog. V vsakem posameznem primeru pa je treba presoditi ali so te motnje, posegi oziroma rušenje določenega procesa upravljanja in odločanja ter dela bistvene. Enako velja tudi za presojo, ali je nastala materialna škoda večja, ali pa gre za manjšo škodo. Večje materialne škode ni možno za vse primere določiti v nominalnem znesku. Take opredelitve imamo tudi v veljavni zakonodaji, na primer pri opisu kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic (261. člen kazenskega zakonika, Uradni list RS, št. 63/94). Zato so neutemeljeni očitki revidentke, da opis kršitve delovne obveznosti v 5. alineji 15O. člena pravilnika o delovnih razmerjih ni dovolj natančen. Taka opredelitev je bila tudi skladna z določbami 153. člena takrat veljavnega zakona o delovnih razmerjih (Uradni list SRS, št. 24/77, 30/78, 27/82, 5/86, 18/88) in 197. člena zakona o združenem delu (Uradni list SFRJ, št. 53/76 in 85/87).

Po določbi 5. alineje 150. člena pravilnika o delovnih razmerjih je inkriminirana kot hujša kršitev delovne obveznosti zloraba položaja in prekoračitev danega pooblastila, ne pa kršitev oziroma napad na samoupravljanje. Za to kršitev pa se je obvezno izrekel ukrep prenehanja delovnega razmerja, če so nastale opisane posledice.

Ugotavljanje obstoja predpisanih posledic pa je ugotavljanje dejanskega stanja, ki pa ne more biti predmet revizijske presoje, kot je že navedeno. Dopolnjevanje sprejete odločitve po pristojnem organu, kot ga je storila revidentka s tem, da je sama kot strokovna delavka, zavezala samoupravno stanovanjsko skupnost k plačilu 1.827.325 DIN, pa je zloraba položaja in prekoračitev njenih pooblastil. Ni izkazano, da bi za tako ravnanje imela generalno pooblastilo, niti za sporni primer.

Ob obrazloženem revizijsko sodišče ugotavlja, da je bilo v izpodbijani sodni odločbi, glede na ugotovljeno dejansko stanje, materialno pravo pravilno uporabljeno. Revizijsko sodišče je zato revizijo na podlagi 393. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.

Tožena stranka ni navedla višine stroškov revizijskega postopka, zato jih revizijsko sodišče ni moglo priznati.

Določbe ZPP je revizijsko sodišče smiselno uporabilo kot določbe predpisa Republike Slovenije, skladno s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).