Jedro

Določbe 32. člena Zakona o sodnih taksah (ZST), da ima pravico zahtevati vrnitev takse, kdor je plačal takso, ki je sploh ni bil dolžan plačati ali je plačal takso večjo od predpisane itd., ni mogoče razlagati dobesedno v smislu tega, kdo je fizično izvršil plačilo, temveč v korist katere osebe (stranke) je bila taksa plačana.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne v nadaljnje odločanje sodišču prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom zavrnilo zahtevo M.P., naj se mu vrne sodna taksa, plačana za predlog za nasprotno izvršbo. Odločitev je utemeljilo s tem, da M.P. ni bil plačnik takse, niti ni navedel in dokazal, da bi bila sredstva, ki jih je kot sodno takso nakazala družba P. d.o.o., dejansko njegova.

Proti taki odločitvi se pritožuje M.P., ki opozarja, da je dne 5.11.2004 vložil nasprotni izvršilni predlog, da je bila pri tem plačana sodna taksa v višini 19.928,00 takratnih SIT (sedaj 83,16 EUR) in da je sodišče po več letih predlog zavrglo iz razloga, ker je bil vložen po preteku enega leta od dneva, ko je bil izvršilni postopek končan. Ves čas je torej sodišče štelo, da je nasprotni upnik plačal predpisano sodno takso. Če temu ne bi bilo tako, bi takoj po vložitvi nasprotnega izvršilnega predloga predlog zavrglo ali pozvalo pritožnika, naj priloži dokaze o tem, da so sredstva, s katerimi je firma P. d.o.o. plačala sodno takso, njegova. Tega pa ni storilo zato, ker je štelo, da je takso plačal nasprotni upnik M.P., kar je edino logično, saj je prav on vložil izvršilni predlog. Pritožnik še pojasnjuje, da je firmo P. d.o.o. ustanovil on in preko firme izstavljal račune strankam za izvršena izvedenska dela.

Pritožba je utemeljena.

Iz podatkov spisa izhaja, da je M.P. dne 5.11.2004 vložil nasprotni izvršilni predlog, kateremu je bilo priloženo potrdilo Banke Koper o plačilu sodne takse za predlog in sklep v višini 19.688,00 SIT in da je sodišče dne 10.9.2009 predlog za nasprotno izvršbo zavrglo. Sklep je vročilo M.P. 15.9.2009, ta pa je že dan kasneje (16.9.2009) vložil zahtevo za vračilo sodne takse. O njegovi zahtevi je prvostopenjsko sodišče odločilo z izpodbijanim sklepom, pri čemer je odločitev kot je bilo zgoraj obrazloženo, argumentiralo s tem, da takse ni plačal M.P., temveč družba P. d.o.o. Pritožba utemeljeno opozarja na nelogičnost takega razlogovanja. Čeprav iz bančnega potrdila izhaja, da je res plačilo izvedla družba P. d.o.o. , ni mogoče mimo dejstva, da je šlo za plačilo sodne takse za nasprotni izvršilni predlog, vložen s strani M.P. Taksa je bila nesporno plačana za njegovo procesno dejanje v postopku, zaradi česar je potrebno tudi zahtevek za vrnitev takse presojati z vidika, ali je nasprotni upnik, ker je bil njegov predlog zavržen, upravičen do vrnitve sodne takse v skladu s predpisi, ki so bili takrat v veljavi (Zakon o sodnih taksah, Ur.l. SRS, št. 1/90 s spremembami do 99/2002). Določbe 32. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju: ZST) oziroma 36. člena ZST-1, da ima pravico zahtevati vrnitev takse, kdor je plačal takso, ki je sploh ni bil dolžan plačati ali je plačal takso večjo od predpisane itd., ni mogoče razlagati dobesedno v smislu tega, kdo je fizično izvršil plačilo, temveč v korist katere osebe (stranke) je bila taksa plačana.

Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču, da na podlagi 37. člena ZST odredi vrnitev takse M.P. v skladu s pravili o vrnitvi sodne takse v primerih, ko je vloga zavržena.