Jedro

Prvostopno sodišče je zato svojo odločitev o odgovornosti obdolženca utemeljeno oprlo na izpovedbi navedenih prič policistov kot pooblaščenih uradnih oseb, za katera v obravnavani zadevi tudi niso razvidne kakršnekoli okoliščine, ki bi vzbujale dvom v njuno pričanje oziroma v ugotovitve, kot izhajajo iz zapisnika o izvajanju meritev hitrosti, kar vse izkazuje, da je postopek potekal v skladu s pritožbeno poudarjenim 15. členom Pravilnika. Ta določa, da je za dokumentiranje meritev obvezna uporaba naprav za slikovno dokumentiranje, ki zagotavljajo nedvoumno pripisovanje rezultatov meritve in drugih podatkov (na primer časa meritve) kontroliranemu vozilu, razen, kadar je rezultat merjenja hitrosti mogoče takoj po meritvi neposredno prikazati vozniku kontroliranega vozila. Ker tudi po prepričanju pritožbenega sodišča izvedeni prvostopni dokazni postopek izkazuje, da je rezultat izmerjene hitrosti takoj po meritvi bil neposredno prikazan obdolžencu, kot vozniku kontroliranega vozila, pritožbeno sodišče pritožbene navedbe pritožnika, ki izražajo dvom v izvedeno meritev, zavrača kot neutemeljene.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolženega V.B., mag. dr. M.S.T., se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Obdolženec je dolžan plačati sodno takso v znesku 90,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu je obdolženega V.B. s sodbo izdano v skrajšanem postopku spoznalo za odgovornega storitve prekrškov po 3. točki petega odstavka 46. člena in po 4. točki petega odstavka 105. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP) in mu je zanju izreklo enotno sankcijo globo v višini 1.750,00 EUR in stransko sankcijo 21 kazenskih točk ter mu naložilo dolžnost plačila stroškov postopka o prekršku sodne takse v znesku 225,00 EUR. Zoper sodbo izdano v skrajšanem postopku je obdolženec po zagovorniku vložil ugovor, ki ga je prvostopno sodišče z izpodbijano sodbo zavrnilo kot neutemeljenega in obdolženemu naložilo dolžnost plačila sodne takse v znesku 60,00 EUR.

2. Pritožnik se pritožuje samo zoper odločitev sodišča prve stopnje zaradi prekrška po 3. točki petega odstavka 46. člena ZPrCP. Poudarja, da na kraju domnevne storitve prekrška obdolženemu policist, ki je izvajal meritev, ni pokazal meritve na laserskem merilniku hitrosti, s čemer je kršil 15. člen Pravilnika o meroslovnih zahtevah za merilnike hitrosti v cestnem prometu (v nadaljevanju Pravilnik). 15. člen Pravilnika namreč določa, da je za dokumentiranje meritev obvezna uporaba naprav za slikovno dokumentiranje, ki zagotavlja nedvoumno pripisovanje rezultatov meritve in drugih podatkov kontroliranemu vozilu. Izjema je podana samo v primerih, kadar je rezultat merjenja mogoče takoj po meritvi prikazati vozniku kontroliranega vozila. Policist bi obdolženemu moral zagotoviti, da se seznani z rezultatom merjenja hitrosti, kar pa obdolženemu ni bilo zagotovljeno. Meni, da izjavi policistov v zvezi s tem nista usklajeni, in da na podlagi njunih izpovedb ni izkazano, kako je bil obdolženec seznanjen z rezultati meritve in predvsem ali se je z rezultatom strinjal. Prvostopno sodišče tudi ni razčistilo dejstva ali je bil zapisnik o opravljenih meritvah hitrosti s strani obdolženega podpisan ali ne ter ali je s tem priznal rezultat meritve.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče po pregledu in presoji zadeve v okviru vložene pritožbe odgovarja pritožniku, da nima pomislekov glede dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki je na podlagi izpovedb kot prič zaslišanih policistov V.K. in B.T., v povezavi z zapisnikom o izvajanju meritev hitrosti z laserskim merilnikom hitrosti Traffi Patrol XR, z dne 28. 9. 2014, kot neprepričljiv zavrnilo zagovor obdolženega, da mu izmerjena hitrost vožnje na kraju meritve ni bila predočena. Pritožbeno sodišče se pridružuje navedbam prvostopnega sodišča pod točko 10 dokazne ocene izpodbijane sodbe, s katerimi je prvostopno sodišče zavrnilo bistvo obdolženčevega zagovora, da mu policist ni pokazal opravljene meritve z laserskim merilnikom hitrosti (tudi po prepričanju pritožbenega sodišča sta policista skladno in prepričljivo izpovedala, da je bil obdolženemu na kraju takoj po meritvi neposredno prikazan rezultat meritve). Neutemeljena je pritožbena navedba pritožnika, da je bil obdolženemu pokazan laserski merilnik in ne rezultat, saj je kot priča zaslišani policist V.K. med drugim povedal, da je obdolženemu predočil tako prekršek prekoračitve in mu pokazal laserski merilnik ter mu razložil pomen številk meritev. Tudi kot priča zaslišani policist B.T. je izpovedal, da je policist V.K. obdolženemu predočil meritev hitrosti na laserskem merilniku. Prvostopno sodišče je zato svojo odločitev o odgovornosti obdolženca utemeljeno oprlo na izpovedbi navedenih prič policistov kot pooblaščenih uradnih oseb, za katera v obravnavani zadevi tudi niso razvidne kakršnekoli okoliščine, ki bi vzbujale dvom v njuno pričanje oziroma v ugotovitve, kot izhajajo iz zapisnika o izvajanju meritev hitrosti, kar vse izkazuje, da je postopek potekal v skladu s pritožbeno poudarjenim 15. členom Pravilnika. Ta določa, da je za dokumentiranje meritev obvezna uporaba naprav za slikovno dokumentiranje, ki zagotavljajo nedvoumno pripisovanje rezultatov meritve in drugih podatkov (na primer časa meritve) kontroliranemu vozilu, razen, kadar je rezultat merjenja hitrosti mogoče takoj po meritvi neposredno prikazati vozniku kontroliranega vozila. Ker tudi po prepričanju pritožbenega sodišča izvedeni prvostopni dokazni postopek izkazuje, da je rezultat izmerjene hitrosti takoj po meritvi bil neposredno prikazan obdolžencu, kot vozniku kontroliranega vozila, pritožbeno sodišče pritožbene navedbe pritožnika, ki izražajo dvom v izvedeno meritev, zavrača kot neutemeljene.

5. Pooblaščene uradne osebe, ki izvajajo meritve hitrosti vozil v cestnem prometu, zapisnikov o izvajanju meritev hitrosti praviloma ne dajejo v podpis voznikom kontroliranih vozil, da bi s svojim podpisom potrdili, oziroma z odklonitvijo podpisa zavrnili rezultate meritev. V obravnavanem primeru je obdolženi zanikal, da bi zapisnik podpisal, kar mu pritožbeno sodišče verjame, saj ocenjuje, da sporni podpis na zapisniku predstavlja podpis policista, ki je sestavljal zapisnik, zaradi pomote ob prvotno zapisanem izvedenem ukrepu (plačilni nalog), ki ga je prečrtal in nato dopisal kratico za obdolžilni predlog. V pritožbi uveljavljano nerazčiščeno dejstvo ali je obdolženi sporni zapisnik podpisal ali ne, tako na ugotovitev prvostopnega sodišča, da je obdolženi storil prekršek po 3. točki petega odstavka 46. člena ZPrCP, in da je zanj odgovoren, po oceni pritožbenega sodišča nima relevantnega vpliva. Zaradi vsega navedenega pritožbeno sodišče zaključuje, da je odločitev prvostopnega sodišča v zvezi z ugotovljenim dejanskim stanjem prekrška po 3. točki petega odstavka 46. člena ZPrCP pravilna tako v objektivnem, kot tudi v subjektivnem smislu. Prvostopno sodišče je zato utemeljeno razsodilo na način naveden v izreku izpodbijane sodbe.

6. Pritožbeno sodišče prav tako ugotavlja, da je prvostopno sodišče obdolženemu za obravnavani prekršek določilo ustrezni sankciji, kot sta predpisani za storitev prekrška v 3. točki petega odstavka 46. člena ZPrCP, pri tem pa tudi po oceni pritožbenega sodišča niso podane takšne posebne olajševalne okoliščine, ki bi utemeljevale omilitev predpisane glavne sankcije globe v znesku 250,00 EUR.

7. Zaradi vsega navedenega, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo pritožnika na podlagi tretjega odstavka 163. člena ZP-1 zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

8. Odločitev o naložitvi sodne takse, kot stroška pritožbenega postopka, temelji na določilih prvega odstavka 144. člena in prvega odstavka 147. člena ZP-1, znesek sodne takse 90,00 EUR pa je odmerjen na podlagi tar. št. 8132 taksne tarife v skladu z Zakonom o sodnih taksah.