Jedro

Določilo drugega odstavka 158. člena ZASP tiste uporabnike del, ki prostovoljno položijo dolgovani znesek, izenačuje s tistimi, ki pogodbo o neizključnem prenosu sklenejo. Prav to določilo pojasni, da je ustrezna pravica prenesena, če uporabnik položi znesek, ki ga po tarifi zaračunava kolektivna organizacija. Če pa se šteje, da je bila pravica prenesena, potem pač ni mogoče govoriti o kršitvi pravice.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se prvostopenjska sodba v izpodbijani III. točki izreka spremeni tako, da se postopek v tem delu ustavi.

II. V ostalih izpodbijanih delih (IV.b, V.b, VI. in VII. točka izreka) pa se pritožba zavrne in se prvostopenjska sodba v teh delih potrdi.

III. Zahtevek tožeče stranke na povrnitev njenih stroškov pritožbenega postopka se zavrne.

Obrazložitev

Odločitev sodišča prve stopnje

1. Sodišče prve stopnje je spremembo tožbe dopustilo (I. točka izreka), umik tožbe za znesek 224,68 EUR vzelo na znanje in v tem delu postopek ustavilo. Toženi stranki je naložilo, da tožeči stranki plača zakonske zamudne obresti od zneska 159,45 EUR za čas od 28.5.2012 do 6.9.2012 in od zneska 65,23 EUR za čas od 9.10.2012 do 3.5.2013 (IV.a točka izreka) ter civilno kazen v znesku 51,77 EUR v 15 dneh od prejema te sodbe, po preteku tega roka pa v primeru zamude tudi zakonske zamudne obresti od zamude do plačila (V.a točka izreka).

Višji tožbeni zahtevek in sicer na plačilo nadomestila v znesku 505,20 EUR s pripadki (IV.b točka izreka), na plačilo civilne kazni v znesku 1.407,99 EUR s pripadki (V. točka izreka) ter na povrnitev stroškov opominjanja v znesku 124,92 EUR (VI. točka izreka) in tožbeni zahtevek, da mora tožena stranka do sklenitve ustrezne pogodbe mesečno poročati tožeči stranki o obsegu javnega priobčevanja komercialnih fonogramov (III. točka izreka), pa je zavrnilo.

Odločilo je, da mora po pobotanju tožeča stranka povrniti toženi stranki del njenih pravdnih stroškov v znesku 315,24 EUR s pripadki (VI. točka izreka).

Obrazložitev izpodbijane sodbe

2. Tožeča stranka je kolektivna organizacija, ki kot taka skladno z določilom 147. člena ZASP uveljavlja male avtorske pravice v primerih javne priobčitve komercialnih fonogramov, tožena stranka pa na 45 m2 pri opravljanju svoje dejavnosti v gostinskem lokalu preko radia javno priobčuje fonograme. Avtorsko delo torej uporablja. Zato je zanjo nastala obveznost plačila za posredno uporabo fonogramov (130. člen ZASP). Tožena stranka s tožečo stranko ni sklenila pogodbe o neizključnem prenosu pravice z uporabo dela, niti ni položila zneska, ki ga zaračunava kolektivna organizacija (158. člen ZASP). Svojo odločitev o višini nadomestila, ki ga mora plačati tožena stranka, je sodišče prve stopnje oprlo na Skupni sporazum o višini nadomestil za uporabo varovanih del iz repertoarja Zavoda za IPF kot javno priobčitev pri poslovni dejavnosti (Ur. l. RS, št. 107/06, v nadaljevanju SS 2006). Tarifa zavoda IPF za javno priobčitev fonogramov (Ur. l. RS, št. 68/05, v nadaljevanju T 2005) ni ustrezen akt za določitev višine nadomestila, saj je ta akt 17.10.2006 nehal veljati. Za obdobje od marca 2010 do septembra 2012, znaša nadomestilo za 45 m2 velik lokal (6,68 EUR + 8,5 % DDV) 224,68 EUR. Ker je ta znesek tožena stranka že poravnala, mora tožeči stranki plačati le še zakonske zamudne obresti tako, kot je odločeno s IV.a točko izreka. Tožeči stranki je priznalo tudi civilno kazen in sicer od zahtevanih 200% nadomestila le 25% nadomestila, višji procentualni in denarni zahtevek na plačilo civilne kazni pa je zavrnilo. Tožbeni zahtevek tožeče stranke na mesečno poročanje o obsegu javnega priobčevanja do sklenitve pogodbe tožeče stranke je prepoznalo kot nesklepčen, češ da lahko sodišče tožbeni stranki naloži, naj opravi določeno dejanje le takrat, ko je ta obveznost do glavne obravnave že zapadla (311. člen ZPP). Sicer pa je opustitev poročanja v ZASP sankcionirana kot prekršek. Zahtevek na plačilo stroškov za terensko preverjanje tožene stranke je zavrnilo na podlagi presoje, da so ti stroški tožeči stranki nastali v zvezi z opravljanjem nalog, ki so zanjo predpisane v ZASP ter na določilo 153. člena ZASP. Stroške je tožeči stranki priznalo glede na uspeh v pravdi.

Pritožba tožeče stranke, odgovor tožene in o utemeljenosti pritožbe

3. Proti III., IV.b, V.b, VI. in VII. izreka se je tožeča stranka pravočasno pritožila „iz vseh pritožbenih razlogov“. Primarno je predlagala spremembo izpodbijanih delov sodbe tako, da pritožbeno sodišče v celoti ugodi njenemu tožbenemu zahtevku in priznanje višjih pravdnih stroškov. Podrejeno pa je predlagala razveljavitev izpodbijanih delov sodbe in vrnitev zadeve v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahtevala je tudi povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

4. Pritožba je delno utemeljena.

K odločitvi o pritožbi proti III. točki izreka (na poročanje)

5. Drži očitek, da je tožeča stranka z vlogo z dne 19.11.2012 (list. št. 42 umaknila tožbo v tistem delu, ki se nanaša na poročanje in da temu tožena stranka ni nasprotovala. Tega sodišče prve stopnje očitno ni zaznalo. Ker pa je o tožbenem zahtevku kljub temu odločilo, je zagrešilo relativno bistveno kršitev določil iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 188. člena ZPP. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP izpodbijano sodbo v tem delu spremenilo tako, da je postopek ustavilo.

K odločitvi o pritožbi proti IV.b in V.b točki (plačilo nadomestila in plačilo civilne kazni) izreka

6. Sodišče prve stopnje je v celoti zavrnilo zahtevek tožeče stranke na povrnitev neupravičene obogatitve iz naslova javne priobčitve fonogramov, na plačilo civilne kazni pa v pretežnem delu.

Podlaga za odločitev o višini denarnega zahtevka je SS 2006

7. Sodišče prve stopnje je v svoji sodbi pravilno pojasnilo, da je treba v obravnavani situaciji uporabiti tarifo iz SS 2006, ne pa T 2005. Določilo drugega odstavka 158. člena ZASP tiste uporabnike del, ki prostovoljno položijo dolgovani znesek, izenačuje s tistimi, ki pogodbo o neizključnem prenosu sklenejo. Prav to določilo pojasni, da je ustrezna pravica prenesena, če uporabnik položi znesek, ki ga po tarifi zaračunava kolektivna organizacija. Če pa se šteje, da je bila pravica prenesena, potem pač ni mogoče govoriti o kršitvi pravice. Zato je na podlagi drugega odstavka 4. člena SS 2006 različno obravnavanje tistih, ki sklenejo individualno pogodbo s tožečo stranko in tistih, ki položijo znesek, nezakonito. Že zato tožeča stranka ne more doseči uporabe T 2005. 8. Kot izhaja iz četrtega odstavka 157. člena ZASP mora skupni sporazum obsegati tudi tarifo (1. točka) in med drugim okoliščine uporabe, zaradi katerih se plačilo avtorskega honorarja ali nadomestila po tarifi zviša, zniža ali oprosti (3. točka). Pri oblikovanju tarife so pogodbene stranke skupnega sporazuma v veliki meri proste. Pri tem pa se morajo držati zakonskega okvira. Ta je, da lahko določijo različno nadomestilo glede na „okoliščine uporabe“ (3. točka četrtega odstavka 157. člena ZASP). Upoštevajoč zgoraj citirano določilo drugega odstavka 158. člena ZASP pa plačevanje ali neplačevanje nadomestila ni tista okoliščina, ki jo ima v mislih 3. točka četrtega odstavka 157. člena ZASP. Iz tega sledi, da neplačevanje nadomestila ne more biti podlaga za uporabo T 2005 namesto SS 2006. 9. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno pojasnilo (9. točka obrazložitve), da T 2005 odkazuje na skupni sporazum, če je sklenjen. Ker je bil ta sprejet (SS 2006) in velja od leta 2006, velja tarifa iz tega sporazuma.

10. Neutemeljena je bojazen pritožnika, da bi uporabnik, ki redno in prostovoljno poravnava svoje obveznosti, moral za javno priobčevanje fonogramov plačati višje nadomestilo kot uporabnik, ki svojih obveznosti zavestno ne izpolnjuje. Tistemu uporabniku, ki krši ZASP, lahko sodišče naloži tudi plačilo civilne kazni, ki, kot izhaja iz tretjega odstavka 168. člena ZASP lahko znaša do 200 % nadomestila.

O višini nadomestila

11. V pritožbi tožeča stranka navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da tožena stranka predvaja glasbo z uporabo glasbenega stolpa in to do 24.00 ure. Tožena stranka je v 1. točki odgovora na tožbo izrecno navedla, da glasbo predvaja le do 19.00 ure in to preko radia. To izhaja tudi iz dopisa detektivske agencije R. z dne 26.1.2011 (A6), ki ga je kot dokaz k svojim trditvam priložila tožeča stranka sama. Iz obrazca o javnem predvajanju z dne 23.3.2010 (A2), ki ga je izpolnila A. K., izhaja, da tožena stranka za predvajanje glasbe uporablja glasbeni stolp in da je lokal odprt do 24.00 ure. Pri kontroli naj bi sodelovala „zaposlena“, ki pa tega obrazca ni podpisala. Zakaj ga ni podpisala niti ona niti prejemnik obrazca, na obrazcu ni navedeno. Zato nima nobene dokazne vrednosti. Če se je delavka tožeče stranke A. K. resnično oglasila v lokalu tožene stranke, je imela vso možnost pridobiti podpis lastnika lokala oziroma njegovega delavca. Ker pa podatki iz dokaza A6 negirajo podatke iz dokaza A2, oba pa je predložila tožeča stranka sama, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je sledilo navedbam tožene stranke in presodilo, da nadomestilo znaša 6,68 EUR, kot je določeno v 2.a) točki II. tarifnega dela SS 2005. Očitek sodišču prve stopnje, da je izpodbijana sodba nejasna in da sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja, je torej neutemeljen.

Posebej k delu zavrnitve zahtevka na plačilo civilne kazni

12. Iz določila tretjega odstavka 168. člena ZASP izhaja, da lahko sodišče takrat, kadar je bila avtorska pravica kršena namerno ali iz hude malomarnosti, upravičencu prisodi tudi civilno kazen, ki znaša do 200% osnovnega nadomestila. Zahtevku na plačilo civilne kazni lahko sodišče ugodi, lahko pa tudi ne. Ta odločitev je odvisna od „vseh okoliščin primera“, zlasti pa stopnje krivde kršilca in ostalih okoliščin, opisanih v četrtem odstavku 168. člena ZASP. 200% civilna kazen je rezervirana za najtrdovratnejše, najbolj zavržne in najbolj podle kršilce. Zato zgolj splošne navedbe tožeče stranke, „da vsakdo pozna zakon, nepoznavanje prava pa škodi“, „da je bil ZASP javno objavljen in bi se tožena stranka morala in mogla seznaniti z njim oziroma s svojimi obveznostmi“ in med drugim, da bi morala biti tožena stranka „toliko skrbna, da bi se pozanimala vsaj ob ugotovitvi njenega javnega priobčevanja glasbe“, po materialnem pravu ne zadoščajo za izrek maksimalne civilne kazni, pa četudi je taka splošna praksa sodišč prve stopnje. Sodišče prve stopnje je tožeči stranki priznalo 25 % civilno kazen v breme tožene stranke, češ da je iz priložene dokumentacije razvidno, da je tožena stranka plačilo računov in podpis pogodbe zavrnila iz opravičenih razlogov. V odgovoru na tožbo je tožena stranka navedla, da je tožeča stranka 31.3.2010 izdala predračun za plačilo nadomestila za marec 2010 v višini 23,54 EUR, mesec dni za tem pa je od pooblaščenca tožeče stranke prejela še račun za plačilo 67,08 EUR, ki naj bi predstavljal seštevek že zaračunanega nadomestila za marec 2010 in nadomestilo za april 2010 ter strošek odvetniškega opomina v višini 20,00 EUR. Ob tem je toženec prejel tudi vnaprej pripravljen osnutek pogodbe, v katerem pa je bil kot višina mesečnega nadomestila za javno priobčitev fonogramov naveden znesek 21,70 EUR. Na te navedbe je tožeča stranka z vlogo z dne 3.10.2012 (VII. točka) odgovorila, da mora tožena stranka glede na to, da gre za prijavo s strani terenskih zastopnikov tožeče stranke, ki so bili v lokalu 23.3.2010, plačevati nadomestilo v skladu s T 2005. Ker pa je tako stališče tožeče stranke v nasprotju s splošno sprejeto sodno prakso, je odločitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka sploh mora plačati civilno kazen prestroga. Zato pritožba proti tej odločitvi ni utemeljena.

K zavrnitvi pritožbe VI. točke izreka (plačilo stroškov, „nastalih zaradi neizpolnjevanja zakonskih dolžnosti tožene stranke“)

13. Zahtevek tožeče stranke na povrnitev škode zaradi odkrivanja kršilcev ne more biti utemeljen že zaradi določila prvega odstavka 153. člena ZASP. Ta določa, da mora prihodek od svoje dejavnosti kolektivna organizacija nameniti tudi za stroške poslovanja. Ti stroški vključujejo med drugim tudi stroške odkrivanja kršiteljev avtorske pravice. To je tudi ena od obveznosti kolektivne organizacije (primerjaj 5. točko prvega odstavka 146. člena ZASP). To smiselno izhaja tudi iz obrazložitve izpodbijane sodbe. Sicer pa je bil zahtevek tožeče stranke „na poročanje“ zavrnjen, povrnitev stroškov zaradi „neizpolnjevanja zakonskih dolžnosti“ pa tožeča stranka veže prav na ta zahtevek. Iz tega sledi, da je pritožba tudi v tem delu neutemeljena.

K odločitvi o pritožbi proti VII. točki (na pravdne stroške)

14. Pritožba proti odločitvi o pravdnih stroških je vložena le pogojno: če bi pritožbeno sodišče ugodilo preostalim delom pritožbe, naj bi spremenilo tudi odločitev o pravdnih stroških. Ker pa s pritožbo tožeča stranka v nobenem delu ni uspela, je pritožba tudi proti odločitvi o pravdnih stroških neutemeljena.

Zaključek

15. Iz gornje obrazložitve je razvidno, da pritožba ni utemeljena. Ker pa pritožbeno sodišče tudi v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe ni zasledilo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

K odločitvi o stroških pritožbenega postopka

16. Ker je tožeča stranka s pritožbo propadla, sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Uspela je sicer s pritožbo proti III. točki izreka tako, da je zavrnilna sodba spremenjena v sklep o ustavitvi postopka. To pa vsebinsko ne pomeni uspeha s pritožbo.