Jedro

Stanovanjske razmere investitorja ne morejo vplivati na vrsto ukrepa urbanističnega inšpektorja, ki ugotovi, da se nadomestni objekt gradi brez predpisanega lokacijskega dovoljenja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožničino pritožbo zoper odločbo urbanistične inšpekcije, s katero je ta organ prve stopnje dne 26.6.1992 odredil, da morata investitorja v roku 15 dni po prejemu odločbe odstraniti nadomestni stanovanjski objekt v tlorisni izmeri 9 X 12 m, ki ga gradita na zemljišču s parcelno številko 2440/1 ter vzpostaviti prejšnje stanje na svoje stroške. Pod točko 2 izreka navedene odločbe prve stopnje pa je organ prve stopnje odločil, da pritožba zoper navedeno odločbo ne zadrži njene izvršitve.

V pritožbi je tožnica navedla, da je prisiljena nadaljevati z gradnjo, ker hiša, v kateri živi, ni primerna za bivanje.

Sama bo rešila svoj stanovanjski problem in nihče ji ne more jemati pravice do normalnega stanovanja. Objekt bo odstranila, ko bo odstranjen objekt gasilskega društva na sosednem zemljišču, ki je tudi zgrajen brez dovoljenja.

Tožena stranka je takšno pritožbo zavrnila. Ugotavlja, da je tožnica kljub odločbi o ustavitvi del ter obvezni zaprositvi za lokacijsko dovoljenje nadaljevala z deli, kar je bilo ugotovljeno z ogledom na kraju samem dne 2.6.1992 in 8.6.1992. S tem dejstvom je bil izpolnjen eden od pogojev, ki jih za odločitev, kot jo je izdal organ prve stopnje, določa 74. člen zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor. Razlogi, ki jih navaja tožnica v pritožbi, ne morejo vplivati na utemeljenost njene pritožbe oziroma na pravilnost odločbe prve stopnje.

Proti takšni odločitvi je tožeča stranka sprožila upravni spor. V tožbi ponavlja pritožbene navedbe, poudarja, da občina v 20 letih ni ugodno rešila njenega stanovanjskega problema in jo je prisilila k črni gradnji. En meter od njenega zemljišča je na črno zgrajen gasilski dom, pa ni nihče ukrepal. Zakon je za vse enak, zato pričakuje, da bo problem njene gradnje rešen enako kot je bil rešen problem gradnje gasilskega doma.

Tožena stranka je odgovorila na tožbo. Vztraja pri svoji odločitvi, predlaga, naj sodišče tožbo zavrne. Sklicuje se na razloge, ki jih je navedla v obrazložitvi izpodbijane odločbe.

Tožba ni utemeljena.

Ni sporno, da tožeča stranka brez lokacijskega dovoljenja gradi stanovanjsko hišo v izmeri 9 X 12 metrov na zemljišču s parc. št. 2440/1. Tega tudi tožnica ne zanika. Objekt predstavlja poseg v prostor, za kakršnega mora investitor pridobiti lokacijsko dovoljenje, po določbi 50. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86 in 26/90). Sodišče že tu pripominja, da je bil ta zakon spremenjen in dopolnjen še z zakonom o spremembah in dopolnitvah zakona, objavljenim v Uradnem listu RS, št. 18/93, vendar se po določbi 1. odstavka 17. člena navedenega zakona inšpekcijski postopki za nedovoljene posege v prostor, pričeti pred uveljavitvijo navedenega zakona, vodijo po dotlej veljavnih določbah. Objekt se gradi v območju, ki se ureja s prostorsko ureditvenimi pogoji za plansko celoto V 1 - kjer je gradnja sicer dovoljena, vendar si investitorji niso pridobili lokacijskega dovoljenja. Odločba, s katero je organ prve stopnje dne 13.4.1992 ustavil gradnjo in naložil investitorjema, da morata v roku enega meseca po njenem prejemu zaprositi za lokacijsko dovoljenje, je postala dokončna in pravnomočna. Ko je organ prve stopnje po izdaji in vročitvi takšne odločbe ugotovil, da sta investitorja nadaljevala z gradnjo, in sicer, da sta pozidala stene pritličja, zabetonirala AB ploščo nad pritličjem in pozidala stene nadstropja do višine 1,00 m, je utemeljeno odločil, da morata investitorja navedeni objekt odstraniti in vzpostaviti prejšnje stanje na svoje stroške. Takšna odločba temelji na določbi 3. odstavka 74. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor ZUN), po kateri organ urbanistične inšpekcije odredi, da se objekt ali del objekta odstrani na investitorjeve stroške ter vzpostavi prejšnje stanje, če investitor nadaljuje delo kljub izdanemu ukrepu o ustavitvi gradnje. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi pravilno utemeljila, da na pravilnost in zakonitost odločbe prve stopnje ne morejo vplivati neprimernost objekta, v katerem sedaj živi tožnica in pa dejstvo, da so na sosednih zemljiščih po navedbah tožnice tudi postavljeni objekti brez potrebnih dovoljenj.

Glede na navedeno je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je sodišče tožbo zavrnilo.

Sodišče je odločilo z uporabo določbe 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih. To določbo in določbe drugih zveznih predpisov je uporabilo kot republiški predpis po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91 - I).