Jedro

Tožnikove navedbe o posojilu in grožnjah v izvorni državi predstavljajo novo dejstvo, ki pa ni nastalo šele po izdaji predhodne odločitve, ampak je - glede na tožnikove izjave, podane ob vložitvi zahtevka za uvedbo ponovnega postopka - obstajalo že v času prvega postopka. V takšnem primeru bi moral tožnik zatrjevati in izkazati, da obravnavanih dejstev brez svoje krivde ni mogel uveljaviti v času prvega postopka. Tega bremena pa tožnik ni zmogel.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik, ki naj bi bil državljan Kraljevine Maroko, je 21. 3. 2024 vložil tožbo zoper sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-1127/2023/33 (1222-13) z dne 8. 3. 2024 (v nadaljevanju izpodbijani sklep), s katerim je bilo odločeno, da se njegov zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji zavrže. Tožnik tožbo zoper izpodbijani sklep vlaga zaradi nepravilne uporabe materialnega prava in nepopolno oz. zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. V tožbi navaja, da tožena stranka dejstev, ki jih je navedel ob vložitvi zahtevka, nepravilno ni štela za nova dejstva, ki jih brez svoje krivde ni navajal in dokazoval že v predhodnem postopku. Tožnik je bil v predhodnem postopku nepripravljen in zmeden. Takrat je ocenil, da ni treba pojasniti vseh razlogov za odhod iz izvorne države, hkrati pa je imel zadržke glede tega, da bi povedal celotno zgodbo. Je prava neuka, mlada oseba. Osebni razgovor je potekal 8. 5. 2023, vsega par dni pred sodnim pridržanjem in odreditvijo pripora. Ker je imel pred osebnim razgovorom že razgovor s policijo, je bil osredotočen na kazenskopravne očitke, zato je bilo njegovo psihofizično stanje v času osebnega razgovora problematično. V priporu je bil devet mesecev, zato svoje pooblaščenke sploh ni spoznal, niti ni bil prisoten na naroku. O postopku mednarodne zaščite ni bil ustrezno poučen. Tožnik vztraja, da so mu posojilodajalci v Maroku grozili; da so grozili tudi njegovi družini. Leta 2022 so začeli prihajati na njegov dom (tudi s hladnim orožjem) in še vedno prihajajo, saj dolg ni poplačan. Če bo vrnjen v izvorno državo, mu bodo tam stregli po življenju. Gre za kriminalno organizacijo, ki se poslužuje nezakonitih povračilnih ukrepov. Grožnje so bile prijavljene pristojnim organom, a niso nič storili, saj so koruptivni. Dejstva in dokazi v zvezi s tem so obstajali že prej, a jih ni mogel pridobiti. V priporu namreč ni imel mobilnega telefona, kjer ima videoposnetke, iz katerih izhaja, da so grožnje njemu in njegovim svojcem še vedno prisotne. Navedena dejstva bi lahko bistveno povečala verjetnost, da je upravičen do mednarodne zaščite.

2. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo predlagala zavrnitev tožbe. Navedla je, da je imel tožnik že v prošnji za mednarodno zaščito možnost, da na kratko navede vse svoje razloge za odhod iz izvorne države. Na razgovoru je bila prisotna njegova pooblaščenka, ki je s postavljanjem vprašanj dodatno pomagala razjasniti dejansko stanje. Tožnik je bil pred podajo prošnje in opravo osebnega razgovora informiran o postopku mednarodne zaščite ter dodatno opozorjen, da mora navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem ali resno škodo. Po koncu razgovora je tožnik izjavil, da nima ničesar več dodati. Ne drži tožnikova navedba, da trditev o grožnjah brez svoje krivde ni posredoval že prej, saj iz njegovih izjav izhaja, da so se grožnje pojavile že v začetku leta 2022, kar je precej pred izdajo odločbe o njegovi prošnji z dne 15. 5. 2023. Tudi dokaze, ki jih omenja, bi tožnik lahko posredoval že prej, a tega ni storil. Tožnik v tožbi tudi ni v ničemer obrazložil, kako naj bi navedena nova dejstva pomembno povečala verjetnost, da izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito.

3. Sodišče je v zadevi opravilo glavno obravnavo in v dokaznem postopku pregledalo in prebralo vse listine v upravnem spisu št. 2142-1127/2023, ki se nanaša na to zadevo in ga je sodišču na podlagi tretjega odstavka 38. člena ZUS-1 predložila tožena stranka.1 Zaslišalo je tožnika, zaslišanje zastopnika tožene stranke pa ob smiselni uporabi prvega odstavka 258. člena ZPP v zvezi z 22. členom ZUS-1 ni bilo potrebno.

4. Tožba ni utemeljena.

5. Z izpodbijanim sklepom je bil na podlagi 64. člena in 65. člena ZMZ-1 zavržen prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite, ki ga je tožnik podal ustno na zapisnik 22. 2. 2024. Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je tožnik ob podaji zahtevka navedel, da je smrtno ogrožen s strani posojilodajalcev v izvorni državi. Zaradi nevrnjenega dolga grozijo njemu in njegovi družini. O tem ima na mobilnem telefonu videoposnetke, ki pa jih, dokler je v Centru za tujce, ne more dostaviti, saj nima telefona. Denar si je izposodil leta 2021, grožnje pa so se začele januarja oz. februarja 2022. Tega ni povedal v predhodnem postopku, saj je mislil, da to ne bo potrebno, ker bo dobil pozitiven odgovor na podlagi prejšnjih razlogov. Nadalje je tožena stranka v izpodbijanem sklepu navedla, da je tožnik prošnjo za mednarodno zaščito prvič vložil 8. 3. 2023, a je bila ta z odločbo z dne 15. 5. 2023 zavrnjena kot očitno neutemeljena. Odločitev je postala pravnomočna 19. 7. 2023. Tožnik je bil od 16. 5. 2023 do 16. 2. 2024 v priporu. Dne 19. 2. 2024 je podal namero za vložitev zahtevka za uvedbo ponovnega postopka, zaradi česar mu je bilo na podlagi tretje alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 omejeno gibanje na Center za tujce. Tožena stranka je v okviru obravnave zahtevka ugotovila, da zatrjevanih groženj tožniku ne more šteti za novo dejstvo v postopku, saj so grožnje obstajale že pred odločitvijo o tožnikovi prošnji za mednarodno zaščito. Krivda, da tega dejstva ni navedel že takrat, je izključno na tožniku. Tožnik je imel številne priložnosti, da bi to storil, npr. ob podaji prošnje za priznanje mednarodne zaščite ali na osebnem razgovoru. Tožena stranka ne more sprejeti tožnikovih pojasnil, da tega takrat ni omenjal, ker je mislil, da to ni potrebno. Tožnik je bil v teku postopka večkrat informiran in pozvan, da mora navesti vse razloge, zaradi katerih je zapustil izvorno državo. Poleg tega je tožnik sam izjavil, da je obravnavani zahtevek vložil predvsem zato, ker se ne želi vrniti v izvorno državo. Poleg tega, da gre za novo dejstvo, pa mu to tudi ne bi pomembno povečalo verjetnosti, da bi izpolnjeval pogoje za mednarodno zaščito. Gre za povsem kontradiktorne razloge prejšnjim, ko je tožnik kot razlog za zapustitev izvorne države omenjal nezmožnost dobiti bolje plačano delo, sicer pa se mu v Maroku ni zgodilo nič posebnega. Glede na to, mu ob odsotnosti kakršnokoli dokazov ni mogoče verjeti, da so razlogi, ki jih je navedel ob podaji zahtevka, sploh resnični. Tožena stranka je izrecno opozorila tudi na določbo prvega odstavka 65. člena ZMZ-1, po kateri mora vlagatelj sam predložiti nove dokaze oz. navesti nova dejstva, kar pomeni, da je dokazno breme izključno na njem.

6. Glede ponovne prošnje ZMZ-1 določa, da lahko državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je bila prošnja v Republiki Sloveniji že pravnomočno zavrnjena, vloži tako (ponovno) prošnjo le, če prej vloži zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v katerem predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite (prvi odstavek 64. člena ZMZ-1). Novi dokazi ali dejstva iz prvega odstavka 64. člena ZMZ-1 morajo nastati po izdaji predhodne odločitve, lahko pa so obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba brez svoje krivde takrat ni mogla uveljavljati (tretji odstavek 64. člena ZMZ-1). Ta oseba vloži pri pristojnem organu zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v katerem sama predloži dokaze oziroma navede nova dejstva, ki opravičujejo nov postopek (prvi odstavek 65. člena ZMZ-1).

7. Med strankama v tej zadevi ni sporno, da je bila z odločbo tožene stranke z dne 15. 5. 2023 tožnikova prošnja za priznanje mednarodne zaščite zavrnjena kot očitno neutemeljena, pri čemer je odločitev pravnomočna. Postopek je stekel na podlagi tožnikove prošnje z dne 8. 3. 2023, pri čemer je bil osebni razgovor s tožnikom opravljen 8. 5. 2023. Prav tako ni sporno, da tožnik v postopku pred izdajo omenjene odločbe ni navajal prav nobenih dejstev v zvezi z nevrnjenim dolgom posojilodajalcem v Maroku ter grožnjami, ki naj bi jih bil v zvezi s tem deležen. Tožnik je razloge za zapustitev izvorne države utemeljeval izključno z željo po boljšem zaslužku, kot ga ima možnost dobiti v Maroku.

8. Tožnik je 22. 2. 2023 ustno na zapisnik podal zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite. Kot razlog za vložitev zahtevka je navedel, da mu v izvorni državi zaradi nevrnjenega dolga posojilodajalci grozijo s smrtjo. Grožnje lahko dokaže z videoposnetki, ki jih ima na mobilnem telefonu, ki pa mu ga je vzela policija, ko je bil zaprt. Denar si je sposodil leta 2021, grožnje pa so se pričele januarja ali februarja 2022 in še trajajo.

9. Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka v izpodbijanem sklepu pravilno ugotovila, da tožnikove navedbe o posojilu in grožnjah v izvorni državi predstavljajo novo dejstvo, ki pa ni nastalo šele po izdaji predhodne odločitve, ampak je - glede na tožnikove izjave, podane ob vložitvi zahtevka za uvedbo ponovnega postopka - obstajalo že v času prvega postopka. V takšnem primeru bi moral tožnik zatrjevati in izkazati, da obravnavanih dejstev brez svoje krivde ni mogel uveljaviti v času prvega postopka, tj. konkretno pred izdajo odločbe z dne 15. 5. 2023, s katero je bila tožnikova prošnja zavrnjena kot očitno neutemeljena. Tega bremena pa tožnik ni zmogel. Tožena stranka je v izpodbijanem sklepu pravilno izpostavila, da je imel tožnik v prvem postopku več možnosti (npr. v prošnji za priznanje mednarodne zaščite in na osebnem razgovoru), da bi dejstva v zvezi s posojilom in grožnjami vsaj omenil, pa tega ni storil. Kot razlog za to, je tožnik navedel, da je mislil, da je to nepotrebno, saj bo dobil pozitiven odgovor na podlagi prejšnjih razlogov. Enako kot tožena stranka v izpodbijanem sklepu, tudi sodišče takšnega pojasnila oz. opravičila tožnika ne more sprejeti. Tožnik (ki trdi, da je prava neuk) je imel na osebnem razgovoru 8. 5. 2023 pooblaščenko. Pred začetkom razgovora je bil s strani pristojne uradne osebe opozorjen, da mora sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem ali resno škodo, ter da mora podati verodostojno in prepričljivo obrazložitev vseh razlogov, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo, če dokazov ni. Izrecno je bil vprašan, če želi, da se mu še enkrat pojasni, v katerih primerih je upravičen do mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, a je to možnost zavrnil, ker naj bi te primere razumel. Na izrecno vprašanje, ali je imel v Maroku poleg naštetih (slaba finančna situacija), še kakšne težave, je odgovoril nikalno. Tudi na vprašanje, kaj bi se zgodilo, če bi se moral sedaj vrniti v Maroko, je odgovoril, da se ne bi zgodilo nič. Na koncu razgovora je bil tožnik vprašan, če je navedel vsa dejstva in okoliščine zaradi katerih je zapustil Maroko in zaradi katerih se počuti ogroženo, na kar je tožnik odgovoril z "da". Potrdil je tudi, da je razumel vsa vprašanja, ki so mu bila zastavljena, k povedanem pa ni želel dodati ničesar, kar bi bilo pomembno za njegov postopek. Po zaključku razgovora je bil zapisnik tožniku prebran, pri čemer ne tožnik osebno ne njegova pooblaščenka nanj nista imela pripomb in sta oba zapisnik tudi podpisala.

10. Glede na zgoraj navedeno sodišče tožniku ne more slediti, da v predhodnem postopku, še zlasti pa ne na osebnem razgovoru, o grožnjah s smrtjo upravičeno ni povedal nič iz razloga, ker je mislil, da to ni pomembno, saj bo njegovi prošnji ugodeno iz drugih razlogov. Če bi bilo tožnikovo življenje v izvorni državi res ogroženo, bi bilo pričakovati, da bo tožnik na razgovoru - glede na vsa pojasnila in opozorila, ki jih je dobil - grožnje s smrtjo (glede na njihovo naravo v primerjavi s težavami z zaslužkom) omenil kot enega glavnih razlogov za zapustitev izvorne države, v nasprotnem primeru pa, da bo najkasneje ob podaji zahtevka za uvedbo ponovnega postopka verodostojno in prepričljivo pojasnil, zakaj je tako resen razlog za zapustitev države kot je življenjska ogroženost, v prvem postopku zamolčal. 11. Tožnik je sicer v tožbi poleg zatrjevanja, da groženj s smrtjo zaradi nevrnjenega posojila v prvem postopku ni omenjal zaradi pravne neukosti in ker je mislil, da to ni potrebno, navedel še, da je bil v času razgovora nepripravljen, zmeden in v vprašljivem psihofizičnem stanju, ker je bil zaskrbljen zaradi predhodno opravljenega razgovora s policijo in kazenskopravnih očitkov, ki jim je bil takrat izpostavljen. V zvezi s tem sodišče primarno ugotavlja, da teh (pavšalnih) navedb v skladu z določbo 52. člena ZUS-1 ne more upoštevati, saj tožnik ni izkazal, zakaj jih ni podal že ob podaji zahtevka za ponovno uvedbo postopka. Ne glede na to pa sodišče dodaja, da iz zapisnika o osebnem razgovoru z dne 8. 5. 2023 izhaja, da je tožnik na izrecno vprašanje uradne osebe, ali se dobro počuti, da bo lahko odgovarjal na vprašanja, odgovoril pritrdilno. Nadalje iz omenjenega zapisnika tudi ni razvidno, da bi bil zaradi tožnikovega slabega počutja razgovor kadarkoli prekinjen. Poleg tega je tožnik zaslišan kot stranka na glavni obravnavi 29. 3. 2024 na vprašanje, zakaj že v prvem postopku, tj. pred izdajo odločbe z dne 15. 5. 2023, ni navajal groženj s smrtjo, odgovoril, da jih ni omenil zato, ker se mu to takrat ni zdelo pomembno - o morebitnih drugih razlogih (npr. zmedenost, slabo psihofizično stanje) pa tožnik ni izpovedoval. 12. Glede na vse predhodno navedeno sodišče ne more zaključiti, da tožnik novih dejstev, ki so obstajala že v času prvega postopka, takrat brez svoje krivde ni mogel uveljavljati.

13. Tožnik je nadalje v tožbi navajal, da ima o grožnjah posojilodajalcev v izvorni državi tudi dokaze, in sicer videoposnetke, ki pa jih do sedaj ni uspel posredovati, saj ne v priporu ne v Centru za tujce, ni imel oz. nima mobilnega telefona. V tožbi je napovedal, da bo zaslišan kot stranka pojasnil mnoge prepreke glede dostave navedenih videoposnetkov ter sporočil njegovih svojcev. V zvezi z navedenim sodišče najprej ugotavlja, da se videoposnetki in sporočila (če ta obstajajo) nanašajo na dejstva (nevrnjeno posojilo in grožnje tožniku v zvezi s tem v izvorni državi), za katera je bilo ugotovljeno, da so obstajala že v času prvega postopka (tj. pred izdajo odločbe o tožnikovi prošnji za mednarodno zaščito z dne 15. 5. 2023), a tožnik v postopku podaje zahtevka za uvedbo ponovnega postopka v skladu s 64. členom in 65. členom ZMZ-1 ni izkazal, da jih brez svoje krivde ni mogel uveljavljati v prvem postopku. Ker gre torej za dejstva, ki ne opravičujejo novega postopka, enako velja za dokaze, ki naj bi ta dejstva izkazovali. Poleg tega tožnik ne v tožbi ne v okviru njegovega zaslišanja ni podrobneje pojasnil, zakaj omenjenih videoposnetkov in sporočil svojcev še ni posredoval, čeprav je to v tožbi napovedal. Ker torej tožnik pri podaji zahtevka za uvedbo ponovnega postopka ni predložil ne novih dokazov, ki so nastali po izdaji predhodne odločitve, ne dokazov, ki so obstajali že v času prvega postopka, a jih brez svoje krivde takrat ni mogel uveljavljati, pogoji iz 64. člena ZMZ-1 za dovolitev vložitve ponovne prošnje za mednarodno zaščito niso izpolnjeni.

14. Sodišče le še dodaja, da za odločitev v tej zadevi niso pravno pomembne tožbene navedbe o tem, da v času sodnega postopka v zvezi z odločbo tožene stranke z dne 15. 5. 2023, s katero je bila njegova prošnja za mednarodno zaščito zavrnjena kot očitno neutemeljena, ni spoznal ne videl svoje takratne pooblaščenke, ji ni osebno podpisal pooblastila, niti ni prisostvoval naroku. Morebitne procesne kršitve storjene v postopku pred upravnim sodiščem, bi namreč lahko uveljavljal le v pritožbenem postopku pred vrhovnim sodiščem, ali pa - v primeru morebitnih kršitev ustavnih pravic - v ustavni pritožbi. Za odločanje v tej zadevi je pomembno le, da je odločba tožene stranke z dne 15. 5. 2023, s katero je bila tožnikova prošnja zavrnjena kot očitno neutemeljena, postala pravnomočna po sodbi Vrhovnega sodišča RS I Up 206/2023 z dne 19. 7. 2023. 15. Ker je sodišče iz zgoraj navedenih razlogov ugotovilo, da je odločitev tožene stranke z dne 8. 3. 2024 zakonita in pravilna, je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

1 Sodišče je na opozorilo tožene stranke, da je del upravnega spisa št. 2142-1127/2023 priložen spisu tega sodišča I U 421/2024, pridobilo tudi ta sodni spis in v njem vpogledalo v omenjen preostali del upravnega spisa št. 2142-1127/2023. Bistvene listine iz omenjenega dela upravnega spisa št. 2142-1127/2023 so v tem naslovnem sodnem spisu popisane kot priloge C1 do C8.