Jedro

Zgolj to, da pritožnik v času trajanja upravnega spora ne bo imenovan za upravitelja v novih zadevah, samo po sebi še ne ustreza pojmu škode v pravnem redu Republike Slovenije,3 temveč mu bo dejanska škoda, pa naj bo materialna ali nematerialna, lahko nastala šele kot posledica te okoliščine. Zato te okoliščine brez dodatnih, konkretnih navedb o tem, kakšna škoda grozi pritožniku, ni mogoče upoštevati kot razlog za izdajo začasne odredbe na podlagi 32. člena ZUS-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnik je vložil tožbo zoper odločbo Ministrstva za pravosodje št. 705-692/2012-2030-3 z dne 25. 3. 2024 (v nadaljevanju izpodbijana odločba), s katero je ta organ ugotovil, da je tožnik 27. 3. 2023 dopolnil 70 let in tako od 1. 11. 2023 dalje obstoji omejitev iz 1. točke prvega odstavka 115. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP). Predlagal je tudi, naj sodišče odloči, da je toženka v splošnem seznamu upraviteljev v stolpcu z naslovom Obdobje ustavitve imenovanja pri tožniku dolžna izbrisati vpis "od 07.11.2023 do preklica" ter da naj mu toženka posreduje podatke o postopkih zaradi insolventnosti, v katerih bi bil imenovan za upravitelja, če ne bi prišlo do omenjenega vpisa in izdaje izpodbijane odločbe. Hkrati s tožbo je vložil tudi predlog za izdajo začasne odredbe, v katerem je predlagal, naj sodišče prve stopnje do izdaje pravnomočne sodne odločbe v tej zadevi zadrži izvajanje izpodbijane odločbe in toženki naloži izbris zgoraj navedenega vpisa iz splošnega seznama upraviteljev. Zahteval je tudi povrnitev stroškov postopka.

2. Sodišče prve stopnje je zahtevo za izdajo začasne odredbe s sklepom zavrnilo in pridržalo odločitev o stroških postopka za končno odločbo. Presodilo je, da tožnik s svojimi navedbami ni uspel konkretizirati škode, ki naj bi mu grozila in ki naj bi bila težko popravljiva, niti ni izpolnil svojega dokaznega bremena, saj za svoje (pavšalne) trditve ni podal relevantnih dokazov. Menilo je, da zatrjevanje, da bo tožnik brez zaslužka oziroma dohodka, kar naj bi neposredno vplivalo na njegov obstoj kot poslovnega subjekta, ne pomeni niti težko popravljive, še manj pa nepopravljive škode. Ravno materialna škoda je v načelu popravljiva, tožnik pa ogroženosti svojega statusa kot poslovnega subjekta ni konkretiziral, niti ni v zvezi z zatrjevano škodo predlagal dokazov. Navedbe, da izguba statusa upravitelja zanj pomni izgubo oziroma prenehanje poklicnega udejstvovanja, pridobivanja znanja, potrjevanja z osebnim delom in osebnega dostojanstva, je sodišče prve stopnje ocenilo za pavšalne in neizkazane, zlasti pa neupoštevne, saj tožniku ni bil odvzet status upravitelja, tako da lahko dokonča vodenje postopkov, v katerih je bil že imenovan.

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper ta sklep sodišča prve stopnje vložil pritožbo iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi oziroma spremeni tako, da se predlogu za izdajo začasne odredbe v celoti ugodi. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka. Navaja, da je hujša posledica, ki jo zatrjuje, predvsem njegovo neimenovanje v novih postopkih insolventnosti, ker vzpostavitev prejšnjega stanja ne bi bila več mogoča, in ne izguba poklicnega udejstvovanja, pridobivanja znanja, potrjevanje z osebnim delom in osebnega dostojanstva, kot je zapisalo sodišče prve stopnje. Sklicuje se tudi na sklep Vrhovnega sodišča II Up 6/2001 z dne 24. 5. 2001. 4. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

**K I. točki izreka**

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Na podlagi drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 lahko tožnik iz razlogov iz prejšnjega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

7. Vrhovno sodišče uvodoma pojasnjuje, da pri odločanju o zahtevi za izdajo začasne odredbe sodišče še ne presoja utemeljenosti tožbenega zahtevka. Zato so vse pritožbene navedbe o zmotni presoji pravilnosti postopka spornega vpisa v seznam upraviteljev ter o neupravičenem in nezakonitem odvzemu pravice do imenovanja v novih postopkih zaradi insolventnosti zaradi dopolnitve starosti 70 let, pri odločanju o izdaji začasne odredbe nepomembne. Vprašanje pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe in vpisa v splošni seznam upraviteljev bo predmet odločanja o glavni stvari, za odločitev o predlogu za izdajo začasne odredbe pa je bistveno zgolj to, ali bo pritožniku zaradi izpodbijanega akta nastala težko popravljiva škoda, ki bi izničila njegov morebitni končni uspeh v tem upravnem sporu in jo je mogoče odvrniti le z izdajo predlagane začasne odredbe.

8. Temeljni vsebinski pogoj za izdajo začasne odredbe je verjetnost nastanka oziroma obstoj težko popravljive škode. Težko popravljiva škoda je pravni standard, katerega vsebina se ugotavlja v vsakem primeru posebej. Glede na ustaljeno upravno sodno prakso Vrhovnega sodišča gre za takšno škodo, če je ta resna in tožniku neposredno preti, začasno pa jo je mogoče odvrniti le z zadržanjem izvršitve izpodbijanega upravnega akta oziroma s predlagano ureditvijo stanja. Obstajati mora torej neposredna zveza med spornim pravnim razmerjem in posledicami, ki se jih želi preprečiti. Namen začasne odredbe je namreč zagotoviti učinkovitost sodnega varstva. Pogoj težko popravljive škode iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1, ki mora biti izpolnjen tudi pri izdaji ureditvene začasne odredbe iz tretjega odstavka istega člena, pomeni zahtevo, da stranka izkaže, da brez izdane začasne odredbe v konkretni zadevi kljub njenemu uspehu ne bo dosežen namen upravnega spora.1 Stranka, ki predlaga izdajo začasne odredbe, mora konkretno navesti okoliščine in dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in obliko ter obseg škode, ter pojasniti, zakaj je ta škoda zanjo težko popravljiva, za vse navedeno pa predložiti tudi dokaze. Na stranki je torej trditveno in dokazno breme.2

9. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča pritožnik ni uspel izkazati nastanka težko popravljive škode v smislu drugega odstavka 32. člena ZUS-1. 10. Pritožnik v prvi vrsti navaja, da mu zaradi začasne ustavitve imenovanja v novih insolventnih postopkih nastaja škoda, ki je nepopravljiva, saj bodo zadeve, ki bi mu pripadale po vrstnem redu, pripadle drugim upraviteljem. Vendar pa zgolj to, da pritožnik v času trajanja upravnega spora ne bo imenovan za upravitelja v novih zadevah, samo po sebi še ne ustreza pojmu škode v pravnem redu Republike Slovenije,3 temveč mu bo dejanska škoda, pa naj bo materialna ali nematerialna, lahko nastala šele kot posledica te okoliščine. Zato te okoliščine brez dodatnih, konkretnih navedb o tem, kakšna škoda grozi pritožniku, ni mogoče upoštevati kot razlog za izdajo začasne odredbe na podlagi 32. člena ZUS-1. To pomeni, da je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je navedbe o škodi presojalo na podlagi zatrjevanih konkretnih posledic, do katerih naj bi prišlo zaradi ustavitve imenovanja v novih insolventnih postopkih. Pri tem je po presoji Vrhovnega sodišča pravilno ugotovilo, da pritožnik tudi s sklicevanjem na te posledice ni izkazal nevarnosti nastanka težko popravljive škode.

11. Pritožnik te presoje sodišča prve stopnje niti ne izpodbija, zato Vrhovno sodišče nima podlage za njen nadaljnji preizkus. Tega v ničemer ne spremeni njegovo povsem pavšalno sklicevanje na kršitev ustavnih pravic, saj zatrjevane kršitve v ničemer ne konkretizira, ne prav tako pavšalno sklicevanje na sklep Vrhovnega sodišča št. II Up 6/2001 z dne 24. 5. 2001. Vzporednic med zadevama ni videti, saj ne dejansko stanje, ne pravna vprašanja v tej zadevi niso primerljivi z obravnavano zadevo, pritožnik pa tudi v tem pogledu ne navaja ničesar.

12. Vse to pomeni, da razlogi, ki jih uveljavlja, pritožnik, niso utemeljeni, Vrhovno sodišče pa ni naletelo niti na kršitve, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Zato je pritožbo na podlagi 76. člena v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

**K II. točki izreka**

13. Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

1 Prim. sklepi Vrhovnega sodišča I Up 84/2018 z dne 23. 5. 2018, I Up 22/2020 z dne 4. 3. 2020 in I Up 72/2020 z dne 19. 6. 2020. 2 Prim. sklep Vrhovnega sodišča I Up 271/2023 z dne 30. 11. 2023. 3 Prim. 132. člen Obligacijskega zakonika