Jedro

Ker je Vrhovno sodišče obsojenca že oprostilo obtožbe, ni zakonske podlage (pravovarstvenega interesa) za meritorno odločanje o (kasneje) vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrže.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Celju je s sodbo z dne 12.4.1949 obsojenega F.Z. spoznalo za krivega kaznivega dejanja po osmi točki 3. člena ZKLD ter mu izreklo po prvem odstavku 4. člena istega zakona kazen štiri leta odvzema prostosti s prisilnim delom, zaplembo celotnega premoženja in izgubo državljanskih pravic iz a. do č. točke 37. člena Kazenskega zakonika (KZ). Odločilo je tudi, da je dolžan povrniti stroške kazenskega postopka. Po 65. členu KZ mu je v izrečeno kazen vštelo čas, ki ga je prebil v preiskovalnem zaporu od 13.1.1949 dalje.

2. Vrhovno sodišče LRS je s sodbo z dne 18.5.1949 glede obsojenega F.Z. spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je dejanje po točki 3/a izreka prvostopenjske sodbe pravno opredelilo kot kaznivo dejanje po osmi točki 3. člena ZKLD, dejanje pod točko 3/b izreka sodbe sodišča prve stopnje pa kot kaznivo dejanje po prvem odstavku 9. člena ZKLD in mu po prvem odstavku 4. člena ter prvem odstavku 9. člena ZKLD z uporabo 66. člena KZ izreklo kazen pet let odvzema prostosti s prisilnim delom in stranske kazni, ki so bile izrečene v prvostopenjski sodbi. V ostalem je pritožbe zavrnilo kot neutemeljene in potrdilo v nespremenjenem delu sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je tudi, da je obsojenec dolžan plačati stroške pritožbenega postopka in povprečnino v znesku 100 din.

3. Pooblaščenec ... nadškofa in metropolita A.A. je zoper navedeno pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve 23. člena Ustave in kršitev zakona iz prvega odstavka 420. člena ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa se zavzema za njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Vrhovni državni tožilec dr. Z.F. v odgovoru, podanem po drugem odstavku 423. člena ZKP, opozarja na pomanjkljivosti, ki zadevajo posebne pogoje v zvezi z dokazanostjo smrti obsojenca in v zvezi z vprašanjem, ali je A.A. zakoniti zastopnik registrirane verske skupnosti.

5. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je Vrhovno sodišče vročilo vložniku zahteve in pooblaščencu. Slednji je v izjavi zavrnil navedbe vrhovnega državnega tožilca in priložil potrdilo Urada za verske skupnosti ter izpisek iz Poslovnega registra Slovenije.

6. Vrhovni državni tožilec je z dopisom z dne 21.4.2009 sporočil, da je pri naknadni kontroli zadev, v katerih je bilo že odločeno o zahtevah za varstvo zakonitosti, ugotovil, da je Vrhovno sodišče Republike Slovenije s sodbo opr. št. I Ips 83/95 z dne 30.5.1996 že odločilo o zadevi, ki je izpodbijana z zahtevo za varstvo zakonitosti. Zato meni, da jo je iz tega razloga treba zavreči. 7. Iz spisa opr. št. I Ips 83/95 je razvidno, da je Državno tožilstvo Republike Slovenije 28.4.1995 vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti v kazenski zadevi zoper obsojene E.K., M.K., I.K., H.K., L.A. in F.Z. zaradi kaznivih dejanj po osmi točki 3. člena in prvem odstavku 9. člena ZKLD ter sedmi točki 1. člena Zakona o zatiranju nedovoljene trgovine, nedovoljene špekulacije in gospodarske sabotaže (ZTŠS - Uradni list FLRJ, št. 56/46), ki je zoper navedene obsojence bila v teku pred Okrožnim sodiščem v Celju. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s sodbo opr. št. I Ips 83/95 z dne 30.5.1996 vse obsojence po prvi točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo obtožbe za kazniva dejanja, za katera so bili spoznani za krive, tako tudi obsojenega F.Z. za kaznivi dejanji po osmi točki 3. člena in prvem odstavku 9. člena ZKLD. V takem položaju ni več zakonske podlage (pravovarstvenega interesa) za meritorno odločanje o vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti. Šteti je, da ni dovoljena ter jo je zato Vrhovno sodišče v skladu z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP zavrglo.