Jedro

Plačilo obresti bi lahko bilo razlog za pretrganje zastaranja glavnega dolga, ne pa obratno. Ker stranske terjatve zastarajo, ko zastara glavna terjatev, ne bi bilo logočno, če bi plačilo glavnice uvrstili med okoliščine, ki pretrgajo zastaranje terjatve na plačilo zamudnih obresti. Glede zastaranja zamudnih obresti je treba ločiti, ali glavna terjatev še obstaja ali ne več. V primeru, če glavna terjatev še obstaja (in ni zastarala) ali če je bila že izpolnjena, je treba uporabiti določbo o zastaranju občasnih terjatev.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 1. točki izreka spremeni tako, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ig 97/07901 z dne 23.06.1997, ostane v veljavi v 1. točki izreka glede zneska 128.221,06 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 18.06.1997 dalje do plačila ter v 3. točki izreka (v celoti), v 2. točki izreka pa se izpodbijana sodba spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 8 dni povrniti pravdne stroške v višini 41.140,82 SIT. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu 1. točka izreka izpodbijane sodbe potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je dne 10.06.1999 razsodilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ig 97/07901 z dne 23.06.1997 v celoti razveljavi v 1. in 3. točki izreka in tožbeni zahtevek zavrne (1. točka izreka). Tožeči stranki pa je v 2. točki izreka naložilo, da toženi stranki povrne pravdne stroške v višini 24.579,00 SIT. Tožeča stranka se je proti navedeni sodbi pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP in predlagala, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo in sklep spremeni oz. ju razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navedla je, da je sodišče prve stopnje prezrlo, da zamudne obresti delijo usodo glavne terjatve tudi glede pretrganja zastaranja. Zastaranje je res začelo teči naslednji dan po zapadlosti računa, tj. z dne 04.03.1994, vendar je bilo zastaranje pretrgano s pripoznavo dolga. Tožena stranka je namreč dne 07.04.1995 dolg v višini glavnice poravnala. Zato bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati določilo 387. člena ZOR. Po pretrganju pa v skladu s 1. odst. 392. člena ZOR zastaranje začne teči znova in se čas, ki je pretekel pred pretrganjem, ne šteje v zastaralni rok. Ker je predlog za izvršbo vložila dne 18.06.1997, vtoževana terjatev ni zastarala. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila. Ker je bila izpodbijana sodba izdana pred 14.07.1999, ko je začel veljati novi Zakon o pravdnem postopku (ZPP/99), je sodišče druge stopnje o pritožbi odločilo po določbah starega Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77). Pritožba je delno utemeljena. Pritožnik nima prav, ko trdi, da je plačilo glavnice pretrgalo zastaranje terjatve na plačilo zakonitih zamudnih obresti. Po določilu 2. odst. 387. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) bi plačilo obresti lahko bilo razlog za pretrganje zastaranja glavnega dolga, ne pa tudi obratno. Ker stranske terjatve (mdr. tudi zamudne obresti) zastarajo, ko zastara glavna terjatev (369. člen ZOR), ne bi bilo logično, če bi plačilo glavnice uvrstili med okoliščine, ki pretrgajo zastaranje terjatve na plačilo zamudnih obresti. Zato so pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene. Ob reševanju pritožbe sodišče druge stopnje na podlagi 2. odst. 365. člena ZPP/77 po uradni dolžnosti pazi tudi na pravilno uporabo materialnega prava. Tako je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje napačno štelo, da je terjatev tožeče stranke v celoti zastarala. Glede zastaranja zamudnih obresti je namreč treba ločiti, ali glavna terjatev še obstaja ali ne več. Ko namreč zastara glavna terjatev, so zastarane tudi stranske terjatve (369. člen ZOR). Vendar je v primeru, če glavna terajtev še obstaja (in ni zastarala) ali če je bila že izpolnjena (realizirana), treba uporabiti določbo o zastaranju občasnih terjatev (torej tudi zamudnih obresti) iz 372. člena ZOR. V konkretnem primeru je bila glavna terjatev po računu št. 981855 z dne 04.02.1994 (priloga A3) izpolnjena. Ker je tožena stranka dolgovani znesek plačala z zamudo, in sicer dne 07.04.1995 (prilogi A4 in A5), je ob zamudi nastala obrestna obveznost. Ob izpolnitvi obveznosti glede glavnega dolga pa so obresti izgubile naravo akcesornosti. Ob zamudi je torej nastala obrestna obveznost, ki je samostojna in ima svoj zastaralni rok, določen v 372. členu ZOR (in ne v 369. členu ZOR, ki se nanaša na akcesorne obveznosti). V 1. odst. 372. člena ZOR pa je določeno, da občasne terjatve, kot je terjatev obresti, zastarajo v treh letih od vsake posamezne terjatve. Glede na to da dospevajo zamudne obresti v plačilo z vsakim dnem zamude, terjatev glede tistih zamudnih obresti, ki so bile od zneska (plačane) glavnice 363.067,60 SIT obračunane za čas od 18.06.1994 do 07.04.1995, ni zastarala. Tožeča stranka je namreč tožbo (glej 2. odst. 55a. člena Zakona o izvršilnem postopku v zvezi s 452. členom ZPP/77) vložila dne 18.06.1997 (dohodna štampiljka na list. št. 1). Zastarala je tako le terjatev glede tistih zamudnih obresti, ki so dospele v obdobju od 04.03.1994 do 17.06.1994. Sodišče druge stopnje je po programu, ki je za izračun zakonitih zamudnih obresti v rabi pri sodišču, samo napravilo obračun obresti od zneska 363.067,60 SIT (ki je sicer zapadel v plačilo dne 03.03.1994) za čas od 18.06.1994 do 07.04.1995 (priloga št. 1 te odločbe). Pri tem je ugotovilo, da nezastarani del obrestne obveznosti znaša 128.221,06 SIT. Ker je po določbi 2. odst. 279. člena ZOR od neplačanih obresti mogoče zahtevati zamudne obresti od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo, je tožeča stranka od dneva vložitve tožbe dalje upravičena tudi do zakonitih zamudnih obresti od zneska 128.221,06 SIT. Zato je sodišče druge stopnje pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo v 1. točki izreka spremenilo tako, kot je razvidno iz prvega odstavka izreka te sodbe. V preostalem delu pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo v 1. točki izreka v nespremenjenem delu potrdilo (kot je to razvidno iz tretjega odstavka izreka te sodbe). V odmero stroškov iz 3. točke izreka sklepa o izvršbi, opr. št. Ig 97/07901 z dne 23.06.1997, sodišče druge stopnje ni poseglo. Tožeči stranki bi namreč po Zakonu o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST), ki je veljal ob vložitvi predloga za izvršbo (dne 18.06.1997), v zvezi s sodno takso za predlog in sklep o izvršbi nastali enaki stroški tudi, če bi uveljavljala terjatev v znesku 128.221,06 SIT (glej 2. odst. v zvezi s 1. in 5. odst. tar. št. 1 ZST). Vendar pa je posledica spremembe odločitve sodišča prve stopnje o glavni stvari sprememba odločitve o stroških pravdnega postopka iz 2. točke izreka izpodbijane sodbe (2. odst. 166. člena ZPP/77). Sodišče druge stopnje je tožeči stranki v skladu z ZST in veljavno Odvetniško tarifo (v nadaljevanju O.T.) kot potrebne priznalo naslednje pravdne stroške: za pristop na naroka dne 14.05.1999 in dne 10.06.1999 po 100 točk (1. odst. tar. št. 15 O.T.), za pripravljalno vlogo z dne 12.05.1999 200 točk in za pripravljalno vlogo z dne 18.05.1999 150 točk (1. in 2. odst. tar. št. 14 O.T.), za poročilo stranki pa le 10 od priglašenih 50 točk (4. točka tar. št. 33 O.T.), kar ob vrednosti točke 87,40 SIT znaša 48.944,00 SIT, ter materialne stroške v višini 2% od skupne cene storitve, kar znaša 978,88 SIT, in strošek sodne takse za sodbo v znesku 14.925,00 SIT, skupaj 64.847,88 SIT. Toženi stranki pa je priznalo stroške sodne takse za ugovor v višini 6.075,00 SIT, poštnino v znesku 150,00 SIT, za pristop na naroka dne 14.05.1999 in dne 10.06.1999 po 100 točk (1. odst. tar. št. 15 O.T.) ter za končno poročilo stranki 10 točk (4. točka tar. št. 33 O.T.), kar ob vrednosti 87,40 SIT za točko znaša 18.354,00 SIT, skupaj 24.579,00 SIT. Glede na to da je bilo od vtoževanih 174.469,40 SIT tožeči stranki prisojenih 128.221,06 SIT, znaša sorazmerni del stroškov glede na uspeh v pravdi (2. odst. 154. člena ZPP/77) za tožečo stranko 47.656,71 SIT, za toženo stranko pa 6.515,89 SIT. Zato je po izvršenem pobotanju tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 41.140,82 SIT. Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, ker jih pritožnica ni priglasila.