Jedro

Odgovor o pravni naravi odgovornosti delodajalca za škodo je treba poiskati v dejanski in pravni podlagi odškodninskega zahtevka, ki ga delavec postavi zoper delodajalca. Odgovornost delodajalca za nepremoženjsko škodo delavcu zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi je treba presojati po določbah OZ o deliktni odgovornosti.

Napake v postopku, pri presoji dokazov ali pri uporabi materialnega prava, ki so odpravljive v postopkih s pravnimi sredstvi, same zase ne pomenijo protipravnega ravnanja. Za protipravnost škodnega ravnanja kot elementa odškodninske odgovornosti tako ne zadostuje gola nezakonitost odpovedi, ampak je termin pripisan hujšim zlorabam instituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Te pa niso bile ugotovljene.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v višini 50.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in tožnici naložilo v plačilo stroške postopka tožene stranke. Presodilo je, da ravnanje tožene stranke pri preklicu in ponovni izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bilo zlonamerno in tožena stranka ni opustila dolžne skrbnosti. Tožnica tudi ni uspela dokazati vzročne zveze med škodnim dogodkom in njenimi zdravstvenimi težavami. Poleg tega bi se morale posledice manifestirati v obliki katere od pravno priznanih oblik škode.

2. Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje ter pritožbo tožnice zavrnilo. Postavilo se je na stališče, da je v primeru nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi odgovornost delodajalca pogodbena; v tem primeru nepremoženjska škoda ni pravno priznana škoda, razen v izjemnih primerih iz drugega odstavka 243. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS št. 83/2001 in naslednji). Ob tem izhodišču je pritrdilo presoji sodišča prve stopnje, da tožena stranka pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi oziroma zapisu napačnega pravnega pouka ni naklepoma ali iz hude malomarnosti ravnala zoper predpise, zato ne more odgovarjati za morebitno nematerialno škodo, ki naj bi tožnici nastala v posledici nezakonitih izrednih odpovedi.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da je sodišče druge stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da gre v obravnavanem primeru za poslovno ali pogodbeno odškodninsko odgovornost. Zato je tudi napačno presodilo, da je odgovornost v obravnavanem primeru limitirana le na hujše oblike krivde. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002) v 184. členu napotuje na uporabo splošnih pravil obligacijskega prava o odškodninski odgovornosti in ne zgolj na uporabo pravil o poslovni odškodninski odgovornosti. V obravnavanem primeru gre za jasen in očiten primer neposlovne odškodninske odgovornosti, saj gre za kršitev osebnostnih pravic, ki ne izhaja iz kršitve pogodbe, ampak iz protipravne odpovedi pogodbe. Zato stališča Vrhovnega sodišča, ki ga je zavzelo v zadevi VIII DoR 110/2010 z dne 23. 2. 2011, da gre za pogodbeno odškodninsko odgovornost, ni mogoče upoštevati. Tudi v primeru nezakonitih ravnanj delodajalca, ki se tičejo pogodbe o zaposlitvi, lahko isto dejansko stanje povzroči oblike škode, ki niso poslovne narave. Če bi bila pravna argumentacija sodišč nižje stopnje glede pravne narave odškodninske odgovornosti drugačna, torej v skladu s stališčem revizije, bi bil temelj odškodninske zaveze v obravnavanem primeru lahko podan. Revizija napada zaključek sodišča druge stopnje, da tožena stranka ni ravnala zavestno ali iz hude malomarnosti. Obrazložitev ne zadosti standardu materialne resnice, potrebnim za meritorno odločanje v civilnih pravdnih postopkih. Poleg tega je tožena stranka profesionalni pravni subjekt in mora v zadevah v zvezi z delovnimi razmerji ravnati s skrbnostjo dobrega strokovnjaka. Zato se ne more sklicevati na nepoznavanje pravnih virov ali na nekonsistentnost prakse. Na tej podlagi sodišče ne bi smelo enostavno zaključiti, da ni ravnala zavestno ali iz hude malomarnosti. Ker je to storilo, je po oceni revizije zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj sodba v tem delu nima razlogov. Sodišču druge stopnje očita tudi (v kolikor ne gre za pisno pomoto) nasprotje med razlogi, ker je v 9. točki obrazložitve zapisalo, da je Vrhovno sodišče v zadevi VIII DoR 110/2010 zavzelo stališče, da gre v primerih nezakonite odpovedi za nepogodbeno odškodninsko odgovornost. 4. Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) vročena toženi stranki, ki je v odgovoru predlagala njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Revizija očita sodišču druge stopnje, da sodba v določenem delu nima razlogov o odločilnih dejstvih (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), pri čemer pod formalnim uveljavljanjem procesnih kršitev dejansko graja dokazno oceno, kar ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP), predvsem pa uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava. Očitek nasprotja med razlogi izpodbijane sodbe pa utemeljuje z netočnimi dejstvi, saj sodišče druge stopnje v 9. točki obrazložitve ni zapisalo tega, kar se navaja v reviziji.

8. Revizija na več mestih poudarja, kakšno stališče naj bi Vrhovno sodišče zavzelo v zvezi z naravo odškodninske odgovornosti za nematerialno škodo zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter pri tem citira sklep Vrhovnega sodišča VIII DoR 110/2010 z dne 23. 2. 1011. S tem sklepom je Vrhovno sodišče revizijo glede vprašanja, ali gre za pogodbeno (poslovno) ali nepogodbeno (deliktno) odgovornost le dopustilo. V njem ni zavzelo stališča (saj ga glede na naravo sklepa o dopustitvi revizije tudi ni moglo), da je odgovornost delodajalca za nematerialno škodo delavcu zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi pogodbena. Kar revizija citira kot stališče sodišča, je stališče stranke, ki je predlagala dopustitev revizije. Vrhovno sodišče je ob reševanju revizije, ki je v navedeni zadevi šele sledila, zavzelo ravno obratno stališče (VIII Ips 97/2011 z dne 6. 11. 2012).

9. V citirani zadevi (VIII Ips 97/2011 z dne 6. 11. 2012) je poudarjeno, da je odgovor o pravni naravi odgovornosti delodajalca za škodo treba poiskati v dejanski in pravni podlagi odškodninskega zahtevka, ki ga delavec postavi zoper delodajalca in da je treba odgovornost delodajalca za nepremoženjsko škodo delavcu zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi presojati po določbah OZ o deliktni odgovornosti. V določbi 131. člena OZ so vsebovani elementi, ki utemeljujejo odškodninsko odgovornost. Podani morajo biti kumulativno. Ti elementi so: protipravno ravnanje, nastanek škode, vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in nastalo škodo ter krivda povzročitelja. Če manjka le eden izmed njih, odškodninska odgovornost ni podana.

10. Tožnica je svoj zahtevek utemeljevala z domnevno nezakonitim krivdnim ravnanjem tožene stranke, ki naj bi se odražalo kot šikaniranje v obliki nezakonite premestitve v letu 2003, nezakonitem disciplinskem postopku v letu 2005, ravnanjih, ki imajo znake mobinga ter nezakonitih izrednih odpovedih v letu 2006. Ker je predmet revizijskega postopka le škoda, ki naj bi nastala zaradi dveh nezakonitih izrednih odpovedi pogodbe o zaposlitvi v letu 2006, se revizijsko sodišče omejuje zgolj na vprašanje odškodninske odgovornosti tožene stranke za škodo, ki naj bi izvirala iz tega. Tožnica je odškodninsko odgovornost utemeljevala z zatrjevanjem, da je tožena stranka z nezakonito in takojšnjo izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi namenoma in zavestno kršila zakonske določbe. V obe odločbi o izredni odpovedi naj bi zapisala napačen pravni pouk izključno z namenom, da bi tožnica izgubila pravico do sodnega varstva. S tem naj bi ji povzročila občutno poslabšanje zdravstvenega stanja.

11. Iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano izhaja, da je tožena stranka tožnici dvakrat izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi iste kršitve. Ker ob prvi izredni odpovedi tožnici ni vročila pisne obdolžitve z vabilom na zagovor (to je bil kasneje tudi razlog za nezakonitost te odpovedi), je odpoved preklicala, odpravila postopkovne pomanjkljivosti in podala novo, drugo odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tudi ta je bila zaradi napak v postopku nezakonita. V obeh primerih je tožena stranka v odpoved zapisala napačen pravni pouk, v skladu s katerim je tožnica uveljavljala sodno varstvo neposredno pred sodiščem, namesto da bi uveljavljala notranje varstvo pri delodajalcu. Zoper obe odpovedi je vložila tožbo in v obeh postopkih pred sodiščem prve stopnje uspela. Obe sodbi sodišča prve stopnje je pritožbeno sodišče razveljavilo in tožbo zavrglo, ker tožnica ni predhodno uveljavljala varstva pravic pri delodajalcu, temveč se je ravnala po napačnem pravnem pouku. V obeh primerih je bilo nato na podlagi razveljavitvenega sklepa Vrhovnega sodišča v ponovljenem postopku zahtevkom tožnice ugodeno.

12. Sodišče druge stopnje je na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja presodilo, da je bilo ravnanje tožene stranke protipravno, ker je postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi vodila v nasprotju z določbami ZDR. Vendar ugotovljena dejstva ne dajejo podlage za tak zaključek. Tožena stranka je tožnici podala dve izredni odpovedi in v obe zapisala napačen pravni pouk, sicer pa je pri obeh izrednih odpovedih zagrešila napake, ki so imele za posledico ugotovitev njunih nezakonitosti. Tega, kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča druge stopnje, ni storila z namenom šikaniranja ali kakršnegakoli namena škodovanja tožnici. Tožnica je s svojim ravnanjem (spornim elektronskim sporočilom) povzročila, da je tožena stranka zoper njo sprožila postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Čeprav je bila v kazenskem postopku oproščena, to ne pomeni, da tako njeno ravnanje ni moglo imeti narave kršitve delovne obveznosti (do vsebinske obravnave kršitve v delovnem sporu ni prišlo). Zato ni mogoče zaključiti, da je tožena stranka začela postopek očitno brez podlage in zgolj zato, da bi škodovala tožnici. Enako je z napačnim pravnim poukom. Tožena stranka se v sodnem postopku ni sklicevala na pomanjkanje procesne predpostavke, ki je bila posledica napačnega pravnega pouka, kar kaže na to, da napake ni naredila z namenom, da bi tožnico prikrajšala za varstvo pravic.

13. Glede na zgornje ugotovitve je stališče sodišča druge stopnje o protipravnosti v nasprotju s sodno prakso Vrhovnega sodišča, ki je že v več zadevah pojasnilo, da napake v postopku, pri presoji dokazov ali pri uporabi materialnega prava, ki so odpravljive v postopkih s pravnimi sredstvi, same zase ne pomenijo protipravnega ravnanja (1). Za protipravnost škodnega ravnanja kot elementa odškodninske odgovornosti tako ne zadostuje gola nezakonitost odpovedi, ampak je termin pripisan hujšim zlorabam instituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Te pa niso bile ugotovljene.

14. Ker v skladu z obrazloženim ni podana protipravnost kot ena od predpostavk odškodninske odgovornosti (z drugimi predpostavkami, katerih neobstoj je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, se sodišče druge stopnje ni ukvarjalo), je tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za negmotno škodo utemeljeno zavrnjen. Protipravnost je element, ki mora biti podan tako pri deliktni kot pri pogodbeni odškodninski odgovornosti. Zato v obravnavanem primeru niti ni pomembno, na kateri podlagi je sodišče druge stopnje utemeljilo svojo odločitev. Posledično obširne revizijske navedbe o tem, da bi bila odločitev sodišča druge stopnje drugačna, če bi odškodninsko odgovornost presojalo po pravilih o deliktni odgovornosti, niso utemeljene.

15. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo.

16. Tožena stranka v skladu s prvim odstavkom 155. člen ZPP, v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP krije sama svoje stroške odgovora na revizijo.

Op. št. (1): Prim. sodbo in sklep VS RS VIII Ips 180/2007 z dne 15. 12. 2008.