Jedro

Tožena stranka bi se lahko udeležila socialnega spora, v katerem se je ugotavljala tožničina zmožnost za delo v spornem obdobju oziroma upravičenost do odsotnosti z dela zaradi bolezni. Zato so neutemeljene njene revizijske navedbe, da sodišče pri presoji izpodbijane odpovedi ne bi smelo upoštevati pravnomočne odločitve v socialnem sporu, iz katere izhaja, da je bila tožnica v spornem obdobju začasno nezmožna za delo, ker tožena stranka ni bila stranka tega postopka in na njegov potek tudi ni imela nobenega vpliva.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je 22. 4. 2005 tožnici redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ker v času od 12. 4. 2005 do 22. 4. 2005 ni prišla na delo, za izostanek od dela pa ni imela nobenega opravičila. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku, s katerim je tožnica zahtevala razveljavitev navedene odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Posledično je ugodilo reintegracijskemu in v pretežnem delu tudi reparacijskim zahtevkom ter odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti njene stroške postopka. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je ugotovilo, da je tožena stranka sicer formalno pravilno izvedla postopek odpovedi, da pa tožnica v spornem času zaradi bolezni ni bila sposobna za delo, zato ji ni mogoče očitati neupravičene odsotnosti z dela. Tožnica je namreč zoper dokončno odločbo imenovanega zdravnika v zvezi z odločbo zdravstvene komisije, da je od 9. 4. 2005 dalje zmožna za delo, uveljavljala sodno varstvo in bila pri tem uspešna – v socialnem sporu sta bili izpodbijani odločbi pravnomočno odpravljeni ter je bilo prav tako pravnomočno ugotovljeno, da je bila tožnica v času od 12. 4. 2005 do 6. 6. 2005 zaradi bolezni začasno nezmožna za delo.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje. Poudarilo je, da iz vsebine izpodbijane odpovedi ne izhaja, da bi bila le-ta podana zgolj zaradi tega, ker tožnica tožene stranke ni obvestila o razlogih za svojo odsotnost. V primeru, ko pristojni organ ugotovi začasno nezmožnost za delo zaradi bolezni, pa delavcu tudi sicer ni mogoče odpovedati pogodbe o zaposlitvi zgolj zaradi neobveščanja delodajalca, saj v takem primeru ne gre za utemeljen odpovedni razlog v smislu drugega odstavka 81. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/02). Odločilo je tudi, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je bila tožnici pogodba o zaposlitvi utemeljeno odpovedana iz krivdnega razloga. Tožena stranka je upoštevala dejansko stanje ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kasnejša pravnomočna odločitev v socialnem sporu, iz katere izhaja, da je bila tožnica v spornem obdobju začasno nezmožna za delo, pa glede na to, da tožena stranka ni bila stranka tega postopka in na njegov potek tudi ni imela nobenega vpliva, na presojo zakonitosti izpodbijane odpovedi ne more vplivati. Poleg tega je tožnica s tem, ko je ves čas štela za nepotrebno, da delodajalca obvesti o razlogih za svojo odsotnost, ni želela podati zagovora, delodajalca ni obvestila niti o vloženih pravnih sredstvih, zlorabljala procesne pravice ter pravno praznino v času podaje izpodbijane odpovedi veljavnega ZDR, ki je bila odpravljena z novelo ZDR-A. Ker je le-ta v času odločanja pritožbenega sodišča že veljala, bi jo slednje moralo upoštevati. V primeru sedaj veljavne določbe 111. člena ZDR pa ob nesporni dejanski ugotovitvi, da tožnica tožene stranke ni obvestila o razlogih za svojo odsotnost, sodišče ne bi imelo podlage za zaključek, da je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana brez utemeljenega razloga.

4. Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava. Pri materialno pravni presoji izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje. Po izrecni določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

7. Revizija ne uveljavlja revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe glede tega razloga ni moglo in smelo preizkusiti.

8. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

9. Revizijsko sodišče ugotavlja, da izpodbijana sodba temelji na določbah ZDR, ki so veljale ob nastanku spornega razmerja, kar je pravilno. Ker je do redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, katere zakonitost se presoja v tem postopku, prišlo dne 22. 4. 2005, torej pred 28. 11. 2007, ko je pričel veljati Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-A – Ur. l. RS, št. 103/07), je neutemeljeno revizijsko zavzemanje za uporabo z novelo ZDR-A spremenjenih in dopolnjenih določb ZDR. Z uporabo določb kasnejšega zakona, bi bilo namreč kršeno ustavno načelo prepovedi povratne veljave pravnih aktov. Ustava v prvem odstavku 155. člena v poglavju o ustavnosti in zakonitosti izrecno določa, da zakoni, drugi predpisi in splošni akti ne morejo imeti učinka za nazaj. Povratno veljavnost posameznih določb lahko določi samo zakon in to samo v primeru, če to zahteva javna korist in če se s tem ne posega v pridobljene pravice (drugi odstavek 155. člena Ustave).

10. ZDR v 88. členu opredeljuje razloge za odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca in kot takšne opredeljuje poslovni razlog, razlog nesposobnosti in krivdni razlog, to je kršenje pogodbene obveznosti ali druge obveznosti iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem. Hkrati določa, da delodajalec lahko odpove pogodbo o zaposlitvi le, če so navedeni razlogi resni in utemeljeni ter onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem, v 83. členu pa določa še nekatere druge pogoje glede postopka pred odpovedjo s strani delodajalca, ki pa morajo biti prav tako izpolnjeni.

11. Iz dejanskih zaključkov sodišča prve stopnje, ki jih sprejema tudi sodišče druge stopnje, izhaja, da je bila tožnica v času od 12. 4. 2005 do 22. 4. 2005 odsotna z dela, pri čemer je bilo toženi stranki znano, da je tožnica odsotna iz zdravstvenih razlogov. Tožnica tožene stranke res ni izrecno obvestila o tem, da pred pristojnimi zdravstvenimi organi še teče postopek za priznanje bolniškega staleža oziroma upravičenosti njene odsotnosti z dela za sporno obdobje zaradi njenih zdravstvenih težav, vendar pa to glede na gornjo ugotovitev in ob dejstvu, da s pritožbo zoper odločbo imenovanega zdravnika tudi ni uspela, na podajo izpodbijane odpovedi ni moglo vplivati. Do drugačne ugotovitve, da je bila torej tožnica v spornem času zaradi bolezni začasno nezmožna za delo, je namreč prišlo šele v sodnem postopku, za katerega pa je tožena stranka nedvomno vedela. Prav ona je namreč na naroku za glavno obravnavo v postopku pred sodiščem prve stopnje dne 14. 9. 2005 izrecno opozorila, da je tožnica odločbi pristojnih organov Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije izpodbija v socialnem sporu, ki se pri istem sodišču vodi pod Ps 1690/2005, in je nato sodišče v tem (delovnem) sporu postopek prekinilo do pravnomočne odločitve v socialnem sporu.

12. Glede na povedano bi se tožena stranka lahko udeležila socialnega spora, v katerem se je ugotavljala tožničina zmožnost za delo v spornem obdobju oziroma upravičenost do odsotnosti z dela zaradi bolezni. V 199. členu ZPP je določeno, da se lahko, kdor ima pravni interes, da v pravdi, ki teče med drugimi, zmaga ena od strank, pridruži tej stranki (stranski intervenient), pri čemer lahko ta vstopi v pravdo ves čas postopka vse do pravnomočnosti odločbe o tožbenem zahtevku ter ves čas postopka, ki se nadaljuje, ker je bilo vloženo izredno pravno sredstvo. Na podlagi te določbe in v skladu z določbo 69. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004), ki je po vsebini prav tako določba o (stranskem) intervenientu, za razliko od 199. člena ZPP pa sodišču pri udeležbi drugih oseb v postopku določa tudi aktivno vlogo, se lahko zainteresirana stranka udeleži tudi socialnega spora. Z udeležbo v socialnem sporu, katerega predmet je bila tudi tožničina odsotnost z dela zaradi zdravstvenih razlogov, bi lahko tožena stranka neposredno zavarovala svoje pravice, zato so neutemeljene njene revizijske navedbe, da sodišče pri presoji izpodbijane odpovedi ne bi smelo upoštevati pravnomočne odločitve v socialnem sporu, iz katere izhaja, da je bila tožnica v spornem obdobju začasno nezmožna za delo, ker tožena stranka ni bila stranka tega postopka in na njegov potek tudi ni imela nobenega vpliva. V podobnem primeru, ko je delodajalec vedel, da socialni spor, v katerem se je reševalo vprašanje zmožnosti za delo delavca, ki je bilo bistveno za zakonitost odločitve v delovnem sporu o prenehanju delovnega razmerja, je Ustavno sodišče v odločbi Up 280/05 z dne 9. 2. 2006 presodilo, da se le-ta ne more sklicevati na kršitev pravice iz 22. člena Ustave. Ker bi lahko predlagal svojo udeležbo v socialnem sporu, pa tega ni storil, se ne more sklicevati na to, da v socialnem sporu ni imel možnosti sodelovati in ga zato odločitev iz tega spora ne more zavezovati.

13. Na podlagi pravnomočne sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani v socialnem sporu Ps 1690/2005 z dne 12. 5. 2006 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča Psp 814/2004 z dne 25. 10. 2006 je sodišče ugotovilo, da tožnica v času od 12. 4. 2005 do 22. 4. 2005 ni bila neupravičeno odsotna z dela. Ker izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi temelji na zmotno ugotovljenem dejstvu, da naj bi bila tožnica neupravičeno odsotna, je sodišče izpodbijano odpoved pogodbe o zaposlitvi utemeljeno razveljavilo.

14. Glede na navedeno revizijski razlogi niso podani. Zato je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.