Jedro

Tožniku je bila izpodbijana odločba izdana na podlagi pravnomočne inšpekcijske odločbe, ki mu je bila izdana kot inšpekcijskemu zavezancu zaradi nelegalne gradnje garaže. Ker gre za inšpekcijsko odločbo iz 152. člena ZGO-1, je v skladu s prvim odstavkom 157. člena ZGO-1 dolžan plačati tudi nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo tožniku izrekla obveznost plačila nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora zaradi izvedene nelegalne gradnje garaže na zemljišču parc. št. 41/3 k.o. … v višini 1.630,88 EUR v roku 30 dni po pravnomočnosti odločbe.

Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je bilo na ustni obravnavi ugotovljeno, da je garaža tlorisnih dimenzij 30 m2 zgrajena brez ustreznega dovoljenja. Garaža je zgrajena do IV. gradbene faze, saj so izvedeni notranji ometi, tlaki, vzidave in grobe instalacije, poleg tega pa je zgrajena na kmetijskem – nezazidljivem zemljišču. Prvostopenjski organ se sklicuje na prvi odstavek 157. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1), po katerem je nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo dolžan plačati investitor oziroma lastnik nedovoljene gradnje, če tega ni mogoče ugotoviti pa lastnik zemljišča, na katerem je takšna gradnja oziroma objekt. Drugostopenjski organ je odločitev prvostopenjskega organa v celoti potrdil. Navaja, da je gradbeni inšpektor Inšpektorata RS za promet, energetiko in prostor Murska Sobota z odločbo št. 06122-3233/2012/2 dne 6. 12. 2012 inšpekcijskemu zavezancu – tožniku naložil, da mora takoj po vročitvi odločbe ustaviti gradnjo objekta – garaže, tlorisne velikosti cca 4 m x 3,5 m, pritlične izvedbe, na zemljišču parc. št. 41/3 k.o. … ter do dne 1. 3. 2013 odstraniti objekt in vzpostaviti zemljišče v prejšnje stanje na svoje stroške. Pritožba zoper navedeno odločbo ni bila vložena, zato je postala pravnomočna 19. 12. 2012. Iz ugotovitev na ustni obravnavi ter iz slike in fotografij objekta je razvidno, da gre za objekt, ki ima v resnici 30 m2 tlorisne površine. Kriteriji za izračunavanje višine nadomestila in način njegovega plačila so določeni z Uredbo o kriterijih za izračunavanje višine nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora in o načinu njegovega plačila (Uredba). Drugostopenjski organ je zavrnil tožnikovo navedbo, da naj bi šlo v predmetni zadevi za kmetijski objekt, saj to ne izhaja iz pravnomočne inšpekcijske odločbe niti iz zapisnika upravnega organa z dne 20. 12. 2012, ki ga je podpisal tudi tožnik. Socialne razmere tožnika na obveznost plačila nadomestila za degradacijo in uzurpacijo ne vplivajo, ker gre za črnograditeljsko kazen, ki jo je treba plačati celo v primeru kasnejše legalizacije ali vzpostavitve v prejšnje stanje, ne glede na premoženjsko stanje zavezanca.

Tožnik vlaga tožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Tožnik trdi, da ni dobil nobene odločbe od inšpekcijskega organa, ki bi se nanašale na rušenje garaže – kmečke lope po namenu rabe. Tožnik živi pri skupni mizi in dela na sosednji kmetiji v lasti njegovih sorodnikov, zato si je za potrebe shrambe za manjšo kmetijsko mehanizacijo pridobil lokacijsko informacijo. Res se obstoječi prizidek imenuje garaža, kot to izhaja iz običajnega pogovora, vendar je imel tožnik ter člani sosednje kmetije ves čas v mislih kmetijsko shrambo za manjšo mehanizacijo za kmetijske namene. Tožnik ni zaposlen in dela na sosednji kmetiji za skromno preživljanje. Tožnik zaradi slabega socialnega stanja ni mogel biti sam investitor, zato je upravnemu referentu povedal, da je gradil skupaj s svakom in sestro. Tožnik izpodbija dejansko stanje, saj naj bi referent, ki je vodil postopek, ne ugotovil pravilno dejstva kdo je investitor. Opravljena bi morala biti izmera s strani geodeta, da bi se ugotovila natančna kvadratura objekta. Tožnik dvomi o verodostojnosti in pooblaščenosti referenta upravne enote. Tožnik trdi, da mu je bilo obljubljeno, da bo po e-mailu posredovan poskusni izračun pred izdajo odločbe za nadomestilo in uzurpacijo. Tožnik nadalje navaja, da je že po PUP z upoštevanjem vrste objekta kot pomožen kmetijski objekt mogoče ugotoviti, da je taka gradnja možna brez gradbenega dovoljenja, da gre za zazidljivo zemljišče, da gre za usklajenost gradnje s prostorskim aktom PUP-om, usklajenost z urbanističnimi arhitektonskimi in krajinskimi kriteriji, da na objektu nima izvedenim ometov, da objekt ne spada v manj zahtevni objekt, da objekt spada v vrsto pomožnih kmetijskih objektov, kar je bistveno, da zanj ni treba pridobiti gradbenega dovoljenja, da je torej objekt zgrajen legalno, da zadostuje lokacijska informacija, da je torej gradnja v skladu z namensko rabo prostora, zato ni treba plačati odškodnine za uzurpacijo in degradacijo prostora. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi.

Toženka v odgovoru poudarja, da je iz vpogleda v bazo elektronske zemljiške knjige razvidno, da je tožnik lastnik zemljišča, na katerem je izvedena nelegalna gradnja. Na ustni obravnavi niti tožnik niti njegov pooblaščenec uradne osebe nista opozorila na dejstvo, da bi bil še kdo drug investitor nelegalne gradnje. Iz vpogleda v grafični del dolgoročnega plana Občine Lenart in v PUP Odlok o prostorskih ureditvenih pogojih v Občini Lenart (Uradni list RS, št. 2/1 – 16/10 obvezna razlaga), ki se uporablja kot občinski predpis Občine Sv. Jurij v Slovenskih Goricah, se parcela št. 41/3 k.o. … nahaja na območju kmetijskih zemljišč, na katerem ni dovoljena gradnja (nezazidljivo zemljišče po 5. členu kriterijev za določitev stopnje degradacije in uzurpacije prostora). Glede dejstva, da naj bi tožnik ne prejel inšpekcijske odločbe, je upravni organ ugotovil, ko je pridobil elektronsko sporočilo inšpekcijskega organa z dne 30. 5. 2013, da je stranka – tožnik prejela inšpekcijsko odločbo dne 10. 12. 2012. Garaža, ki je izvedena kot prizidava k stanovanjski stavbi na zemljišču s parc. št. 41/3 k.o. …, ki je v lasti tožnika, je v prostorskih aktih Občine Sv. Jurij v Slovenskih Goricah opredeljena kot kmetijsko zemljišče (določilo 5., 7. in 9. člena kriterijev za določitev stopnje degradacije in uzurpacije prostora). Toženka poudarja, da je tožnik sam na ustni obravnavi izjavil, da je objekt garaža velikosti 30 m2. Uradna oseba je upoštevala ugotovitve inšpekcijskega organa, zato sama ni preverjala resničnosti izjave tožnika, dane na zapisnik (določilo 11. člena kriterijev za določitev stopnje degradacije in uzurpacije prostora). Zunanjost objekta je razvidna iz fotografij v spisu, notranjost objekta, v katerem je bilo parkirano osebno vozilo, je uradna oseba videla skozi okno na garažnih vratih.

Tožba ni utemeljena.

ZGO-1 v prvem odstavku 157. določa, da je investitor oziroma lastnik nedovoljene gradnje dolžan plačati nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora. Po petem odstavku istega člena zavezanec plača nadomestilo na podlagi odločbe, ki jo izda pristojni organ za gradbene zadeve po uradni dolžnosti, med drugim tedaj, ko mu pristojni gradbeni inšpektor pošlje odločbo, ki jo je izdal na podlagi določb od 152. do vključno 155. člena tega zakona.

Tožniku je bila izpodbijana odločba izdana na podlagi pravnomočne inšpekcijske odločbe, ki mu je bila izdana kot inšpekcijskemu zavezancu zaradi nelegalne gradnje garaže. Ker gre za inšpekcijsko odločbo iz 152. člena ZGO-1, je v skladu s prvim odstavkom 157. člena ZGO-1 dolžan plačati tudi nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora.

Navedeno tudi pomeni, da se o inšpekcijskih ukrepih zaradi nelegalne gradnje in o odmeri nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora odloča v ločenih upravnih postopkih, zato v obravnavanem primeru tožnik ne more uveljavljati ugovorov, s katerimi bi izpodbijal zakonitost inšpekcijske odločbe. Zato so za ta upravni spor neupoštevni tožbeni očitki o tem, ali je šlo v konkretnem primeru za ustavitev gradnje objekta garaže ali kmetijskega poslopja, da je objekt takšne vrste, da zanj ni treba pridobiti gradbenega dovoljenja in da je objekt zgrajen legalno. Sodišče zavrača prvi tožnikov ugovor, da je sporni objekt velikosti bruto tlorisne površine 14 m2 in ne 30 m2, kot je bilo ugotovljeno v izpodbijani odločbi. Iz zapisnika ustne obravnave z ogledom na kraju samem 20. 12. 2012 je jasno razvidno, da je tožnik, ki je bil zastopan s pooblaščencem, izjavil, da gre za površino garaže v izmeri 30 m2 (omenjeno dejstvo sta oba s pooblaščencem prebrala in podpisala). V spisu so vsebovane tudi fotografije, iz katerih je mogoče ugotoviti s precejšnjo natančnostjo s štetjem zidne opeke velikost objekta 30 m2. Prav tako sodišče sledi ugotovitvi prvostopenjskega organa, da gre za objekt na 2. območju kmetijskih zemljišč, kjer so skladno z določbo veljavnega PUP-a v Občini Lenart dovoljeni le pomožni kmetijski objekti, na funkcionalnem zemljišču kmetije pa tudi ostali kmetijski objekti. V spornem primeru gre za prizidek garaže k stanovanjski hiši in ne za kmetijski objekt oziroma objekt s kmetijskim namenom, vse to pa je skladno tudi z lokacijsko informacijo Občine Lenart z dne 21. 8. 2007, na katero se sklicuje tožnik v pritožbi in se nanaša na gradnjo garaže. (ne gre za garažo za kmetijske stroje). Iz lokacijske informacije pa tudi izrecno izhaja, da gradnja garaže na kmetijskem zemljišču parc. št. 41/3 k.o. …, ni dovoljena. Garaža spada med manj zahtevne objekte in je zanjo treba pridobiti gradbeno dovoljenje po 66. členu ZGO-1 (navedeno dejstvo je pa že bilo predmet pravnomočne inšpekcijske odločbe). Iz fotografij spornega objekta je prav tako razvidno, da ima garaža streho, žlebove in vgrajeno stavbno pohištvo (okna, vrata), zato ne glede na morebitno izdelanost oziroma neizdelanost notranjosti garaže govorimo o IV. fazi gradnje (F4 = 0,2). Tožnikov ugovor, da mu slabo socialno stanje ne dopušča plačila tako visoko odmerjenega nadomestila, ni pravno upošteven ugovor v tem postopku. Sodišče prav tako zavrača tožbeni ugovor, da naj inšpekcijske odločbe z dne 9. 12. tožnik naj sploh ne bi prejel, saj iz spisa izhaja, da se je predmetni upravni postopek vodil na podlagi pravnomočne inšpekcijske odločbe, ter da na ustni obravnavi 20. 12. 2012, ko je bil tožnik navzoč s svojim pooblaščencem, to dejstvo prav tako ni bilo sporno, prav tako pa je vročitev potrjena s strani upravnega organa. Tožnik se je šele v pritožbi začel sklicevati na dejstvo, da je bil soinvestitor in ne edini investitor v sporni objekt, tudi navedbe v zvezi z dejstvom, da naj bi šlo za kmetijski objekt in ne garažo so se pojavile šele v pritožbi zoper izpodbijano odločbo; zato glede na to, da teh dejstev ni navedel v predhodnem postopku, gre za pritožbeno novoto v smislu 238. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Sodišče ocenjuje opravljen izračun v izpodbijani odločbi po posameznih faktorjih kot pravilen, postopek pa je bil voden v skladu s splošnimi pravili upravnega postopka.

Ker je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena, jo je v skladu s prvim odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) zavrnilo.