Jedro

Iz pravice do enakega varstva pravic po 22. členu URS izhaja pravica do kontradiktornega postopka, v katerem mora biti vsaki stranki zagotovljeno, da se izjavi. Tej pravici ustreza obveznost sodišča, da se z navedbami stranke seznani ter se do njih, če so dopustne in za odločitev relevantne ter niso očitno neutemeljene, v obrazložitvi svoje odločbe tudi opredeli. Za zagotovitev ustavne pravice do poštenega sojenja, kot tudi za zagotovitev zaupanja v sodstvo, je velikega pomena, da stranka, tudi, če sodišče njenemu zahtevku ne ugodi, lahko spozna, da se je z njenimi argumenti seznanilo in jih obravnavalo in jih torej ni prezrlo.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, odločitev o stroških postopka (to je točka III izreka) se razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži končni odločitvi.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Novem mestu je s sodbo na podlagi pripoznave ugodilo tožbenemu zahtevku na ugotovitev, da nepremičnini parc. št. 1294/13 in 1285/5, obe k. o. X predstavljata skupno premoženje pravdnih strank, na katerem imata obe enaka deleža ter izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine (točka I izreka). Ugodilo je tudi zahtevku, da so v točki II izreka naštete premične stvari skupno premoženje, pri čemer sta deleža strank enaka (točka II izreka). Glede stroškov je pod točko III izreka odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki plačati 730,17 EUR v roku 15 dni s pripadki.

2. Zoper stroškovni del odločitve vlaga pritožbo tožeča stranka. Meni, da pogoji iz 157. člena ZPP niso izpolnjeni, sodba v stroškovnem delu tudi ni sposobna preizkusa. Navaja, da ne drži, da ni z ničemer dokazal, da je pred pravdo na toženko naslovil svoj zahtevek. Slovensko pravo ne pozna predpostavke, po kateri bi moral tožnik za dopustnost tožbe nasprotno stranko pozivati na izpolnitev. Sodišče v konkretnem primeru ni ugotavljalo, ali je tožena stranka povod za pravdo dala ali ne. Opozarja, da je v točki VII pripravljalne vloge z dne 24. 2. 2014 izrecno zanikal trditve toženke, da povoda za pravdo ni dala. Vse do prejema konkretne tožbe zahtevka ni priznavala. Trdila je, da je izključna lastnica vsega premoženja. Predlagal je tudi izvedbo dokazov, predvsem dokaza z lastnim zaslišanjem, ki ga sodišče ni izvedlo. Nerazumno je zato, da tožniku očita, da tega, da bi na toženko pred pravdo naslovil zahtevek, ni dokazal. Od nje je večkrat zahteval, da se zglasita pri notarju, vendar so bili pozivi neuspešni. Že ustni poziv na ureditev premoženjskopravnih razmerij zadošča. Sodišče je spregledalo, da toženka listine tožniku ne more izstaviti, saj bi morala biti sklenjena v obliki notarskega zapisa. Priglaša stroške.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Vztraja, da tožnik pred pravdo od nje ni zahteval tega, kar uveljavlja s tožbo. Tudi v primeru, da bi pred vložitvijo tožbe res trdila, da je izključna lastnica nepremičnine in da ni nič tožnikovega ter da bi zahtevala njegovo izselitev, to še ne dokazuje, da je bila tožba potrebna. Tožnik ni trdil, da bi toženko pozval k izstavitvi listine, na podlagi katere bi se lahko vknjižil kot skupni lastnik z deležem ene polovice na skupni nepremičnini.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Iz pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave izhaja pravica do kontradiktornega postopka, v katerem mora biti vsaki stranki zagotovljeno, da se izjavi. Tej pravici ustreza obveznost sodišča, da se z navedbami stranke seznani ter se do njih, če so dopustne in za odločitev relevantne ter niso očitno neutemeljene, v obrazložitvi svoje odločbe tudi opredeli. Za zagotovitev ustavne pravice do poštenega sojenja, kot tudi za zagotovitev zaupanja v sodstvo, je velikega pomena, da stranka, tudi, če sodišče njenemu zahtevku ne ugodi, lahko spozna, da se je z njenimi argumenti seznanilo in jih obravnavalo in jih torej ni prezrlo(1).

6. Pritožnik v svoji pritožbi, po mnenju pritožbenega sodišča utemeljeno, sodišču prve stopnje smiselno očita prav to. Tako je pritožnik v vlogi z dne 24. 2. 2014 navedel, da tožena stranka zahtevka pred vložitvijo tožbe ni priznavala in je trdila, da je izključna lastnica premoženja. Pozivi, da se zglasita pri notarju in uredita premoženjskopravna razmerja so ostali neuspešni. Zahtevala je tožnikovo izselitev. Nanje opozarja tudi v pritožbi. Sodišče prve stopnje se do teh navedb, čeprav jim ni mogoče pripisati očitne neutemeljenosti, ni izreklo. Tožena stranka namreč da povod za tožbo takrat, ko lahko tožnik na podlagi njenega ravnanja pred pravdo, ne oziraje se na položaj stvari po materialnem pravu, sklepa, da bo za varstvo njegovih interesov potrebna sodna intervencija(2). Gre torej za presojo vseh okoliščin konkretnega primera.

7. Sodišče se tudi ni z ničemer opredelilo do predlaganega dokaza z zaslišanjem pritožnika, niti ga ni izvedlo, čeprav v razlogih ugotavlja, da pritožnik ni z ničemer dokazal, da bi pred pravdo na toženo stranko naslovil zahtevek kot ga je uveljavljal s tožbo.

8. Z opisanim ravnanjem je sodišče prve stopnje kršilo pritožnikovo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in posledično storilo kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. To pa, upoštevajoč 354. člen ZPP, narekuje razveljavitev stroškovne odločitve. Pritožbeno sodišče namreč te kršitve glede na njeno naravo ne more samo odpraviti. Glede na predhodno obrazložitev podrobnejša navodila za nadaljnje delo niso potrebna.

9. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je v sladu z 3. odstavkom 165. člena ZPP pridržana končnemu sklepu.

(1) Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča Up-373/97. (2) Primerjaj N. Betetto, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, stran 44 in 45.