Jedro

Z odpravo prvostopenjske odločbe toženke, s katero so bile tožniku priznane pravice na podlagi ugotovljene invalidnosti III. kategorije od 5. 1. 2009, je sodišče prve stopnje odločilo v škodo tožniku, saj je tožnika ob odpravi odločbe razvrstilo v II. kategorijo invalidnosti šele od 16. 2. 2009. Prvostopenjsko odločbo bi moralo pustiti v veljavi za čas do 16. 2. 2009, do tedaj gredo tožniku pravice na podlagi invalidnosti III. kategorije.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi, pritožbi tožene stranke pa se ugodi v celoti in se sodba sodišča prve stopnje v drugem odstavku I. točke in v II. točki izreka razveljavi in v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ostalem se pritožba tožeče stranke zavrne in se v nerazveljavljenem delu (prvi odstavek I. točke izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s I. točko izreka izpodbijane sodbe zavrnilo tožnikov zahtevek, da se spremenita odločbi tožene stranke št. ... z dne 21. 1. 2009 in št. ... z dne 14. 5. 2009 tako, da se tožniku priznajo pravice invalida I. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni od 5. 1. 2009 dalje (prvi odstavek) ter da je tožena stranka dolžna v roku 30 dni odločiti o višini invalidske pokojnine (drugi odstavek). V II. točki izreka je zahtevku ugodilo tako, da je odpravilo omenjeni odločbi in razsodilo, da je tožnik od 16. 2. 2009 dalje invalid II. kategorije invalidnosti (prvi odstavek). Zavrnilo je zahtevo za priznanje pravice do invalidske pokojnine (drugi odstavek) in toženi stranki naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v znesku 233,27 EUR v 8 dneh z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka osemdnevnega izpolnitvenega roka do plačila (tretji odstavek).

Zoper sodbo v celoti se je pritožil tožnik, zoper odločitev v prvem odstavku II. točke izreka, to je v delu, kjer je sodišče odpravilo odločbi in ugotovilo, da je tožnik invalid II. kategorije invalidnosti od 16. 2. 2009 dalje ter zoper sklep o stroških v tretjem odstavku II. točke izreka se je pritožila tudi tožena stranka.

Tožnik se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 do 45/08) in predlaga, da sodišče druge stopnje sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa jo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje prvostopenjskemu sodišču. Navaja, da zaradi obolelosti srca ter posledic operacije ni zmožen opravljati svojega dela, za drugo delo pa ni usposobljen. Izvedenec je ugotovil, da mu ni mogoče zagotoviti zaposlitve z omejitvami. To dejstvo je podlaga za ugotovitev I. kategorije invalidnosti in pri njem ni preostale delovne zmožnosti. Sodišče prve stopnje se do preostale delovne zmožnosti ni opredelilo, sodbe ni mogoče preizkusiti, to pomeni bistveno kršitev določb postopka. Sodišče tudi ni ustrezno ugotavljalo, ali je tožnik dopolnil zadostno pokojninsko dobo, kot jo določa 68. člen ZPIZ-1. Dokazne predloge tožnika v zvezi z dokazovanjem pokojninske dobe je neutemeljeno zavrnilo, kar je dodatna kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker tožniku ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem Kršeno je načelo materialne resnice po 61. členu ZDSS-1. Zmotno je stališče sodišča, da se pri ugotavljanju gostote pokojninske dobe ne upošteva doba, ki jo je tožnik dopolnil v nekdanji skupni državi. Republika Slovenija je sklenila ustrezne sporazume z nekdanjimi republikami, kot na primer Republiko Hrvaško in Republiko Srbijo. Sporazum o socialnem zavarovanju je sklenjen tudi s Švicarsko konfederacijo in je stališče prvostopenjskega sodišča v nasprotju z uveljavljeno sodno prakso. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, obrazložitev je nejasna in pomanjkljiva, kar je kršitev po 8, 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožniku je bila kršena pravica do izjave v postopku ter pravica, da predlaga ustrezne dokaze, to pomeni kršitev načela kontradiktornosti in s tem kršitev Ustave RS ter Evropske konvencije o človekovih pravicah. V odgovoru na pritožbo tožene stranke tožnik predlaga zavrnitev in navaja, da tožena stranka ne izpodbija dejanskih ugotovitev sodišča, da so pri tožniku zaradi posledic bolezni nastale zdravstvene težave. Izvedenec je podal mnenje o tožnikovih zdravstvenih težavah ter preostali delovni zmožnosti. Pripomb, da specialist kardiolog strokovno ne more presojati zdravstvenih težav, tožena stranka ni podala v postopku in jih zato ni mogoče upoštevati. Tožeča stranka je imela in še ima pravni interes, da se izpodbijana akta tožene stranke odpravita. Opozarja na sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, kjer je zavzeto stališče, da ima stranka pravni interes že v primeru, da zahteva ugotovitev nezakonitosti posamičnega upravnega akta. Toliko bolj to velja za zahtevek za spremembo nezakonitega akta. Posledično morajo biti tožniku, v primeru da sodišče izpodbijani akt spremeni, priznani zahtevani stroški.

Tožena stranka se pritožuje zoper ugoditev zahtevku v prvem odstavku II. točke izreka ter zoper sklep o stroških iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je zahtevek za priznanje pravic zavrnilo. Upoštevati je potrebno naravo pravic iz invalidskega zavarovanja, med katerimi ni navedeno zmanjšanje delovne zmožnosti. Ugotovitev II. kategorije invalidnosti torej ni pravica iz invalidskega zavarovanja, to je le pogoj za odločitev o pravici. Odločitev tožene stranke o zavrnitvi priznanja pravic iz invalidskega zavarovanja je bila pravilna, saj tožniku pravic tudi sodišče ni priznalo. Za upravno zadevo gre, ko se odloča o pravici, obveznosti ali pravni koristi fizične ali pravne osebe. Opozarja na določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami), po katerih se zahteva zavrže, če ne gre za upravno zadevo oziroma če vložnik ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi. Upoštevati je nadalje potrebno vsebino 63. in 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004). Tudi po ZDSS-1 sodišče odloča o pravici, obveznosti in pravni koristi, zato ni mogoče izdati ugotovitvene odločbe glede obstoja II. kategorije invalidnosti, takšna ugotovitev je lahko le podlaga za odločanje o pravicah. Koristi iz naslova invalidnosti, ugotovljene v skladu z določbami ZPIZ-1, pridobi le delovni invalid, ta status pa se pridobi s priznanjem pravic iz invalidskega zavarovanja. Opozarja na sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, po katerih ni mogoče priznati pravice do invalidnosti oziroma ugotovitev invalidnosti pomeni ugotovitev dejstev, kar ne sodi v izrek, temveč v obrazložitev sodbe. Tožena stranka ne soglaša, da je tožnik invalid II. kategorije invalidnosti. Invalidski komisiji sta ugotovili, da je zmožen za drugo delo v svojem poklicu z razbremenitvami, sodni izvedenec kardiolog ne more podati mnenja o obstoju del v okviru določenega poklica. Sodišče je invalidnost ugotovilo v času po izdaji prvostopenjske odločbe, za oceno delazmožnosti pa je relevantno le obdobje do njene izdaje. Sodišče mora določbe ZUP upoštevati kot materialno pravo, kar pomeni, da je pravo zmotno uporabilo. Neutemeljeno je sodišče prisodilo povračilo stroškov. Tudi če se ugotovi II. kategorija invalidnosti, tožnik še vedno ni uspel v sporu zaradi priznanja pravic in torej ne gre za znaten uspeh.

V odgovoru na pritožbo tožeče stranke tožena stranka predlaga zavrnitev in poudarja, da gre v tožnikovem primeru za omejeno delovno zmožnost, kar pomeni III. kategorijo invalidnosti. V sodnem postopku ni bilo ugotovljeno, da tožnik ni zmožen za drugo ustrezno delo brez poklicne rehabilitacije, zato ni izkazano izpolnjevanje pogoja iz 2. alineje 67. člena ZPIZ-1 in ni možnosti pridobitve pravice do invalidske pokojnine, čeprav je tožnik invalid II. kategorije invalidnosti.

Pritožbi sta delno, kot se vidi izreka te sodbe in sklepa, utemeljeni.

Sodišče prve stopnje je bistveno kršilo določbe postopka, nepopolno je ugotovilo dejansko stanje, v posledici pa je tudi zmotno uporabilo materialno pravo.

Pritožba tožnika zoper prvi odstavek I. točke izreka sodbe ni utemeljena. Sodišče po določbi prvega odstavka 2. člena ZPP, ki se v postopku v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena ZDSS-1, odloča v mejah postavljenih zahtevkov. To pomeni, da mora biti zahtevek postavljen tako, da bo sodišče lahko odločilo v skladu z določbama 81. in 82. člena ZDSS-1. Če sodišče tožbenemu zahtevku ugodi izpodbijani akt delno ali v celoti odpravi, nadaljnje odločanje pa je odvisno od vsebine zahtevka in presoje sodišča. V ZDSS-1 ni podlage za zahtevek, kot ga je postavil tožnik, da se dokončna odločba spremeni tako, da se zavarovancu kar na splošno, brez podrobnejše opredelitve, priznajo pravice invalida I. kategorije kot posledice bolezni od 5. 1 2009 dalje. Sodišče dokončne odločbe ne more spremeniti, pač pa po delni ali popolni odpravi upravnega akta samo odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi. Zavrnitev zahtevka v prvem odstavku I. točke izreka je utemeljena tudi zato, ker iz listin in dejstev, ugotovljenih v postopku pri toženi stranki ter tudi iz dokazov, izvedenih pri sodišču prve stopnje ne izhaja, da je tožnik povsem nezmožen opravljati organizirano pridobitno delo oziroma, da je pri njem podana poklicna invalidnost ter nima več preostale delovne zmožnosti, kar je po 1. alineji drugega odstavka 60. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) pogoj za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti.

Utemeljeno pa se tožnik pritožuje zoper odločitev v drugem odstavku I. točke izreka in drugem odstavku II. točke izreka, obe stranki pa zoper sodbo v II. točki izreka. Z odpravo prvostopenjske odločbe tožene stranke št. ... z dne 21. 1. 2009, s katero so bile tožniku priznane pravice na podlagi III. kategorije invalidnosti, je sodišče prve stopnje odločilo v škodo tožnika in s tem kršilo določbo tretjega odstavka 81. člena ZDSS-1. Z odpravo odločbe in z razvrstitvijo v II. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 16. 2. 2009 so bile tožniku brez razloga odvzete pravice na podlagi invalidnosti III. kategorije, ki bi jih lahko užival od datuma nastanka invalidnosti 5. 1. 2009. Odločba o priznanju pravic res postane izvršljiva, ko postane dokončna v upravnem postopku. Upoštevati pa je potrebno peti odstavek 156. člena ZPIZ-1, po katerem pravice na podlagi invalidnosti zavarovanec pridobi z dnem nastanka invalidnosti. Če je sodišče, tudi po prepričanju sodišča druge stopnje utemeljeno, ugotovilo, da je tožnik od 16. 2. 2009 dalje invalid II. kategorije invalidnosti, bi moralo odločiti, da prvostopenjska odločba velja do omenjenega datuma.

Sodišče prve stopnje, kot pravilno opozarja pritožba tožene stranke, ni odločilo o pravicah na podlagi ugotovljene invalidnosti II. kategorije in je tudi sicer odločitev, ki jo izpodbija tudi tožnik, da se mu ne prizna pravica do invalidske pokojnine, preuranjena. Ob razvrstitvi v II. kategorijo invalidnosti, kar pomeni, da je zavarovančeva delovna zmožnost za njegov poklic zmanjšana za 50 % ali več (2. alineja drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1) je potrebno ugotoviti, kaj se šteje kot zavarovančev poklic, nato pa tudi ali tožnik, ki je ob nastanku invalidnosti v vsakem primeru že dopolnil 50 let, lahko opravlja drugo ustrezno delo brez poklicne rehabilitacije oziroma le s poklicno rehabilitacijo, ki je invalidu II. kategorije, mlajšemu od 50 let, zagotovljena po 81. členu ZPIZ-1. Vprašanja nujnosti poklicne rehabilitacije sodišče prve stopnje ni razčiščevalo in od izvedenca kardiologa ni zahtevalo, da se o tem strokovnem medicinskem vprašanju izjasni. Če tožnik lahko drugo lažje, oziroma kot je izpovedal izvedenec, sedeče delo opravlja brez poklicne rehabilitacije, je potrebno nadalje ugotoviti ali lahko takšno delo opravlja v skrajšanem ali polnem delovnem času in mu v odvisnosti od ugotovitev priznati pravice do premestitve po 2. alineji prvega odstavka 91. člena ZPIZ-1 ali pravico do določenega (tudi z omejitvami) dela s krajšim delovnim časom od polnega po prvem odstavku 93. člena ZPIZ-1 in s tem povezane pravice do nadomestila za invalidnost ali delne invalidske pokojnine. Iz podatkov v spisu namreč izhaja, da je bil tožnik tako v času, ko je tožena stranka z izpodbijano odločbo pri njem ugotovila invalidnost III. kategorije, kot dne 16. 2. 2009, ko je sodišče prve stopnje ugotovilo invalidnost II. kategorije, kot zavarovanec v delovnem razmerju po pogodbi o zaposlitvi, sklenjeni z delodajalcem Z. s.p. (priloga A4 spisa), vključen v obvezno zavarovanje. Ob izpolnjenem pogoju vključenosti pridobi zavarovanec pravice na podlagi invalidnosti II. in III. kategorije ne glede na dopolnjeno pokojninsko dobo, kot določa 1. alineja prvega odstavka 66. člena ZPIZ-1. Če bo sodišče prve stopnje po dopolnitvi dokaznega postopka ugotovilo, da je tožnik, katerega delovna zmožnost za svoj poklic je tudi po prepričanju sodišča druge stopnje zmanjšana za več kot 50 %, zmožen za drugo ustrezno delo brez poklicne rehabilitacije, bo ugotovilo njegov status zavarovanca in s tem v zvezi razsodilo o morebitnih obveznostih delodajalca, kot določata drugi odstavek 91. člena ali sedmi odstavek 93. člena ZPIZ-1 oz. ali tožnik, kot brezposelna oseba izpolnjuje pogoj, da se prijavi pri zavodu za zaposlovanje in na ta način uresniči pravice iz zavarovanja po določbah 97. , 160. in 162. člena ZPIZ-1. Če pa bo sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnik ni zmožen za drugo ustrezno delo brez poklicne rehabilitacije, bo dokončno odločbo tožene stranke odpravilo in zadevo vrnilo v odločanje toženi stranki, da bo izvedla postopek o priznanju pravice do (sorazmernega dela) invalidske pokojnine. Po prvem odstavku 250. člena ZPIZ-1 lahko pravice iz obveznega zavarovanja uveljavi pri zavodu oseba, ki je bila zavarovana pri zavodu, in to tudi tedaj, ko gre za pravice na podlagi mednarodnih sporazumov. Tožena stranka o pravicah iz obveznega zavarovanja odloča z uporabo Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami), kot določata 12. in 249. člen ZPIZ-1. Temeljno načelo varstva pravic strank toženi stranki nalaga, da pri odločanju zavarovancem omogoči, da čim lažje zavarujejo in uveljavijo svoje pravice. Omejitev velja le glede pravic drugih in kršenja javne koristi. V postopku je potrebno po 8. členu ZUP ugotoviti resnično dejansko stanje in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo. Tudi po prvem odstavku 138. člena ZUP je treba pred izdajo odločbe ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so za odločitev pomembne, in strankam omogočiti, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi. Sporazumi o socialnem zavarovanju, ki jih je Republika Slovenija sklenila z drugimi državami (na primer Zakon o ratifikaciji Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško, Ur. l. RS, št. 71/97, Mednarodne pogodbe št. 21/97, Zakon o ratifikaciji Konvencije med Republiko Slovenijo in Švicarsko konfederacijo o socialni varnosti (BCHSV), Ur. l. RS, št. 62/96, Mednarodne pogodbe št. 17/96, Zakon o ratifikaciji sporazuma med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o socialnem zavarovanju ter administrativnega dogovora o izvajanju Sporazuma med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o socialnem zavarovanju (BRSSZ), Ur. l. RS, št. 30/2010, Mednarodne pogodbe št. 5/2010) določajo, da pri izvajanju sporazumov organi za zvezo sodelujejo med seboj, lahko se neposredno obračajo na pristojne organe, nosilce in osebe, za katere se sporazum uporablja. Obveznosti nosilcev zavarovanja pri uveljavljanju zahtevkov za dajatve zaradi starosti in invalidnosti urejajo tako, da so se pristojni nosilci dolžni medsebojno obvestiti o vsakem zahtevku za dajatev ter si medsebojno sporočati tudi druga dejstva, bistvena za pridobitev pravic in določanje višine dajatev. Glede vlaganja zahtevkov je splošno določeno, da se zahtevki, izjave ali pravna sredstva, ki se pri uporabi sporazumov ali pravnih predpisov ene države pogodbenice vložijo pri pristojnem organu, nosilcu ali drugi pristojni službi ene države pogodbenice, štejejo kot zahtevki, izjave ali pravna sredstva, vložena pri pristojnem organu, nosilcu ali drugi pristojni službi druge države pogodbenice. Navedeno pomeni, da je tožena stranka v postopku odločanja o pravicah iz obveznega zavarovanja dolžna pridobiti podatke o zavarovalnih dobah in podatke o drugih dejstvih v zvezi s tožnikovim zatrjevanim zavarovanjem v drugih državah. Tožena stranka ima organizirane službe za izvedbo teh postopkov in ugotovitev pravno pomembnih dejstev, zato bo sodišče v takšnem primeru uporabilo določbo 1. alineje prvega odstavka 82. člena ZDSS-1 in toženi stranki naložilo, da ugotovi dejansko stanje o tožnikovem izpolnjevanju pogojev za priznanje pravic, upoštevajoč zavarovalno dobo, dopolnjeno v ostalih državah Evropske unije oziroma državah, s katerimi je Republika Slovenija sklenila sporazume o socialnem zavarovanju.

Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje drugi odstavek I. točke in II. točko izreka izpodbijane sodbe razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP je zato tudi sklenilo, da so tožnikovi pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka.