Jedro

Pri padcu petletnega otroka ne gre za nepričakovan in nepredvidljiv dogodek, vendar to ne pomeni, da mora biti nadzor in neposredno varstvo vzgojiteljice v vsakem trenutku takšno, da bo možnost poškodbe absolutno izključena, saj je to nerealno in neživljenjsko. Pritožnikova navedba, da bi lahko vzgojiteljica ob neposredni navzočnosti tožnika ujela in preprečila poškodbo je nerealna, saj bi tak očitek pogojeval zahtevo po vzgojiteljici ali varuški za vsakega otroka, da bi lahko vzgojno varstvene ustanove takšne dogodke popolnoma izključile.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine iz naslova nepremoženjske škode v višini 11.000,00 EUR zaradi poškodbe, to je zloma roke, ki jo je utrpel mladoletni tožnik, ko je bil zaupan v varstvo in vzgojo vrtcu, ki je zavarovanec toženke ter naložilo tožniku, da toženki povrne pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Proti takšni sodbi se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi in toženki naloži plačilo stroškov postopka. Navaja, da je sodišče priči, to je A. A. (vzgojiteljico, ki je bila neposredno navzoča ob škodnem dogodku) in vzgojiteljico K. presodilo za verodostojni, kar pa po mnenju pritožnika nista. Priči sta najprej podali glede samega škodnega dogodka popolnoma identično izjavo. Tekom postopka se je njuna izjava spreminjala. Sprva naj bi tožnik padel iz igrala visokega 30 cm, nato je v prijavi škodnega dogodka navedeno, da je padel iz igrala visokega 40-50 cm, zaslišana A. A. pa kasneje navaja višino 50 cm. Njena pisna izjava kaže na to, da dogodka sploh ni videla, prav tako enkrat navaja, da je tožnik skočil dol in ga je zaneslo, v prijavi škodnega dogodka pa je zapis, da je izgubil ravnotežje. Pisna izjava K., vzgojiteljice, ki je bila ob škodnem dogodku v prostorih vrtca, sploh ni relevantna, saj dogodka ni videla. Igralo iz katerega je skočil tožnik in pri tem utrpel zlom roke je potencialno nevarno igralo, upoštevaje višino tožnika, to je 110 cm. Opuščena je bila tudi potrebna in dolžna skrbnost vzgojiteljice, ker bi s svojo prisotnostjo padec gotovo preprečila. Poškodbe ni mogoče pripisati naključju, saj padec 5 letnika z višine 60 cm ni nepričakovan in nepredvidljiv. Toženka bi se lahko ekskulpirala, če bi dokazala, da je storila vse, kar je v danih okoliščinah mogoče, da bi zavarovala otroka pred padcem. Dodatno je tudi nerazumno ravnanje sodišča, ko ta izvede dokaz z izvedencem medicinske stroke, nato pa zahtevek po temelju zavrne, saj s tem stranki povzroči nepotrebne stroške.

3. Toženka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo naslednja, za odločitev v tej zadevi pomembna dejstva: - Do škodnega dogodka je prišlo dne 29. 8. 2011 v vrtcu, ko se je tožnik ponesrečil pri padcu z otroškega igrala (lesenega vlakca) in si zlomil roko. Tožnik je bil star med pet in šest let. Posamezni deli lesenega vlakca, na katerem se je igral tožnik, merijo okoli 30 cm, medtem ko je najvišji del lesenega vlakca ('lokomotiva'), s katerega je skočil tožnik, visok 60 cm.

- Ob škodnem dogodku je bila na delu igrišča, kjer se je nahajalo omenjeno igralo, prisotna vzgojiteljica A. A. in šest predšolskih otrok. Tožnik je bil na igralu, ostali otroci iz skupine pa so se igrali štiri do pet metrov stran.

- Vzgojiteljica je bila pri omenjeni skupini otrok, kjer je mirila prepir. Ko se je vračala proti tožniku, je videla, da namerava skočiti z igrala in ga opozorila naj počaka in ne skače sam. Vendar ni mogla več ukrepati, ko je tožnik skočil, pri tem pa ga je zaneslo.

6. Pritožnik tako ugotovljeno dejansko stanje izpodbija in navaja, da nobena vzgojiteljica samega škodnega dogodka ni videla, izjava K. pa je irelevantna, ker ni bila neposredno navzoča ob škodnem dogodku. Navaja, da je izjava priče A. tudi neskladna, saj iz njene izpovedbe izhaja, da je tožnik skočil in ga je zaneslo, iz prijave škodnega dogodka pa izhaja, da je izgubil ravnotežje. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje je neutemeljen. Sodišče je v zvezi s samim potekom dogodka izvedlo dokaz z zaslišanjem neposredno prisotne priče A. A., prebralo njen pisni opis škodnega dogodka in enak opis vzgojiteljice K., ki je bila v času nezgode v prostorih vrtca. Prav tako je zaslišalo očeta tožnika. Pritožnikovi navedbi, da naj bi bili pisni izjavi prič identični, kar naj bi kazalo na neverodostojnost obeh prič, ne gre slediti. Res je, da sta izjavi v pretežnem delu identični, vendar vsebujeta zgolj skop opis dogodka ter splošnih postopkov vrtca pri uvajanju otrok na igrala. To, da sta si izjavi podobni, pa še ne pomeni, da sta priči neverodostojni. Sodišče pisnima izjavama tudi ni dalo odločilne teže, saj je izvedlo tudi dokaz z neposrednim zaslišanjem vzgojiteljice A. A., ki je edina lahko izpovedala o neposrednih okoliščinah škodnega dogodka. Njenemu pričanju glede poteka dogodka pa je sodišče v celoti sledilo. Res je, da druga vzgojiteljica ni bila neposredno prisotna ob samem škodnem dogodku, vendar pa sodišče prve stopnje tudi ni ugotavljalo samega poteka padca na podlagi njene izjave. Pritožnik tudi navaja, da naj bi se izpovedbe o poteku dogodka s strani prič spreminjale, predvsem glede višine igrala in padca tožnika. Sprva je bilo navedeno, da je igralo visoko 30 cm, nato 40-50 cm, kot je navedeno v prijavi zavarovanca. Sodišče je ugotovilo, da je igralo v pretežnem delu visoko 30 cm (sestavljeno iz položenih debel, ki predstavljajo vagone), sprednji del pa je visok 60 cm (predstavlja lokomotivo vlaka). Različna višina igrala se vidi tudi iz priloženih fotografij tožnika (A6). Priče so višino navajale približno in v mejah razumnih odstopov. Te navedbe pa tudi niso imele nobenega vpliva na presojo sodišča ali gre za nevarno stvar, saj je sodišče kot višino igrala, iz katerega je padel tožnik, vzelo višino 60 cm. Prav tako navedba v prijavi, da je tožnik izgubil ravnotežje in kasnejša izpovedba priče A., da je skočil in ga je zaneslo, po mnenju sodišča nista neskladni, saj gre v osnovi za enak pomen.

7. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru podlage za morebitno objektivno odgovornost ni. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, je pojem nevarne stvari pravni standard, ki ga sodišče napolni s konkretno vsebino ob vsakem posameznem primeru. Stvar je nevarna, če zaradi svojih lastnosti, položaja, načina in mesta uporabe pomeni nevarnost za nastanek škode. V določenih okoliščinah lahko sicer stvar postane nevarna (v konkretnem primeru tožnik zatrjuje, da je zaradi višine tožnika igralo te višine nevarno), vendar pa to narave odgovornosti ne spreminja.(1) Če je vzrok nepravilna uporaba, opustitev dolžnega nadzora ali izredne okoliščine, nastala škoda v takšnih primerih ni realizacija tiste nevarnosti, zaradi katere je bila uzakonjena objektivna odgovornost.(2) Treba pa je ugotoviti, ali je takšna povečana nevarnost sicer nenevarne stvari posledica nedopustnega ravnanja ali ne. Če je posledica nedopustnega ravnanja, je podlaga odškodninske odgovornosti krivdna. Sodišče prve stopnje je zato pravilno uporabilo materialno pravo, ko je po pravilih subjektivne odgovornosti presojalo, ali je bila opustitev dolžnega nadzora tista, ki je povzročila, da je običajno igralo v konkretnih okoliščinah postalo nevarna stvar. Tako tudi ni utemeljen pritožbeni očitek, da bi se toženka lahko ekskulpirala, če bi v danem primeru storila vse, kar je v danih okoliščinah mogoče, da bi zavarovala otroka pred padcem, saj so to merila za ekskulpacijo pri objektivni odgovornosti.

8. Izhodišče za presojo odgovornosti toženke je 131. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki določa, da je dolžan tisti, ki drugemu povzroči škodo, to povrniti, razen če dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. V danem primeru je šlo za odgovornost delodajalca, zato je sodišče pravilno upoštevalo 147. člen OZ, ki določa, da kadar škodo na delu ali v zvezi z delom povzroči delavec tretji osebi, namesto delavca odgovarja delodajalec. Gre za poostreno krivdno odgovornost z obrnjenim dokaznim bremenom, saj mora delodajalec dokazati, da je delavec v danih okoliščinah delavec ravnal tako kot je bilo treba, pri čemer se delodajalčeva odgovornost ne presoja po merilih, ki bi veljala za delavca, temveč po merilih, ki bi veljala zanj.

9. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da toženka ni navajala dejstev in dokazov, s katerimi bi izkazala, da je v danih okoliščinah storila vse, kar je bilo mogoče. Toženka je predlagala zaslišanje obeh vzgojiteljic, priložila je njuni pisni izjavi (pisni opis škodnega dogodka), prijavo nezgode, prijavo zavarovanca ter fotografijo igrala z razširjeno obrazložitvijo. Sodišče je te dokaze tudi izvedlo, priče K. ni neposredno zaslišalo, je pa prebralo njeno pisno izjavo, ki vsebuje splošne podatke samega škodnega dogodka (kraj, čas, število otrok) in postopek nadzora otrok pri igri na igrišču. Sodišče prve stopnje je pri presoji, ali je vzgojiteljica ravnala tako kot je treba, upoštevalo tudi splošna spoznanja pedagogike in drugih strok, ki zadevajo varstvo in vzgojo otrok in po katerih je treba predšolskemu otroku omogočiti tako varstvo, ki omogoča njegovi starosti ustrezno pobudo, razvoj gibalnih spretnosti, socialno prilagodljivost in podobno (18. točka sodbe). Pri tem je tehtalo na eni strani med zahtevo po varnosti otrok in naravo same vzgojne in varstvene organizacije, katere naloga je tudi, da otroke navaja na samostojnost. Ugotovilo je, da je vzgojiteljica ravnala po navodilih in skladno s pravili stroke. Pri padcu petletnega otroka ne gre za nepričakovan in nepredvidljiv dogodek, vendar to ne pomeni, da mora biti nadzor in neposredno varstvo vzgojiteljice v vsakem trenutku takšno, da bo možnost poškodbe absolutno izključena, saj je to nerealno in neživljenjsko.(3) Pritožnikova navedba, da bi lahko vzgojiteljica ob neposredni navzočnosti tožnika ujela in preprečila poškodbo je nerealna, saj bi tak očitek pogojeval zahtevo po vzgojiteljici ali varuški za vsakega otroka, da bi lahko vzgojno varstvene ustanove takšne dogodke popolnoma izključile. Stalen in neposreden nadzor bi omejeval gibanje otrok, kar bi bilo v nasprotju s cilji predšolske vzgoje, ki so tudi v spodbujanju telesnega in gibalnega razvoja. Glede na vse navedeno in okoliščino, da je pri sami nesreči šlo za običajno igro, ki sicer ne prinaša večjega tveganja in tovrstne poškodbe na teh igralih niso pogoste, je pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da vzgojiteljici ni mogoče očitati, da ni ravnala dovolj skrbno.

10. Očitku, da je sodišče prve stopnje nerazumno izvedlo dokaz z izvedencem medicinske stroke, nato pa zahtevek po temelju zavrnilo, pritožbeno sodišče sicer pritrjuje, vendar to ni vplivalo na pravilnost in zakonitost odločbe sodišče prve stopnje.

11. Ker uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani (350. člen ZPP), je treba neutemeljeno pritožbo zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi (353. člen ZPP).

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 165. členu ZPP v zvezi s 154. členom ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

(1) Sodba Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 4518/2008 z dne 8. 4. 2009. (2) Juhart: Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, str. 851. (3) Sodba Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 3274/2012 z dne 5. 6. 2013.