Jedro

Iz pritožbe tožene stranke vsebinsko izhaja, da je bila uperjena zoper nepopoln prepis sodbe, to napako pa je sodišče prve stopnje z vročitvijo popravljenega prepisa sodbe že samo saniralo, vse pritožbene navedbe pa so izčrpane. S tem je tožena stranka za to pritožbo/pritožbo s takšno vsebino izgubila pravni interes.

Odmera denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem zaradi natega vratne hrbtenice.

Izrek

I. Pritožba z dne 15. 11. 2011 se zavrže. II. Pritožbi z dne 25. 4. 2012 se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje: * v izpodbijanem delu 1. točke izreka spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek še za plačilo 2.500,00 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi; * v 3. točki izreka spremeni tako, da je tožnica dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v višini 504,67 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

III. Tožnica je dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti pritožbene stroške v višini 180,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenemu zahtevku in toženi stranki naložilo, da v roku 15 dni tožnici plača še znesek 2.508,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 2.500,00 EUR od 13. 10. 2009 dalje do plačila in od zneska 8,25 EUR od 31. 3. 2007 dalje do plačila (1. točka izreka); kar je tožnica zahtevala več ali drugače, je zavrnilo (2. točka izreka); ter sklenilo, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške (3. točka izreka).

2. V pravočasni pravočasni pritožbi z dne 15. 11. 2011 tožena stranka navaja, da so v obrazložitvi izpodbijane sodbe povzete zgolj navedbe pravdnih strank, povzetek zaslišanja tožnice in povzetek enega izvedeniškega mnenja, ne vsebuje pa razlogov za odločitev, kot tudi ne pravnega pouka.

3. V pravočasni pritožbi z dne 25. 4. 2012 tožena stranka navaja, da se strinja z višino nepremoženjske škode za strah, ne pa z višino prisojene odškodnine za telesne bolečine v višini 4.000,00 EUR. Sodišče je v nezadostni meri upoštevalo izvedeniško mnenje prim. J. in naravo tožničine poškodbe ter posledično zdravljenje, višine nepremoženjske škode pa ni ustrezno objektiviziralo. Tožnica je utrpela le nateg mišičja vratne muskulature in lažjo nihajno poškodbo vratne hrbtenice, brez poškodbe ligamentarnega aparata, skeleta ali nevroloških izpadov. Takšna lažja poškodba vratne muskulature lahko zapušča le posledice v smislu bolečin v vratu, ki pa po določenem času povsem izzvenijo. Tožnica je imela bolečine srednje intenzitete, ki so trajale 10 do 14 dni, srednje do lahke bolečine so po dveh do treh mesecih v celoti izzvenele. Opravljen ni bil noben operativni poseg, poškodba ni potrebovala nikakršnega posebnega zdravljenja, to je bilo tudi brez zapletov in posebnosti, tožnica ni jemala analgetikov, edina nevšečnost je bila nošnja mehke vratne opornice 14 dni in večkraten obisk fizioterapij. Primerna in pravična odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem je po njene mnenju 1.500,00 EUR, kar je izplačala še pred vložitvijo tožbe, višji znesek pa podpira težnje, ki niso združljive z namenom odškodnine. Dalje navaja, da sodišče ni upoštevalo valorizacije izplačanega zneska nespornega dela odškodnine v višini 2.000,00 EUR, v tem delu pa je sodba tudi neobrazložena/nerazumljiva. Sodišče je tudi povsem napačno dosodilo tek zamudnih obresti od dosojenega zneska za nematerialno škodo. Tožnica je s tožbo zahtevala plačilo odškodnine za nematerialno škodo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje, svoj tožbeni zahtevek glede teka zamudnih obresti pa je še dodatno obrazložila v svoji pripravljalni vlogi z dne 10. 3. 2010. S takšnim tekom zakonskih zamudnih obresti, tj. od dneva izdaje sodbe dalje, se je tožena stranka strinjala, česar sodišče ni upoštevalo. Navaja še, da glede na podane ugovore o višini odškodnine predlaga, da sodišče višje stopnje spremeni tudi izrek o stroških postopka glede na uspeh v pravdi, saj tožnica s pretežnim delom svojega zahtevka ni uspela. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijane sodbe.

4. Pritožba z dne 5. 12. 2011 ni dovoljena, pritožba z dne 25. 4. 2012 pa je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je iz vsebine prejetih vlog zaključilo, da sta pravdni stranki prejeli nepopoln prepis sodbe, zato jima je skladno z določbami 328. člena ZPP posredovalo popravljeni prepis sodbe. Iz pritožbe tožene stranke z dne 15. 11. 2011 vsebinsko izhaja, da je bila uperjena zoper nepopoln prepis sodbe, to napako pa je sodišče prve stopnje z vročitvijo popravljenega prepisa sodbe že samo saniralo, vse pritožbene navedbe pa so izčrpane. S tem je tožena stranka za to pritožbo/pritožbo s takšno vsebino izgubila pravni interes, zato jo je višje sodišče skladno s prvim odstavkom 351. člena ZPP zavrglo.

6. Višje sodišče pritrjuje stališču tožene stranke, da je dosojena odškodnina za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenem previsoka. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica utrpela nateg vratne hrbtenice brez poškodbe ligamentarnega aparata in skeleta ter brez nevroloških izpadov. Utrpela je bolečine srednje intenzitete od deset do štirinajst dni, v tem času je nosila ovratnico in jemala sredstva proti bolečinam, bolečine lažje do srednje intenzitete pa je trpela še ves čas ambulantnega zdravljenja. Pri rentgenskem slikanju je bila izpostavljena ionizirajočemu sevanju, ki je škodljivo za zdravje, razmeroma neugodno pa je bilo tudi ambulantno zdravljenje in redni kontrolni pregledi ter čakanje na kontrolne preglede. V bolniškem staležu je bila od 12. 10. do 10. 11. 2006. Za tako ugotovljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem višje sodišče ocenjuje, da znaša pravična odškodnina, primerljiva s sodno prakso v podobnih primerih, 1.500,00 EUR.(1)

7. Tožena stranka ne ugovarja prisojeni odškodnini za strah v višini 500,00 EUR, kar pomeni, da celotna odškodnina skupaj znaša 2.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka v izvensodnem postopku tožnici izplačala 2.000,00 EUR, s tem pa je v celoti že izpolnila svoje obveznosti do tožnice. Višje sodišče je zato izpodbijano sodbo v 1. točki izreka spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek še za plačilo 2.500,00 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Na tem mestu pritožbeno sodišče zgolj pripominja, da tožena stranka ni izpodbijala prisojene materialne škode v znesku 8,25 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, zato je sodba sodišča prve stopnje v tem delu pravnomočna.

8. Glede na odločitev pritožbenega sodišča so pritožbene navedbe o neupoštevanju valorizacije in nepravilnem izračunu zamudnih obresti postale brezpredmetne, sicer pa se pritožbeno sodišče v celoti strinja njimi: v obrestnem delu (glede teka zamudnih obrestmi za nepremoženjsko škodo) je sodišče prve stopnje prekoračilo tožbeni zahtevek, v nasprotju z obstoječo sodno prakso pa s strani tožene stranke pred pravdo plačanega zneska ni valoriziralo.

9. Glede na tako spremenjeno sodbo sodišča prve stopnje višje sodišče ugotavlja, da je tožnica uspela le z minimalnim delom svojega zahtevka (8,25 EUR), zato je skladno s tretjim odstavkom 154. člena ZPP toženi stranki dolžna povrniti njene pravdne stroške. Tožena stranka je priglasila materialne stroške (listi, fotokopije in poštnina) v višini 30,00 EUR, vendar stroška ni izkazala, zato ji ga pritožbeno sodišče ne priznava, ter stroške izvedenine v višini 504,67 EUR, kar ji pripada.

10. S pritožbo je tožena stranka v celoti uspela, zato ji višje skladno s drugim odstavkom 165. člena ZPP priznava tudi stroške, ki jih je uveljavljala in izkazala s pritožbo, in sicer sodno takso v višini 180,00 EUR.

(1) Primerjaj npr. sodbe Višjega sodišča v Ljubljani z dne 10. 3. 2009, opr. št. II Cp 4440/2009, z dne 22. 4. 2009, opr. št. III Cp 1028/2009, z dne 18. 11. 2009, opr. št. II Cp 3431/2009, z dne 6. 1. 2011, opr. št. II Cp 3543/2009, in z dne 6. 6. 2012, opr. št. I Cp 3929/2011.