Jedro

Soglasje stanodajalca k vselitvi (prav to toženka z navedbo, da naj bi z vselitvijo soglašal predstavnik bivšega stanodajalca, očitno zatrjuje) bi temu namreč onemogočilo kasnejše sklicevanje na nezakonitost vselitve. To pa bi pomenilo, da bi tisti, ki mu je bilo soglasje stanodajalca dano, lahko (vsaj v razmerju do - bivšega - stanodajalca - toženkin položaj pa v razmerju do tožeče stranke ne more biti slabši) nemoteno uporabljal stanovanje, v katero se je vselil, kljub temu, da ni imel odločbe o dodelitvi stanovanjske pravice.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita ter se zadeva vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. Revizijski stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in toženi stranki naložilo izpraznitev stanovanja. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo, potem ko je zavrnilo pritožbo tožene stranke.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava tožena stranka. Revizijskemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi tako, da tožbeni zahtevek zavrne. V reviziji zatrjuje, da noben predpis ne daje Ministrstvu za obrambo upravičenj v zvezi z bivšim premoženjem JLA. Sporno stanovanje je del še nerazdeljenega premoženja bivše SFRJ. Sicer pa bi bilo potrebno upoštevati, da je toženka sprejela ključe spornega stanovanja že 25.5.1991 ter se vanj takrat s soglasjem stanodajalca tudi vselila. Zato njene vselitve v sporno stanovanje ni moč šteti za nezakonito, saj ji je ključe spornega stanovanja izročil tisti, ki je takrat še zakonito razpolagal z vojaškimi stanovanji. Zamude pri izdaji odločbe pa ni zakrivila toženka, pač pa jo je pripisati spletu okoliščin. To se ne bi smelo negativno odražati na pravici tožene stranke. Revident se končno sklicuje še na načelo pravičnosti, ki bi v konkretnem primeru moralo pretehtati.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odst. 390. čl. ZPP).

Revizija je utemeljena.

Revizijsko sodišče se pridružuje stališčem sodišč prve in druge stopnje, ki se nanašajo na razlago osamosvojitvenih aktov Republike Slovenije in njihovih pravnih posledic v zvezi s pravicami na premoženju, s katerim so upravljali zvezni organi, poveljstva, enote in zavodi JLA na ozemlju Republike Slovenije. Glede na revizijska izvajanja pa je potrebno poudariti, da je tožeča stranka Republika Slovenija in ne Ministrstvo za obrambo. Zato ni potrebno odgovarjati na revizijske trditve, ki Ministrstvu za obrambo odrekajo upravičenja do premoženja bivše JLA. V zvezi s trditvami o vprašanju delitve skupnega premoženja bivše SFRJ pa je revidentko potrebno opozoriti na načela mednarodnega prava o nasledstvu držav glede državnega premoženja, vsebovanimi v 18. čl. dunajske konvencije o nasledstvu držav glede državnega premoženja, arhivov in dolgov iz leta 1983. Pač pa se revizijsko sodišče ne strinja s presojo, da ni pravno relevantna okoliščina, da se je toženka v sporno stanovanje vselila pred osamosvojitvijo RS v soglasju s predstavnikom Remontnega zavoda Bregana, zato ker se je stanovanjska pravica pridobila edinole z odločbo o dodelitvi stanovanja. Na to okoliščino se je toženka sklicevala že v odgovoru na tožbo (l.št. 5). Soglasje stanodajalca k vselitvi (prav to toženka z navedbo, da naj bi z vselitvijo soglašal predstavnik Remontnega zavoda Bregana, očitno zatrjuje) bi temu namreč onemogočilo kasnejše sklicevanje na nezakonitost vselitve. To pa bi pomenilo, da bi tisti, ki mu je bilo soglasje stanodajalca dano, lahko (vsaj v razmerju do - bivšega - stanodajalca - toženkin položaj pa v razmerju do tožeče stranke ne more biti slabši) nemoteno uporabljal stanovanje, v katero se je vselil, kljub temu, da ni imel odločbe o dodelitvi stanovanjske pravice. Zaradi razloženega je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, saj so po presoji revizijskega sodišča pravno relevantne trditve tožene stranke ostale nepreverjene. Zato je revizijsko sodišče odločilo, kot je razvidno iz izreka sklepa (2. odst. 395. čl. ZPP). V nadaljevanju postopka bo potrebno ugotoviti, ali je bilo toženki dano ustrezno soglasje (t.j. soglasje stanovalca) k vselitvi v sporno stanovanje in nato ponovno odločiti o utemeljenosti tožbenega zahtevka.