Jedro

Dejstvo, da je storilec prekrška odgovoren v skladu z določbo prvega odstavka 233. člena ZVCP-1, predstavlja odločilno dejstvo, o katerem sodba mora imeti razloge.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba razveljavi ter vrne sodišču v ponovno odločanje.

Obrazložitev

A. 1. Policijska postaja Ptuj je storilca prekrška M. P. z uvodoma navedenim plačilnim nalogom spoznala za odgovornega prekrška po b) točki sedmega odstavka 32. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP-1) ter mu izrekla globo 250 EUR in stransko sankcijo tri kazenske točke v cestnem prometu. Okrajno sodišča na Ptuju je s sodbo ZSV 46/2010 z dne 14. 2. 2011 storilčevo zahtevo za sodno varstvo zavrnilo kot neutemeljeno, potrdilo plačilni nalog prekrškovnega organa ter storilcu naložilo plačilo sodne takse.

2. Zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga vrhovna državna tožilka iz razloga po 8. točki prvega odstavka 155. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1). V zahtevi navaja, da se sodišče v sodbi ni opredelilo do zatrjevanj, da M. P. ni storilec prekrška, ker tega dne ni vozil avtomobila oziroma, da v sodbi ni navedlo, da je obsojeni storilec prekrška ob upoštevanju določbe 233. člena ZVCP-1. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilcu prekrška, ki je po svojem zagovorniku izrazil strinjanje z vloženo zahtevo.

B.

4. Iz podatkov spisa izhaja, da je Policijska postaja Ptuj dne 28. 11. 2009 opravljala radarsko kontrolo hitrosti prometa brez asistence patrulje v naselju S. iz smeri O. proti P. ter pri tem ugotovila, da je storilec M. P. z osebnim avtomobilom znamke Opel, ob upoštevanju varnostne razlike, vozil skozi naselje s hitrostjo 65 kilometrov na uro.

5. Zoper izdani plačilni nalog je M. P. vložil zahtevo za sodno varstvo, v kateri je navedel, da kritičnega dne ni vozil avtomobila znamke Opel, ker je bil od devete do petnajste ure na delovni akciji GD M., kar da lahko dokaže s pričami, ter da daje avto na uporabo vsem domačim, kdo od domačih pa je navedenega dne storil prekršek, pa da mu ni znano.

6. V skladu s prvim odstavkom 233. člena ZVCP-1 se za prekršek, če je ta storjen zoper varnost cestnega prometa z vozilom, pa ni mogoče ugotoviti, kdo je storilec, kaznuje lastnik oziroma imetnik uporabe vozila, razen če dokaže, da tega prekrška ni storil. 7. V obravnavanem primeru se sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi ni opredelilo do storilčevih navedb v zahtevi za sodno varstvo, da navedenega dne ni vozil osebnega vozila oziroma v sodbi ni navedlo, da je M. P. storilec prekrška v skladu z določbo prvega odstavka 233. člena ZVCP-1, kar predstavlja odločilno dejstvo, o katerem bi sodba morala imeti razloge.

8. Ob ugotovljeni odsotnosti razlogov o odločilnem dejstvu v razlogih izpodbijane sodbe (kršitev 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1) je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču v novo odločanje.