Jedro

S trenutkom, ko je pravočasno vložena zahteva za sodno varstvo odstopljena v reševanje sodišču, zadeva postane sodna zadeva in jo je šteti kot sodno zadevo vse do pravnomočnosti odločitve o zahtevku za sodno varstvo, ne glede na to, se v skladu s 65. a členom ZP-1 sodbo o zahtevi za sodno varstvo vlagatelju vroči prekrkšvni organ in da je v skladu s sedmim odstavkom 66. člena ZP-1 pritožbo zoper sodbo o zahtevku za sodno varstvo potrebno vložiti pri prekrškovnem organu.

S sodnimi počitnicami se zagotavlja tudi pravno varnost strank, saj so določene v času, ko je največje število ljudi odsotnih z naslova svojega prebivališča zaradi letnega dopusta oziroma šolskih počitnic in se stranke s tem izognejo zamudam prekluzivnih procesnih rokov, zaradi česar bi zanje nastale negativne procesne posledice. Stranke se tako lahko upravičeno zanašajo na to, da v času njihove odsotnosti sodišče ne bo vročalo sodnih pisanj, od katerih tečejo procesni roki oz. da v tem času ne bodo prejele odločitve sodišč. Tako je na podlagi navedenega mogoče sklepati, da naj sodišče v času poletnega poslovanja sodišč med 15. 7. in 15. 8. ne bi odločalo v postopkih z zahtevo za sodno varstvo, če ne gre za nujno zadevo, če pa odločajo, naj svojih odločb ne bi vročala prekrškovnim organom oziroma strankam. Če je do takega vročanja že prišlo, pa je potrebno šteti, da je 83. člen ZS tek roka za vložitev pritožbe zoper sodbo o zahtevi za sodno varstvo zadržal in da je rok za vložitev pritožbe začel teči naslednji dan po izteku poletnega poslovanja sodišč.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se pritožba storilca zoper sodbo Okrajnega sodišča v Celju ZSV 748/2019 z dne 22. 7. 2021 ne zavrže in da storilec ni dolžan plačati sodne takse v znesku 30,00 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom zavrglo storilčevo pritožbo zoper sodbo Okrajnega sodišča v Celju ZSV 748/2019 z dne 22. 7. 2021 kot prepozno, storilcu pa naložilo plačilo sodne takse v znesku 30,00 EUR.

2. Zoper sklep se pritožuje storilčev zagovornik zaradi kršitve materialnih določb Zakona o prekrških in bistvenih kršitev določb postopka o prekršku (1. in 2. točka 154. člena Zakona o prekrških – ZP-1) ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi.

3. Pritožba je utemeljena.

4. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje s sodbo ZSV 748/2019 z dne 22. 7. 2021 zavrnilo storilčevo zahtevo za sodno varstvo zoper odločbo o prekršku Policijske postaje Celje z dne 23. 6. 2019 v zvezi s sklepom z dne 23. 7. 2019 in storilcu naložilo plačilo stroškov postopka. Sodba je bila v skladu s 65.a členom ZP-1 prekrškovnemu organu vročena 26. 7. 2021, prekrškovni organ pa je sodbo vročil storilcu 30. 7. 2021, njegovemu zagovorniku pa 3. 8. 2021. Zagovornik je zoper sodbo o prekršku vložil (delno) pritožbo, ki jo je poslal s priporočeno poštno pošiljko 23. 8. 2021. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da se glede na določbo sedmega odstavka 66. člena ZP-1, da se pritožba zoper sodbo o zavrnitvi zahteve za sodno varstvo vloži pri prekrškovnem organu, ki je izdal odločbo zoper katero je bila vložena zahteva za sodno varstvo, ne uporabljajo določbe 83. člena Zakona o sodiščih (ZS) o poletnem poslovanju sodišč, ko procesni roki v času od 15. 7. do 15. 8. ne tečejo. Sodišče prve stopnje je tako štelo, da je rok za vložitev pritožbe iztekel že 11. 8. 2021 in da je dne 23. 8. 2021 vložena pritožba prepozna. Tako stališče pa zagovornik utemeljeno označuje kot napačno.

5. Ker ZS ureja ureditev in poslovanje sodišč, je za odločitev o tem, ali se v predmetnem postopku uporabljajo določbe 83. člena ZS, potrebno odgovoriti na vprašanje, ali gre pri odločanju o zahtevi za sodno varstvo za sodno zadevo. Za odgovor na to vprašanje pa je potrebno izhajati iz sistemske ureditve ZP-1 in poudariti, da ZP-1 določa dve vrsti postopkov, v katerih se odloča z zadevah prekrškov, in sicer hitri postopek o prekršku, v katerem o odgovornosti za prekrške in izrekanju sankcij odločajo prekrškovni organi, ter redni sodni postopek, v katerem v celoti odločajo sodišča. V hitrem postopku o prekršku so prekrškovni organi, ki so sicer po naravi in temeljnem namenu določeni za druge naloge, pooblaščeni opravljati tudi funkcijo kaznovanja storilcev, kar spada v eno izmed najbolj klasičnih nalog državnih organov v razmerju do posameznika. Odločanje o prekršku po naravi ne spada med upravne zadeve po 2. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), zato uporaba ZUP v hitrem postopku o prekršku ni niti obvezna, niti neomejeno subsidiarna.1 Temeljna procesna pravila odločanja v hitrem postopku o prekršku so zato urejena v ZP-1, pravila ZUP glede pristojnosti, zastopanja, jezika v postopku, vlog, vabil, zapisnikov, odločb, pregledovanja in prepisovanja spisov, rokov in narokov, vrnitev v prejšnje stanje, vročanja in izločitve uradnih oseb pa se v skladu s 58. členom ZP-1 smiselno uporabljajo tudi v hitrem postopku o prekršku. Uvedba hitrega postopka o prekršku s sprejetjem ZP-1 ob grobi asociaciji pomeni nekakšno vrnitev k zgodovinskim izhodiščem postopka o prekršku tj. upravnemu kaznovanju,2 zato je mogoče šteti, da gre v tej fazi postopka še za „upravno kazensko zadevo“ in da pri štetju rokov za vložitev zahteve za sodno varstvo zoper odločitev prekrškovnega organa (zlasti ob izrecni napotitvi na smiselno uporabo ZUP glede rokov) ni mogoče uporabiti 83. člena ZS, saj ne gre za sodno zadevo.

6. Ker pa prekrškovni organi, ki odločajo v hitrem postopku o prekršku na prvi stopnji, niso sodni organi, v skladu z Ustavo pa mora vsakomur biti zagotovljena pravica do sodnega varstva in sodna kontrola nad upravo (23. člen in tretji odstavek 120. člena Ustave) ter pravno sredstvo zoper odločitve državnih organov, organov lokalne skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih in pravnih interesih (25. člen Ustave), je zakonodajalec kot pravno sredstvo za uveljavljanje teh pravic določil zahtevo za sodno varstvo, ki jo je mogoče vložiti zoper plačilne naloge in odločbe o prekršku ter sklepe prekrškovnih organov o zavrženju prepoznih zahtev za sodno varstvo. Za odločanje o tem pravnem sredstvu so tako pristojna sodišča prve stopnje, ki o njem odločajo v skladu z določbami 62.a, 64. in 65. člena ZP-1, dokazni postopek pa dopolnijo po pravilih rednega sodnega postopka (četrti odstavek 65. člena ZP-1). Upoštevajoč navedeno je šteti, da s trenutkom, ko je pravočasno vložena zahteva za sodno varstvo odstopljena v reševanje sodišču, zadeva postane sodna zadeva in jo je šteti kot sodno zadevo vse do pravnomočnosti odločitve o zahtevi za sodno varstvo3, ne glede na to, da se v skladu s 65. a členom ZP-1 sodbo o zahtevi za sodno varstvo vlagatelju vroči prekrškovni organ in da je v skladu s sedmim odstavkom 66. člena ZP-1 pritožbo zoper sodbo o zahtevi za sodno varstvo potrebno vložiti pri prekrškovnem organu.

7. Ker gre torej po mnenju pritožbenega sodišča vse do izteka roka za vložitev pritožbe zoper sodbo o zahtevi za sodno varstvo za sodno zadevo, tudi v obravnavanem primeru glede štetja rokov potrebno upoštevati 83. člen ZS in šteti, da je v času poletnega poslovanja sodišč tek roka za vložitev pritožbe zadržan.

8. Pri tem pa je potrebno tudi poudariti namen določb o poletnem poslovanju sodišča. V času poletnega poslovanja sodišča naj sodišče ne bi opravljalo narokov, da bi se zaradi večje odsotnosti strank izognilo prestavljanju narokov. 83. člen ZS tako določa, da sodišča v tem času, razen v nujnih zadevah, ne odločajo in da se sodna pisanja ne vročajo. Če pa je sodno pisanje bilo vročeno, začnejo teči procesni roki prvi naslednji dan, ko se izteče čas poletnega poslovanja sodišč. S sodnimi počitnicami se zagotavlja tudi pravno varnost strank, saj so določene v času, ko je največje število ljudi odsotnih z naslova svojega prebivališča zaradi letnega dopusta oziroma šolskih počitnic in se stranke s tem izognejo zamudam prekluzivnih procesnih rokov, zaradi česar bi zanje nastale negativne procesne posledice. Stranke se tako lahko upravičeno zanašajo na to, da v času njihove odsotnosti sodišče ne bo vročalo sodnih pisanj, od katerih tečejo procesni roki oz. da v tem času ne bodo prejele odločitve sodišč. Tako je na podlagi navedenega mogoče sklepati, da naj sodišče v času poletnega poslovanja sodišč med 15. 7. in 15. 8. ne bi odločalo v postopkih z zahtevo za sodno varstvo, če ne gre za nujno zadevo, če pa odločajo, naj svojih odločb ne bi vročala prekrškovnim organom oziroma strankam. Če je do takega vročanja že prišlo, pa je potrebno šteti, da je 83. člen ZS tek roka za vložitev pritožbe zoper sodbo o zahtevi za sodno varstvo zadržal in da je rok za vložitev pritožbe začel teči naslednji dan po izteku poletnega poslovanja sodišč. Razlog za zadržanje teka rokov za opravo procesnih dejanj v času poletnega poslovanja sodišč ni v tem, da udeleženci sodnih postopkov ne bi mogli vlagati pravnih sredstev oz. opravljati procesnih dejanj pred sodiščem v tem času. Pritožbo lahko namreč storilec vloži ves čas trajanja sodnih počitnic tudi neposredno na sodišču. Zato sama možnost vložitve pritožbe pri prekrškovnem organu, za katerega ne veljajo določbe o poletnem poslovanju sodišč, ne predstavljajo utemeljenega argumenta za stališče, da se v pritožbenem postopku v zvezi z zahtevo za sodno varstvo ne uporabljajo določbe 83. člena ZS.

9. Glede na navedeno je pritrditi pritožbenim navedbam, da je potrebno upoštevati, da se pritožba vloži pri prekrškovnem organu, o njej ne odloča prekrškovni organ ter da je pritožba vložena zoper sodbo Okrajnega sodišča, o kateri odloča višje sodišče in tudi zato ne more biti nobenega dvoma, da se glede štetja rokov v predmetni zadevi uporabljajo določbe o poletnem poslovanju sodišč. Pritožbeno sodišče je tako pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa (deveti odstavek 163. člena ZP-1).

10. V nadaljevanju postopka bo moralo sodišče prve stopnje opraviti postopek formalnega preizkusa pritožbe ter jo ob oceni, da je tudi popolna in dovoljena, odstopiti v reševanje pritožbenemu sodišču, pred tem pa dati možnost prekrškovnemu organu, da na pritožbo odgovori.

1 Tako P. Čas in N. Orel v Zakon o prekrških (ZP-): s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2009, stran 188 -189. 2 Tako Z. Fišer v Zakon o prekrških (ZP-): s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2009, stran 362. 3 Z odločbo Ustavnega sodišča RS Up-991/17-31, U-I-304/20-9 z dne 17. 12. 2020 je bil delno razveljavljen drugi odstavek 66. člena ZP-1 tako, da so bile odpravljeni omejitvenih pogoji pod katerimi je bila dopustna pritožba zoper sodbo, s katero je sodišče prve stopnje odločilo o zahtevi za sodno varstvo. Tako je sedaj v splošnem dopustna pritožba zoper sodbo, s katero je sodišče zavrnilo zahtevo za sodno varstvo, kar pomeni, da v primeru, če zoper sodbo ni vložena pritožba, pravnomočnost sodbe o zahtevi za sodno varstvo nastopi z naslednjim dnem po izteku roka za vložitev pritožbe zoper sodbo o zahtevi za sodno varstvo (prvi odstavek 199. člena ZP-1). Če pa upravičeni vlagatelj iz 59. člena ZP-1 vloži pritožbo zoper sodbo o zavrnitvi zahteve za sodno varstvo, pa pravnomočnosti nastopi z dnem, ko prekrškovni organ vlagatelju pritožbe pošlje sodbe, s katero je pritožbeno sodišče odločilo o pritožbi zoper sodbo o zahtevi za sodno varstvo (drugi odstavek 199. člena ZP-1).