Jedro

Pot, ki jo je tožnik le utrdil in nasul, ne predstavlja gradbenega objekta v smislu člena 24/1 ZTLR. ZTLR je uzakonil možnost priposestvovanja v 10 letih za dobrovernega in zakonitega posestnika nepremičnine, vendar to velja le od 1.9.1980 dalje.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem naj bi bil toženec dolžan priznati tožnikoma lastninsko pravico na tistem delu parc. št. 168/1 in 166/2 k.o. Z., ki je v naravi pot v dolžini približno 150 m in v širini približno 3 m in poteka od javne poti do parc. št. 169/2 v lasti tožnikov.

Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek, po katerem naj bi bil toženec dolžan dovoliti geodetsko odmero zemljišča in izstaviti tožnikom za vknjižbo lastninske pravice primerno listino. Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna solidarno povrniti toženi stranki pravdne stroške. Ugotovilo je namreč, da tožnika nista dokazala nobenega pravnega naslova, na podlagi katerega bi jima šla lastninska pravica.

Proti sodbi se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, predlaga spremembo oz. razveljavitev sodbe in navaja: Ni res, da tožeča stranka poti ni zgradila. Tožnika sta potem, ko sta začela graditi hišo, zgradila pot kot napravo tako, da sta nasula potrebni material, v pot vgradila kanalizacijo za odvod meteornih voda in nato pot tudi v soglasju s pravnimi predniki tožene stranke nemoteno uporabljala. Ni res, da je obstoječa pot le utrjena z nasutjem gramoza. Tožeča stranka je pot kot napravo zgradila popolnoma na novo. Tožeča stranka je postala lastnik sporne poti tudi na podlagi darilne pogodbe s svojim očetom in tastom. Ta je tožeči stranki podaril zemljišče takrat, ko sta oba štela, da bo tožnik postal prevzemnik domače kmetije. Dejstvo, da je tožnik veljal za prevzemnika kmetije, je bil razlog, da sklenjene darilne pogodbe za sporno pot nista zapisala in vknjižila. Poleg svoje parcele je še del zemljišča, ki ga pravni prednik prav tako ni prepisal iz istih razlogov, in to zemljišče sta enako kot tožnika nemoteno uživala ves čas, torej več kot 22 let. Da je darilna pogodba bila sklenjena, je razvidno iz izpovedi pravdnih strank, saj je med njima nesporno, da je tožniku pravni prednik dal pot z besedami "pot nasuj, pa jo boš imel". Ni šlo le za dovoljenje, kot zmotno razlaga sodba. Res ni bilo izrecnega dogovora o lastništvu prav točno določenega dela zemljišča, po katerem poteka pot, je pa bil med pravnim prednikom tožnika in toženca ustni dogovor o prevzemu cele kmetije. Kasneje je tožnik realiziral le del tega dogovora in sicer v okviru poti in dela zemljišča ob svojem vrtu. V tem obsegu je dobroverni in zakoniti posestnik in je tako lastninsko pravico priposestvoval v 10 letih po členu 28/2 Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih. Da pri tem gre za lastnino poti in ne za morebitno služnost, pa je sodišče ugotovilo že samo, ko je s sodbo P ..... razsodilo, da v korist tožeče stranke ni služnostne poti in je zato tudi nedosledno, ko v sedanji sodbi sploh uporablja termin "služnostna pot". Tožnik je bil že v letu 1971 dobroverni in zakoniti posestnik. Tako je tožnik postal lastnik poti takrat, ko je pot zgradil, najkasneje pa v letu 1981, ko je pot priposestvoval. Pritožba ni utemeljena.

Nobeden od pritožbenih razlogov ni podan. Odločitev prvega sodišča je zato pravilna. Pritožbeno sodišče sprejema dejanske in pravne razloge sodišča prve stopnje in k tem razlogom glede na pritožbene trditve še dodaja: 1. odst. 24. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih pravi, da če zgradi nekdo, ki je lahko imetnik lastninske pravice, stavbo ali drugo zgradbo (gradbeni objekt) na zemljišču, na katerem ima kdo drug lastninsko pravico, pridobi lastninsko pravico tudi na zemljišču, na katerem je zgradil gradbeni objekt. Ali je pot, kolikor jo je tožeča stranka zgradila, "druga zgradba - gradbeni objekt" v smislu cit. člena, je torej dejansko vprašanje. Glede tega se pritožbeno sodišče strinja s sodiščem prve stopnje, da utrditev z gramozom in položitev cevi za odtekanje meteorne vode ne predstavlja dejanskega stanja iz omenjenega člena. Ne glede na drugačne trditve v pritožbi, ki tako stanje ocenjujejo drugače kot sodba, se pritožbeno sodišče strinja, da gre le za utrditev in izboljšavo, ne pa za gradnjo, ki bi opravičevala uporabo 24. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih. Tudi razlogi sodišča prve stopnje o tem, da ni šlo za darilno pogodbo, so izčrpni in logični. Ni jim kaj dodajati. Velja le pripomniti, da tudi v tem delu pritožba daje le svojo dokazno oceno, ki je drugačna od tiste, ki jo je naredilo sodišče prve stopnje. Če obstaja še neko drugo zemljišče, ki prav tako "ni prepisano", kot pravi pritožba, to ne dokazuje, da je bila sklenjena darilna pogodba glede poti. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča izjave "pot nasuj, pa jo boš imel", ni mogoče razumeti kot izjave o tem, da je oče prvega tožnika pot s tem podaril, saj jo je tudi sam uporabljal, prvi tožnik pa se je štel tudi za prevzemnika kmetije. O tem, ali je taka izjava pomenila, kaj drugega pa v tem primeru ni treba razpravljati. Pritožba ima prav v toliko, da je izraz "služnostna pot" v sodbi neprecizen, ker za tako oznako v spisu ni podlage. Vendar pa je kljub takemu zapisu sodbo moč preizkusiti in zato ni podana nikakršna kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da nobena pravna podlaga ni podana. To hkrati pomeni, da tudi priposestvovanje ne pride v poštev. Glede tega sicer sodba nima posebnih razlogov. Le v odgovor na pritožbene trditve je treba povedati, da potem ko je bilo ugotovljeno, da darilne pogodbe ni bilo, tudi ni pogojev za priposestvovanje po 2. odst. 28. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih. Sploh pa je cit. zakon, ki je uzakonil možnost priposestvovanja v 10 letih, če gre za dobrovernega in zakonitega posestnika nepremičnine, začel veljati šele 1.9.1980 in se za razmerja, ki so nastala pred tem uporabljale izjemoma v zvezi z roki za priposestvovanje, kar pa v tem primeru ne pride v poštev. Sicer pa se trditve tožeče stranke v zvezi z darilno pogodbo in tudi s priposestvovanjem nanašajo na tožnika, ne pa na tožnico, glede katere je torej v samih trditvah le malo podlage za njen zahtevek.

Po vsem povedanem je bilo torej treba zavrniti pritožbo in potrditi pravilno odločitev sodišča prve stopnje (člen 368 ZPP).