Jedro

Sodišče v zemljiškoknjižnem postopku ne preverja materialnopravnih pogojev za vpis, ampak je omejeno le na preizkus formalnih pogojev za dovolitev vpisa v zemljiško knjigo. To pomeni, da zemljiškoknjižno sodišče pri odločanju o obsojenčevem predlogu ni moglo preverjati ali ocenjevati njegovih navedb na način, ki bi izključeval možnost preslepitve tega organa.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v znesku 900,00 EUR.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Brežicah je obsojenega M. Č. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja overitve lažne vsebine po prvem odstavku 258. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) in kaznivega dejanja preslepitve pri pridobivanju posojila po prvem odstavku 230. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Za prvo kaznivo dejanje mu je določilo kazen sedem mesecev zapora, za slednje kaznivo dejanje kazen osem mesecev zapora in mu izreklo enotno kazen eno leto in dva meseca zapora. Obsojencu je naložilo povrnitev stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), plačilo nagrade in potrebnih izdatkov pooblaščencev ter sodne takse. Zoper sodbo je zagovornik obsojenca vložil pritožbo, ki jo je Višje sodišče v Ljubljani zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa naložilo plačilo 525,00 EUR sodne takse.

2. Zoper pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenca vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi, kot uvodoma navaja, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitve Ustave Republike Slovenije. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, vloženem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, navaja, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Meni, da obtožba s sodbo ni bila prekoračena, saj iz sodbenega opisa dejanja izhaja, da je znesek 800.000,00 EUR maksimalno jamstvo, posamezne pogodbe so le njegova konkretizacija, in da v preostalem vložnik uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne.

4. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP vročen v odgovor obsojencu, ki se nanj ni odzval, in njegovemu zagovorniku, ki se s tožilčevimi stališči ne strinja.

B.

5. Vložnik navaja, da iz spremenjenega obtožnega predloga med drugim izhaja očitek, da je obsojenec zavedel kreditodajalca, da je z njim sklenil kreditno pogodbo v obliki notarskega zapisa SV 233/2009 in mu odobril posojilo v višini 800.000,00 EUR. Ta opis dejanja primerja z opisom v sodbi sodišča prve stopnje in navaja, da je bila obtožba prekoračena, saj pri opredelitvi kreditnih pogodb in reprogramiranja, ki v obtožnem predlogu niso navedeni, ne gre za preciziranje dejstev, temveč za spremembo istovetnosti dejanja, izvršeno v obsojenčevo škodo.

Temeljna določba za presojo dopustnosti odstopa sodišča od obtožbenega opisa dejanja je prvi odstavek 354. člena ZKP, s katerim je med drugim predpisano, da se sodba sme nanašati samo na dejanje, ki je predmet obtožbe. S tem je vzpostavljena zahteva po objektivni identiteti med obtožbo in sodbo. Sodišče je vezano na dejanje, kot je opisano v obtožbi, in ne na historični dogodek. Dejanje, opisano v sodbi, je sicer lahko drugačno od dejanja, opisanega v obtožbi, ne sme pa biti drugo. Dejanje ne sme biti niti drugačno, če bi bilo to v škodo obdolžencu.(1) Sodišče je torej vezano na opis dejanja v obtožbi, vendar pa sodna praksa pri razlagi objektivne identitete ni sprejela absolutne vezanosti med obema aktoma, temveč je dopustila določene manjše posege v opis dejanja, še posebej, če gre za posege v korist obdolžencev. Pri takšnih spremembah pa je treba izhajati iz smisla in pomena objektivne identitete sodbe in obtožbe, ki je v tem, da zagotavlja obdolžencu učinkovito obrambo, hkrati pa sodišču preprečuje, da bi prevzelo vlogo organa pregona. Sodišče bo tako smelo do določene mere spremeniti opis dejanja in to tudi v bistvenih delih, vendar slednje le v primeru, če je to obdolžencu v korist (dejanja seveda ne sme spremeniti v drugo kaznivo dejanje). Sicer pa so dopustne spremembe, ki niso pravno relevantne za kaznivo dejanje in za kazensko odgovornost storilca, torej spremembe, ki so le redakcijske, stilistične ali jezikovne narave (tako je npr. dopustno izpustiti odvečne podrobnosti, ki niso zakonski znaki kaznivega dejanja).(2)

7. Sodbeni opis dejanja se glede na obtožbenega razlikuje v dveh sklopih. Pri prvem gre za spremembe v zvezi z naravo jamstva in višino odobrenega kredita (jamstvo v višini 800.000,00 EUR se nanaša na maksimalno in ne na običajno hipoteko, odobren kredit pa ne znaša 800.000,00 EUR, temveč 316.000,00 EUR) z dodano natančnejšo opredelitvijo kreditnih pogodb (9359/09 in 1999/09 z dne 14. 4. 2009). Pri drugem sklopu gre za vnos novega dejstva, ki ga obtožbeni opis ne vsebuje (spremenjen način vračila dolgoročnega kredita, dogovorjen s pogodbama z dne 14. 4. 2009 in 10. 4. 2009).

8. Vložnik spremembi v zvezi z naravo hipotekarnega jamstva ne oporeka, temveč ji pritrjuje z navedbami, da pri znesku 800.000,00 EUR ni šlo za kredit, temveč le za dogovor o okvirnem posojilu. Sprememba v zvezi z višino odobrenega kredita pomeni, kot je pravilno ocenil pritožbeni senat, zmanjšanje kriminalne količine (točka 12 obrazložitve sodbe pritožbenega sodišča). Preostalo kriminalno količino je sodišče dodatno konkretiziralo z opredelitvijo pravnih poslov, ki jih je obsojenec sklenil s kreditodajalcem (kreditni pogodbi z dne 14. 4. 2009, ki v obtožbenem opisu nista bili neposredno opredeljeni, sta pa zajeti z notarskim zapisom SV 233/2009). Dejanje je bilo torej v obsojenčevo korist predrugačeno in natančneje opredeljeno, je pa ohranilo svojo istovetnost. 9. Vložnik v zvezi s spremembo načina vračila dolgoročnega kredita utemeljeno navaja, da to dejstvo ne pomeni normativne konkretizacije zakonskega znaka »pridobitev kredita.« Ugotovitve o spremembi načina vračila kredita tudi ni mogoče oceniti za sredstvo zmanjšanja kriminalne količine, kot je to storilo pritožbeno sodišče, ker je bila ta količina določno in izčrpno zmanjšana že z izrecno opredelitvijo zneskov odobrenega kredita (116.000,00 EUR in 200.000,00 EUR). Vendar pa je zmotno tudi stališče vložnika, da reprogramiranje kredita pomeni konkretizacijo zakonskega znaka »druga ugodnost.« Ne v navedbah vložnika ne v dejstveni podlagi sodb nižjih sodišč namreč ni ničesar, kar bi kazalo na to, da je imela sprememba načina vračila kredita značaj kakršnekoli ugodnosti za kreditojemalca. Zato gre za odvečno ugotovitev, ki ne konkretizira nobenega zakonskega znaka in (glede na izrecno opredelitev zneskov odobrenega kredita) tudi ne zmanjšuje kriminalne količine, posledično pa ne more biti obsojencu ne v škodo ne v korist, niti obtožba z umestitvijo take ugotovitve v sodbeni izrek ne more biti prekoračena.

10. Vložnik opozarja na tretji odstavek 3. člena Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lasti (v nadaljevanju ZLNDL), s katerim je predpisano, da se v primeru, da je pravica uporabe na nepremičnini v korist pravne osebe oziroma njenega pravnega naslednika, vpisana v zemljiški knjigi (za kar je šlo v obravnavani zadevi), vpis lastninske pravice v zemljiški knjigi opravi po uradni dolžnosti. Sklicuje se tudi na stališča mag. Mitje Deisingerja(3) in sodne prakse, da je kaznivo dejanje overitve lažne vsebine po prvem odstavku 258. člena KZ lahko izvršeno le tedaj, ko je organ v okviru svojih pooblastil zavezan izdati ustrezno listino le na podlagi storilčevih navedb, storilec pa mu mora nuditi resnične podatke. Kaznivo dejanje po tem stališču ni podano, če je za izdajo listine predpisan kakršenkoli dokazni postopek ali druga preveritev navedb ali ocena. Vložnik sklene, da obsojenčev zemljiškoknjižni predlog sodišča ni mogel spraviti v zmoto in da tudi ni bil pogoj za izbris družbene lastnine in za vknjižbo lastninske pravice družbe V. B., d. d. (v nadaljevanju V. B.), saj bi bila ta vpisa opravljena tudi brez obsojenčevega predloga.

11. Vrhovno sodišče je večkrat zavzelo stališče, da je za izvršitev kaznivega dejanja overitve lažne vsebine po prvem odstavku 258. člena KZ (253. člena KZ-1) odločilno, da je pristojni organ dolžan izdati javno listino le na podlagi navedb storilca,(4) ne da bi bil predpisan dokazni postopek, preveritev navedb ali ocena.(5) V položaju, ko organ ne odloča le na podlagi navedb stranke, ampak na podlagi dokaznega postopka, je bistvenega pomena, ali je organ v času odločanja sploh lahko preveril resničnost tistih navedb, ki so bile odločilne za njegovo odločitev.(6) Zemljiška knjiga je javna knjiga (register), namenjena vpisu in javni objavi podatkov o pravicah na nepremičninah in pravnih dejstvih v zvezi z nepremičninami. V zemljiškoknjižnem postopku sodišče odloča o pogojih za dovolitev vpisa. Upoštevaje, da ima vpis pravic v zemljiško knjigo publicitetne in oblikovalne učinke, zanj veljajo nekatera posebna načela in pravila. Eno od načel zemljiškoknjižnega postopka je načelo formalnosti postopka, urejeno v 124. členu Zakona o zemljiški knjigi, ki določa, da v zemljiškoknjižnem postopku zemljiškoknjižno sodišče odloča o pogojih za vpis samo na podlagi listin, za katere zakon določa, da so podlaga za vpis, in na podlagi stanja vpisov v zemljiški knjigi. Gre za dokazno pravilo, ki omejuje sredstva za dokazovanje pravnih dejstev, ki so pravni temelj pridobitve oziroma prenehanja pravice, ki se vpisuje v zemljiško knjigo. Sodišče v zemljiškoknjižnem postopku ne preverja materialnopravnih pogojev za vpis, ampak je omejeno le na preizkus formalnih pogojev za dovolitev vpisa v zemljiško knjigo.(7) To pomeni, da zemljiškoknjižno sodišče pri odločanju o obsojenčevem predlogu ni moglo preverjati ali ocenjevati njegovih navedb na način, ki bi izključeval možnost preslepitve tega organa.

12. Stališče vložnika, da obsojenčev predlog ni bil pogoj za izvršitev zemljiškoknjižnih vpisov (izbris družbene lastnine in pravice uporabe, vknjižba lastninske pravice in poočitev spremembe imena lastnika) je zgrešeno, saj je očitno, da brez obsojenčevega predloga do vpisov, ki so predmet izpodbijanih sodb, ne bi prišlo. Z navajanjem, da bi do takih vpisov (torej do vpisov z enako vsebino) prišlo nekoliko kasneje tudi ob obsojenčevi pasivnosti, saj bi se vpisi na podlagi določila tretjega odstavka 3. člena ZLNDL opravili uradoma, vložnik načenja problematiko tako imenovanih hipotetičnih potekov vzročnosti. Iz strokovne literature izhaja stališče, da je hipotetični potek vzročnosti lahko razlog zanikanja objektivne pripisljivosti prepovedane posledice ravnanju storilca, če bi prepovedana posledica nastala zaradi drugega vzroka, tudi če je storilec ne bi povzročil. Doktrina je do zanikanja objektivne pripisljivosti zaradi hipotetičnih potekov vzročnosti zadržana, dopušča pa stališče, da lahko hipotetični poteki vzročnosti izključujejo objektivno pripisljivost tedaj, kadar storilec predvideni naravni potek vzročnosti le nekoliko modificira, ne da bi s tem položaj za oškodovanca poslabšal (torej ne da bi se škoda zanj povečala ali časovno približala).(8) Vložnik pri uveljavljanju hipotetičnega vzročnega poteka preprosto izhaja iz trditve, da bi bili zemljiškoknjižni vpisi, ki so predmet izpodbijanih sodb, v položaju obsojenčeve nedejavnosti tako in tako opravljeni uradoma, ne da bi to domnevo časovno konkretiziral, utemeljil in dokazno podkrepil. Dejstvo, da je bilo sodišče tudi po uradni dolžnosti pooblaščeno za vpis spremembe pravice uporabe na družbeni lastnini v lastninsko pravico (torej za opravo takih vpisov, kakršne je predlagal obsojenec), namreč ne zadošča za sklep, da bi te opise res opravilo, in tudi ne za presojo, kdaj bi jih opravilo. Nenazadnje sam vložnik navaja, da je bilo zemljiškoknjižno sodišče za izvršitev vpisov, enakih vpisom, ki so predmet izpodbijanih sodb, po uradni dolžnosti pooblaščeno že v letu 2001, pa tega pooblastila ni izvršilo niti do leta 2008, ko je opravo vpisov naposled predlagal obsojenec. Vrh tega spregleda, da sta tudi odločbi o denacionalizaciji, ki sta postali pravnomočni v letih 1995 in 1996, ostali zemljiškoknjižno neuresničeni kljub določbi tretjega odstavka 66. člena Zakona o denacionalizaciji, da se spremembe zemljiškoknjižnega stanja na podlagi odločbe o denacionalizaciji po njeni pravnomočnosti izvedejo po uradni dolžnosti.

13. Vložnik neutemeljeno navaja, da sta nižji sodišči s preskopimi razlogi glede ocene izpovedb bančnih uslužbencev obsojencu prekršili zakonske in ustavne pravice. Kot je pojasnilo že višje sodišče, je bilo bistveno dokazno gradivo listinska dokumentacija kreditodajalca, ne pa izpovedbe njegovih uslužbencev. Razlogi o oceni njihovih izpovedb (predvsem v točkah 12 in 14 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje) so zato povsem zadostni. Vložnik navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo člane uprave kreditodajalca in člane kreditnega odbora zaslišati po uradni dolžnosti, da bi na ta način ugotovilo, ali je družba V. B. izpolnjevala »zahtevane pogoje,« vendar spregleda, da za to ni bilo nobene potrebe, saj je sodišče to dejstvo ugotavljalo in tudi ugotovilo na podlagi ocene izpovedb prič A. Č. (prokurista družbe V. B.) in R. P. (uslužbenca kreditodajalca) ter listinske dokumentacije kreditodajalca, kot je pojasnilo višje sodišče v točkah 13 in 14 obrazložitve sodbe. Vložnikov očitek o prevalitvi dokaznega bremena na obsojenca je zmoten, saj bi bila izvedba teh dokazov nepotrebna. Vložnikova navedba, da je sodišče druge stopnje obsojencu kršilo pravice, ker je bil »upravičen do predlaganja dokazov,« je nerazumna, saj zaslišanja članov uprave kreditodajalca in kreditnega odbora ne obsojenec ne njegov zagovornik nista predlagala.

14. V preostalem delu zahteve vložnik z navedbami o pomanjkljivi dokazni podlagi za sklep o nujnosti hipotekarnega zavarovanja za sklenitev kreditnih poslov; z navedbami, da obsojenec ni vedel, da je vknjižba materialnopravno napačna; da bi obsojenec, ko bi se seznanil z napačnostjo vknjižbe, poskrbel za popravo te napake; da je bil v zmoti, saj zadružnega doma ni povezoval z ustrezno parcelno številko; in o graji dokazne ocene v zvezi s temi zatrjevanimi dejstvi, uveljavlja nedovoljen razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

C.

15. Po presoji Vrhovnega sodišča v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zahteva pa je vložena tudi zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zato je zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

16. Odločba o stroških postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določilu 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Zagovornik z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, zato je obsojenec dolžan plačati sodno takso v višini 900,00 EUR po tarifni številki 7113 v zvezi s tarifno številko 7152 Taksne tarife v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah, ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo ob upoštevanju zapletenosti postopka in premoženjskega stanja obsojenca.

(1) Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 220/2004 z dne 18. 11. 2004. (2) Sodbi Vrhovnega sodišča RS I Ips 258/2007 z dne 24. 1. 2008 in I Ips 39086/2010-9 z dne 13. 1. 2011, tč. 9. (3) Prim. Deisinger, Mitja: Kazenski zakonik s komentarjem. GV Založba, Ljubljana 2002, str. 598 in 599. (4) Sodba I Ips 20/2000 z dne 31. 5. 2002. (5) Sodbi I Ips 57/2003 z dne 2. 9. 2004, I Ips 311/2009 z dne 1. 4. 2010, tč. 21. (6) Sodba XI Ips 40938/2010-86 z dne 15. 6. 2010, tč. 7. (7) Sklep Vrhovnega sodišča II Ips 281/2011 z dne 15. 9. 2014, tč. 10. (8) Ambrož, Matjaž: Kaznivo dejanje in njegove vrednostne prvine. Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, Ljubljana 2007, str. 69 - 71.