Jedro

Prisilna izterjava davčnega dolga se lahko odloži le, če organ oceni, da bo pritožnik s pritožbo uspel, kar pa v tem primeru ni podano.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče po opravljeni glavni obravnavi na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 30.9.2002, s katero je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnikov zoper odločbo Davčnega urada N. z dne 4.12.2001. S to odločbo je prvostopenjski upravni organ zavrnil vlogo tožnika za odlog prisilne izterjave po sklepu o prisilni izterjavi istega organa z dne 7.11.2001, ker za odložitev prisilne izterjave niso bili izpolnjeni zakonski pogoji: overjeni seznam zaostalih obveznosti tožnika je sestavljen v skladu s 44. členom Zakona o davčnem postopku (ZDavP, Uradni list RS, št. 18/96, 87/97, 82/98, 91/98, 108/99 in 97/01), tožnik je kot svoj plačilni račun navedel račun tožnice, kamor so bila izvršena tudi plačila njemu, tožnik je pooblaščenec za ta račun, osebni prejemki tožnice so iz prisilne izterjave izvzeti, prav tako so iz prisilne izterjave v skladu z 49. členom ZDavP izvzeti vsi tam navedeni prejemki. Pravna podlaga za odločitev je torej 2. odstavek 45. člena ZDavP.

Prvostopno sodišče je pritrdilo odločitvi in razlogom tožene stranke in se je v izogib ponavljanju v izpodbijani sodbi nanje sklicevalo (2. odstavek 67. člena ZUS). Pojasnilo je vsebino 2. odstavka 45. člena ZDavP, in menilo, da je diskrecijsko pravico za odložitev prisilne izterjave davčnega dolga, ki jo ima po tej določbi, v tem primeru prvostopenjski upravni organ pravilno in zakonito uporabil, saj je pravilno ocenil, da pritožbi zoper sklep o prisilni izterjavi ne bo mogoče ugoditi, kar je tudi obširno in razumno pojasnil. Sklep o prisilni izterjavi je bil izdan le zoper tožnika, ne pa tudi zoper tožnico, zato tozadevni tožbeni ugovori niso upoštevni. Tožnica pa v tem postopku sodeluje kot stranska udeleženka v smislu 43. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Kot neutemeljene je zavrnilo tudi tožbene ugovore glede kršitev pravil v upravnem postopku.

Zoper prvostopno sodbo sta se tožnika pritožila iz razlogov po 1. in 2. točki 72. člena ZUS. Predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo ugodi in odpravi izpodbijano odločbo tožene stranke, podredno pa, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Vztrajata pri tem, da je bila prisilna izterjava uvedena zoper tožnico, ne pa zoper tožnika, ki je davčni dolžnik, za kar pa v ZDavP ni podana pravna podlaga. Sklicujeta se na 1054. in 1056. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Ker za tak poseg davčni organ nima pooblastil v zakonu, je tak njegov ukrep nezakonit. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

S 1.1.2007 je začel veljati ZUS-1. Ta je v 1. odstavku 107. člena določil, da vrhovno sodišče o vseh že vloženih zadevah odloča po ZUS-1. V 2. odstavku 107. člena pa je določil kriterije za razvrščanje pred uveljavitvijo ZUS-1 vloženih pritožb na pritožbe oziroma revizije. Ker obravnavana vloga, ki je bila vložena kot pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, ne izpolnjuje pogojev za pritožbo po 2. odstavku 107. člena ZUS-1, jo vrhovno sodišče obravnava kot pravočasno in dovoljeno revizijo. Prvostopna sodba pa je po določbi 2. odstavka 107. člena ZUS-1 postala pravnomočna s 1.1.2007. V 85. členu ZUS-1 je določeno, da se revizija lahko vloži zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz 2. in 3. odstavka 75. člena ZUS-1 oziroma zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek); da pa revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek). V 86. členu ZUS-1 je določeno, da vrhovno sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava. V 91. členu ZUS-1 je določeno, da o reviziji vrhovno sodišče odloča brez obravnave.

V obravnavnem primeru je sporno vprašanje, ali so izpolnjeni pogoji, določeni v 2. odstavku 45. člena ZDavP, da se odloži prisilna izterjava davčnega dolga tožnika po sklepu o prisilni izterjavi prvostopenjskega upravnega organa z dne 7.11.2001, s katerim je bila odrejena prisilna izterjava tožnikovega davčnega dolga z rubežem njegovih denarnih sredstev, ki prihajajo na transakcijski račun tožnice, do višine dolga po seznamu zaostalih obveznosti z dne 7.11.2001 z obrestmi in stroški prisilne izterjave. V 2. odstavku 45. člena ZDavP je določeno, da pritožba zoper sklep o prisilni izterjavi davčnega dolga ne odloži začetega postopka prisilne izterjave, davčni organ pa lahko do odločitve o pritožbi zadrži začeti postopek prisilne izterjave, če oceni, da bi bilo pritožbi mogoče ugoditi. V tem primeru torej davčni organ odloča po prostem preudarku (214. člen ZUP).

Vrhovno sodišče se glede tega spornega vprašanja v celoti pridružuje pravnemu stališču prvostopenjskega sodišča in obeh upravnih organov, ki jih na tem mestu ne ponavlja, temveč se nanje sklicuje. K temu pa še dodaja, da je po 3. odstavku 38. člen ZUS (zdaj pa po 3. odstavku 40. člena ZUS-1) v primerih, če je upravni organ pooblaščen, da odloča po prostem preudarku (kar je tudi primer iz 2. odstavka 45. člena ZDavP), sodišče preveri, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka ali ker je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen. Vrhovno sodišče meni, da je bil v tem primeru prosti preudarek uporabljen v mejah in na način, ki ustreza njegovemu namenu. Prvostopni upravni organ namreč po 2. odstavku 45. člena ZDavP lahko odloži prisilno izterjavo davčnega dolga do odločitve o pritožbi zoper sklep o prisilni izterjavi, vendar le ob pogoju, da oceni, da bo tej pritožbi mogoče ugoditi. V tem primeru je ocenil, da pritožbi ne bo mogoče ugoditi, kar je obsežno in razumno utemeljil, s tem pa se je, ko je zavrnila pritožbo zoper ta sklep, strinjala tudi tožena stranka, ki bo (ali pa je že) odločala o pritožbi tožnikov zoper sklep o prisilni izterjavi. Če pa je tožena stranka o pritožbi zoper sklep o prisilni izterjavi že odločila, pa je upravni spor zaradi začasne odložitve prisilne izterjave po 2. odstavku 45. člena ZDavP brezpredmeten.

Na drugačno odločitev v tej zadevi tožnikovo sklicevanje na določbe ZOR ne more vplivati, saj je presoja o tem, ali je sklep o prisilni izterjavi davčnega dolga zakonit, stvar drugega postopka. Iz upravnega spisa je namreč razvidno, da sta tožnika hkrati s predlogom za odložitev prisilne izterjave do dokončnosti sklepa o prisilni izterjavi vložila tudi pritožbo zoper sklep o prisilni izterjavi, ni pa v upravnem spisu podatkov, ali je bilo o tej pritožbi že odločeno.

Ker torej niso podani uveljavljani revizijski razlogi in tudi ne razlog, na katere pazi vrhovno sodišče po uradni dolžnosti, je vrhovno sodišče obravnavno revizijo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 92. člena ZUS-1.