Jedro

Dokazni standard iz devetega odstavka 149.a člena ZKP je nižji kot tisti iz prvega odstavka istega člena.

Za presojo dovoljenosti uporabe izjav preiskovane osebe, ki jih je podala tajnemu delavcu v okviru prikritega preiskovalnega ukrepa tajnega delovanja, so odločilni kriteriji: (1) ali je oseba v pridržanju, (2) ali je oseba že bila formalno zaslišana, (3) ali oseba, ki zabeleži izjavo obdolženca, deluje kot agent države in kakšna je siceršnja narava njunega razmerja, (4) ali gre za izjave o že storjenem kaznivem dejanju ali o takem, ki je (še) v teku in (5) ali gre za funkcionalni ekvivalent zaslišanju.

Izrek

Pritožbe se zavrnejo kot neutemeljene.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom kor neutemeljene zavrnilo predloge za izločitev dokazov, ki so jih na predobravnavnih narokih vložili: Odvetniška pisarna ... za obtoženega A. A., pisni predlog z 21. 12. 2020; Odvetniška družba ... za obtoženega B. B., pisni predlog z 11. 12. 2020; odvetnik ... za obtoženega C. C., pisni predlog s 15. 12. 2020; Odvetniška pisarna ... za obtoženega D. D., pisni predlog z 22. 12. 2020, ustno dopolnjen na naroku istega dne in pisno dopolnjen 10. 2. 2021; odvetnica ... za obtoženega E. E., pisni predlog s 16. 12. 2020, ustno dopolnjen na naroku 18. 12. 2020, in odvetnik ... za obtoženega F. F., pisni predlog s 17. 12. 2020. 2. Zoper navedeni sklep se pritožujejo: - zagovornik obtoženega A. A. iz „vseh dopustnih razlogov“. Predlaga, da se pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter se ugodi predlogu za izločitev dokazov z dne 21. 12. 2020, zagovorniku pa prizna stroške predmetne pritožbe.

- zagovornik obtoženega B. B. zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da se pritožbi ugodi in izpodbijani sklep v delu, ki se nanaša na B. B., spremeni tako, da se predlogu za izločitev dokazov po pisnem predlogu zagovornika z dne 11. 12. 2020 ugodi in se iz sodnega spisa izloči del poročila o tajnem opazovanju z dne 20. 5. 2019, ki se nanaša na B. B. in njegovo identifikacijo, kot tudi vse druge listine oz. dele listin, ki so t. i. sadež zastrupljenega drevesa, predvsem vse dele poročil o tajnem opazovanju in poročil o tajnem delovanju, ki se nanašajo na C. C. in so v tem kontekstu v zatrjevani (a sicer neizkazani) povezavi z B. B. - vse listine, ki jih državna tožilka v obtožbi v okviru predloga za izvedbo dokazov opredeljuje pod tč.: I., I./1, I./8, I./10 in I./16) ter vse druge dele listin, ki so jih sestavili organi pregona, dele obtožnice ter drugih aktov organov pregona, usmerjenih v sodni kazenski pregon, ki povzemajo te izsledke in na tej podlagi temelječe izsledke zoper B. B. - zagovornik obtoženega C. C. iz vseh pritožbenih razlogov, zlasti pa zmotne ugotovitve dejanskega stanja po 3. točki prvega odstavka 370. člena v zvezi s prvim odstavkom 373. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ter bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 1. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi z 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP. Predlaga, da se pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da se predlogu za izločitev predlaganih listin ugodi oziroma podrejeno, da se pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev.

- zagovornik obtoženega D. D. iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve 22., 29. in 37. člena Ustave Republike Slovenije (URS) in 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP) . Predlaga, da se pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da se iz spisa izloči vse nedovoljene dokaze, kot to izhaja iz predloga za izločitev dokazov, podrejeno pa, da se pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje predsedniku senata prvostopnega sodišča. - zagovornica obtoženega E. E. iz vseh pritožbenih razlogov, zlasti pa zmotne ugotovitve dejanskega stanja po 3. točki prvega odstavka 370. člena v zvezi s prvim odstavkom 373. člena ZKP ter bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 1. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi z 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP. Predlaga, da se pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da se predlogu za izločitev predlaganih listin ugodi oziroma podrejeno, da se izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev.

3. Pritožbe niso utemeljene.

**K pritožbi zagovornika obtoženega A. A.**

4. Pritožnik navaja, da sled policije oziroma tožilstva do obtoženega G. G. (s tem pa tudi do preostalih obtožencev iz tega kazenskega postopka) izhaja izključno iz dokazov o kaznivem dejanju, ki ga je izvršila H. H., ki pa so pridobljeni nezakonito in protiustavno. Zoper H. H. se je brez odredbe izvajalo tajno opazovanje, saj je bil postopek zoper njo sprožen na podlagi kar dveh, povsem naključnih zaznav policistov v civilnih vozilih, pri čemer gre za izmišljene razloge. Zavrnitvi očitka o nezakonitem tajnem opazovanju s strani prvostopnega sodišča (opazovanje H. H. izvedeno zgolj dvakrat, v odboju treh tednov, v med seboj nepovezanih krajevnih okoliščinah, policija pa pri tem ni uporabljala nobenih tehničnih sredstev) pritožnik oporeka, češ da je le malo verjetno, da bi policija (brez načrtnega opazovanja) pri isti osebi v relativno kratkem časovnem obdobju po naključju zaznala izvršitev kaznivega dejanja. Toliko manj je verjetno, da so policisti oziroma kriminalisti iz drugih krajev (L. in D.) preprosto prepoznali H. H., ki prihaja iz K., in ji zato sledili, ali da so kot njeno prepoznali vozilo X. 5. V zvezi s tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da so v obeh primerih policisti, kot sledi iz njihovih izpovedi, ki jih povzema tudi prvostopno sodišče, šli na teren z opredeljenimi nalogami (kontrola terena v smislu preprečevanja in odkrivanja kaznivih dejanj v zvezi s preprodajo drog na območju K. in D.; v civilni obleki in s civilnim avtom) in z informacijami o t. i. operativno zanimivih osebah, med njimi tudi o H. H., kar vse pa je le pričakovano z vidika profesionalnega opravljanja policijskih nalog. Navedeno pomeni, da so policisti bili pozorni opazovalci dogajanja (in zgolj v tem smislu ni šlo za le naključne zaznave), pri čemer sta v prvem primeru oba policista H. H. že obravnavala, v drugem pa je enemu od policistov že bila pokazana, kar po življenjskih izkušnjah nedvomno olajša prepoznavo osebe. Prav tako so policisti razpolagali z informacijo o njenem vozilu, ki je s svojo barvo nedvomno izstopajoče. Glede pritožbenih navedb v zvezi z anonimnimi prijavami pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre le za povsem posplošene trditve in kot take ne morejo omajati pravilnosti presoje sodišča prve stopnje. Očitane kršitve torej niso podane in je predlagana izločitev dokazov neutemeljena.

6. V zvezi z dne 10. 8. 2017 opravljenim razgovorom s H. H. pritožnik zatrjuje, da je iz Uradnega zaznamka št. 2300-D3206S40/K1795101 z dne 10. 8. 2017 (IV K 35134/2017, l. št. 65) razvidno, da je H. H. podala izjavo brez navzočnosti zagovornika, kar že samo po sebi predstavlja nezakonit dokaz, ki ga je treba izločiti iz spisa. Kot je navedlo prvostopno sodišče je takšno stališče napačno, saj je razgovor bil opravljen na podlagi šestega odstavka 148. člena ZKP, ki prisotnosti zagovornika ne zahteva, H. H. pa je bila pravilno poučena v skladu s 4. odstavkom 148. člena ZKP in izrecno izjavila, da si zagovornika ne bo vzela. Tudi podkrepitev pritožbe s sklicevanjem na strokovno literaturo je neuspešno, saj se nanaša na drugo situacijo, na zaslišanje po tretjem odstavku 148.a člena ZKP.

7. Pritožnik nato graja izpodbijani sklep, češ da se sodišče ni izreklo o razliki med tem, da H. H. ni želela podati izjave o očitani prodaji heroina I. I. in J. J., medtem ko naj bi v zvezi z dogodkom dne 10. 8. 2017 policistom izčrpno ter izrazito podrobno izpovedala o vseh spremljajočih okoliščinah kaznivega dejanja ter tudi obremenila G. G., zato je obremenjen tudi z absolutno bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Iz izpovedi H. H. zaslišane kot priče v postopku pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani X Kpr 9316/2020 dne 14. 7. 2020 (ko je navedla, da ji je bil heroin dne 10. 8. 2017 zasežen »v avtu« in ga policistoma torej ni izročila sama, kot očitno lažno izhaja iz kazenske ovadbe; da je bil pregled vozila opravljen brez prič; ni izpovedala, kdo ji je dne 10. 8. 2017 izročil heroin; da G. G. oziroma osebe z vzdevkom "V." ne pozna ter da z G. G. nikoli nista bila v stiku; da ne drži, da naj bi policistom rekla, da ji je "V." izročil heroin ter da vozi vozilo Y. črne barve in belega W., da je star 30 let in ima 170 cm; da je izrecno pojasnila, da vsebina njene izjave, kot izhaja iz uradnega zaznamka z dne 10. 8. 2017, ni resnična oziroma da tega ona »ni rekla«) pritožnik zaključuje, da se poraja resen dvom v pristnost njene izjave iz uradnega zaznamka z dne 10. 8. 2017, kar samo po sebi predstavlja razlog, da se nadaljnje sodne odločbe nanj ne bi smele opirati, prav tako pa je ta uradni zaznamek ter vse posledično pridobljene dokaze treba izločiti iz predmetnega spisa.

8. Kot ugotavlja že sodišče prve stopnje (tč. 29) je H. H. bila vsebina uradnega zaznamka o razgovoru z njo prebrana in zaznamek brez pripomb z njene strani lastnoročno podpisan. Vse pritožbene navedbe se nanašajo na verodostojnost izjave H. H. glede česar je prvostopno sodišče zavzelo pravilno stališče, da to ni predmet presoje ob odločanju o dovoljenosti zbranih dokazov. To zajema tudi navedbe o razlikah glede izjav o posameznih dogodkih, zato tudi zatrjevana absolutna bistvena kršitev ni podana.

9. Pritožnik nadalje navaja, da so policisti med pridobivanjem izjave od H. H. dne 10. 8. 2017 najočitneje izkoristili njeno stisko, saj je na zaslišanju 14. 7. 2020 pojasnila, da jo je tekom razgovora skrbelo za otroka, zato je želela z razgovorom čim prej zaključiti. Takšno postopanje nasprotuje tako ustavni določbi iz drugega odstavka 21. člena URS, kot določbi osmega odstavka 227. člena ZKP, sankcijo za te kršitve pa predstavlja izločitev nedovoljenega dokaza iz spisa ter izločitev vseh dokazov, ki iz slednjega izhajajo.

10. Kot navaja prvostopno sodišče (tč. 31) iz Uradnega zaznamka o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah kaznivega dejanja z 11. 8. 2017 (IV K 35134/2017, l. št. 68), je bila o pridržanju H. H. obveščena delavka Centra za socialno delo, po zaključku hišne preiskave pa je otrok ostal pri babici. To pomeni, da je za otroka bilo poskrbljeno z varstvom pri njemu poznani, domači osebi, še preden je bil s H. H. opravljen razgovor v skladu s šestim odstavkom 148. člena ZKP in zatrjevane kršitve niso podane.

11. Glede na zgornje zaključke o zakonitosti dokazov so nadaljnje pritožbene navedbe o opiranju dveh odredb Okrožnega sodišča v Ljubljani, izdanih 11. 10. 2017 v predkazenskem postopku Pp 11/2017 zoper osumljenega G. G. (Pp 11/2017, l. št. 53-58: prikriti preiskovalni ukrepi (PPU) na podlagi prvega odstavka 149.b člena ZKP in Pp 11/2017, l. št. 47-51: PPU na podlagi prve točke šestega odstavka 149.a člena ZKP), zgolj na nedovoljene dokaze, pridobljene v postopku zoper H. H. (kazensko ovadbo Policijske postaje D. št. 2300/D3206S40/K179S101 z dne 12. 8. 2017 ter uradni zaznamek o izjavi H. H. št. 2300-D3206S40/K179S101 z dne 10. 8. 2017), neutemeljene.

12. Pritožnik kršitve, ki zahtevajo izločitev dokazov, pridobljenih na podlagi obeh zgoraj navedenih odredb, utemeljuje še z nadaljnjimi argumenti: (1) izrazito sporno in neprepričljivo razlogovanje sodišča v delu, kjer ocenjuje, da ravno G. G. predstavlja preprodajalca heroina H. H., ki je v uradnem zaznamku navedla zgolj to, da ji je drogo prodala oseba z vzdevkom "V.", ni pa izrecno navedla, da je šlo za G. G., (2) pojasnilo sodišča, da naj bi bila kriminalistom iz »terenskega dela« poznana oseba po vzdevku "V.", ki ustreza tudi opisanim telesnim karakteristikam obtoženega G. G., zveni izrazito naključno in le malo verjetno, (3) kriminalisti so na nepojasnjen način ugotovili G. G. naslov in lastništvo oziroma uporabo dveh vozil, iz sodnih odredb pa v ničemer ne izhaja na kakšen način ter na kateri pravni podlagi je policija te podatke pridobila, najverjetneje protizakonito, saj sodišče tega v odredbah niti z besedo ne pojasni, (4) glede identifikacije na podlagi anonimnih prijav iz leta 2012 in 2014 ponovno navaja, da je splošno znano, da so pogosto delo policije same, policija ni pojasnila, zakaj na njihovi podlagi ni ukrepala že prej, prvostopno sodišče pa ni uspelo pojasniti, iz katerih razlogov naj bi anonimne prijave zoper G. G. vzpostavljale vez z osebo z vzdevkom "V." ter iz katerih razlogov je policija te naznanitve med seboj povezala.

13. Prvostopno sodišče je ugotovilo (tč. 32), da iz obrazložitve in prilog tožilskega predloga za izdajo odredb za izvedbo PPU izhaja natančno opisan postopek identifikacije obtoženega G. G., kar je povzela tudi preiskovalna sodnica ob izdaji obeh navedenih odredb. Ne držijo pritožbene navedbe, da je H. H. navedla zgolj G. G. vzdevek, saj je iz Uradnega zaznamka o njeni izjavi 10. 8. 2017 razvidno, da sicer res ni navedla njegovega imena in priimka, vendar pa vrsto preverljivih okoliščin, ki so končno omogočale tudi identifikacijo osebe z vzdevkom "V." Preverjanje njenih navedb je policija opravila na različne načine, z uporabo že zbranih informacij (védenje o njegovih vzdevkih, zaznava G. G. ob uporabi vozila Y., predhodne anonimne prijave z navedbo imena in kraja), pridobitvijo podatkov iz javnih evidenc (prebivališče, lastništvo vozil, fotografija) in pregledom ter analizo telefonov zaseženih H. H. Posplošene pritožbene navedbe o izraziti naključnosti ter majhni verjetnosti (druga točka) in o prirejenosti anonimnih prijav (tretja točka) pravilnosti zaključkov o identiteti obtoženega G. G. ne morejo omajati. Prvostopno sodišče je tudi navedlo pravne podlage za pridobivanje podatkov s strani policije (prvi in drugi odstavek 148. člena ZKP in 41. ter 42. člen Zakona o nalogah in pooblastilih policije, v nadaljevanju: ZNPPol), ki policiji dovoljujejo prav pridobivanje podatkov, potrebnih, da se izsledi storilec kaznivega dejanja (ukreniti, kar je potrebno v zvezi z ugotavljanjem istovetnosti oseb, kar zajema preverjanje podatkov v evidencah policije, upravnih organov in drugih zbirkah podatkov, za pridobitev katerih je policist pooblaščen z zakonom). Ob tem, da je iz anonimnih prijav (Pp 11/2017, l. št. 21-23) razviden naslov G. G. prebivališča, v dveh primerih pa tudi njegovo celotno ime, ter številnih drugih okoliščinah osebe z vzdevkom "V.", ki jih je navedla H. H. oziroma so jih pridobili policisti, je bil sklep, da gre za obtoženega G. G., logičen.

14. Glede nadaljnjega problematiziranja opiranja obeh sodnih odredb Pp 11/2017 z dne 11. 10. 2017 na mobilne telefone zasežene H. H., ki naj bi zaradi nezakonitega tajnega opazovanja nje bili nezakonit dokaz, se je pritožbeno sodišče že opredelilo, da nezakonitost ni bila podana in so torej izsledki pregleda in analize telefonov lahko bili podlaga za odreditev PPU. Ker zatrjevane kršitve v postopku zoper H. H. niso bile podane, sta obe odredbi zakoniti in na njuni podlagi pridobljeni dokazi niso nedovoljeni.

15. V zvezi z dovoljenjem (pravilno: odredbo) Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani št. Ktpp-Z/6/2017/3/TG/bp z dne 29. 9. 2017 (A 39-43), pritožba graja stališče prvostopnega sodišča, da naj bi naknadna predložitev manjkajoče listine sanirala dejstvo, da se pred pozivom sodišča ni nahajala v spisu in se obtoženci sprva z njo niso mogli seznaniti, se o njej izjaviti in opozoriti na morebitne kršitve, to pa predstavlja kršitev ustavne pravice obtožencev do obrambe iz prve alineje 29. člena URS. Pritožbeno sodišče ugotavlja, kot navaja že sodišče prve stopnje, da je navedena odredba bila v spis vložena 24. 8. 2020 in je torej, tudi glede na datum predobravnavnega naroka 21. 12. 2020, na katerem je bil podan predlog za izločitev dokazov, obramba imela na razpolago dovolj časa za pripravo učinkovite obrambe in očitana kršitev ni podana. Tudi ponovno opozarjanje na datume veljavnosti tega dovoljenja ter navedbo o tem v poročilu o tajnem opazovanju G. G. z dne 8. 10. 2017 (A 351) ostane brez uspeha, saj gre za očitno pisno pomoto v dokumentu (poročilo), ki niti ne predstavlja podlage za izvajanje PPU. Taka pomota ne more predstavljati razloga za izločitev navedenega poročila iz spisa in posledično tudi ne vseh ostalih dokazov, ki so nastali na njegovi podlagi.

16. V zvezi z očitkom, da sodišče prve stopnje ni sledilo opazki obrambe glede možnosti zaznave predaje predmeta med G. G. in D. D. dne 12. 11. 2017, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče pravilno ugotovilo (tč. 33), da gre za presojo verodostojnosti, s čimer je zajelo tudi odgovor na omenjeno opazko, zato kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana. Pritožnik ponovno navaja okoliščine (vremenske razmere, tema; s strani policije zatrjevano samozaščitno ravnanje obtoženih in hkratno uspešno izvajanje ukrepov; neuspešno izvajanje ukrepov v ugodnejših okoliščinah), ki po njegovem mnenju utemeljujejo, da policija ni zaznala dogodkov omenjenih v poročilu o tajnem opazovanju 12. 11. 2017 (Pp 11/2017 l. št. 80-81) in gre za prirejeno poročilo, ki je bilo osnova za razširitev ukrepov zoper D. D. Ne glede na že navedeno pravilno opredelitev prvostopnega sodišča pritožbeno sodišče ugotavlja še, da se je 12. 11. 2017 izvajal ukrep tajnega opazovanja, ki predvideva različne načine izvedbe (tretji odstavek 149.a člena ZKP), tudi uporabo tehničnih naprav za ugotavljanje položaja in gibanja, zato a priori ni mogoče izključiti možnosti določene zaznave. Zaradi specifičnosti izvajanja opazovanja v konkretnih situacijah pa tudi ni mogoče abstraktno primerjati izvajanja v morda na prvi pogled ugodnejših okoliščinah.

17. Nadalje se zatrjuje kršitev pravice do obrambe iz prve alineje 29. člena URS, ker v spisu ni nobene (tuje) sodne odločbe ali kakršnekoli druge listine, iz katere bi izhajala podlaga za izvajanje ukrepov zoper obtoženega A. A. in soobtožene s strani hrvaških in španskih organov. Iz predloga za odreditev preiskovalnih ukrepov z dne 24. 10. 2018 (Pp 11/2017, l. št. 1605) pa izhaja, da se sklicuje tudi na ugotovitve teh varnostnih organov (obvestilo hrvaških varnostnih organov o poti K. K. in A. A. v Barcelono in izvajanje nadzora nad njima s strani španskih varnostnih organov).

18. V zvezi s tem pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da se v spisu nahaja vrsta odredb („nalog“) hrvaškega sodišča (l. št. 5.945-6.004). Kljub temu, da so neprevedene, je brez posebnega znanja hrvaškega jezika mogoče ugotoviti, da so izdane tudi v kritičnem obdobju (31. 8. 2018 odredba na l. št. 5.959) in med drugim glede K. K. in G. G. Sicer pa se pritožbeno sodišče strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da zgolj okoliščina, da se odredbe v sodnem spisu ne nahajajo oziroma niso prevedene, sama po sebi ne pomeni, da so iz njih izvirajoči dokazi nezakoniti. V navedenem predlogu se tožilstvo tudi glede poti v Španijo sklicuje tako na izsledke slovenskih PPU kot tudi na informacijo policije, da hrvaški varnostni organi izvajajo prikrite preiskovalne ukrepe zoper K. K. (Uradni zaznamek z 10. 9. 2018, Pp 11/2017, l. št. 1.669) ter dokumentacijo španskih varnostnih organov o izvajanju ukrepov na temelju policijskih pooblastil, pri čemer pa vsebina in izsledki ukrepov v predlogu niso povzeti. Drži, da umanjkanje odločb, na podlagi katerih so bili dokazi pridobljeni v tujini, obrambi onemogoča učinkovito izpodbijati dopustnost uporabe obremenilnih dokazov pridobljenih na podlagi teh odločb, saj prizadeti niti ne more zatrjevati, zakaj naj bi bili na tej podlagi pridobljeni dokazi nedopustni (bodisi zaradi pomanjkljivosti sodnih odredb bodisi zaradi samega izvrševanja ukrepov) in bi s tem bilo onemogočeno učinkovito izvrševanje pravice do obrambe (sodna praksa, ki jo navaja pritožnik, zlasti Up-995/15-17). Vendar se to nanaša na situacijo končne odločitve o glavni stvari, ko v teku postopka niso bile pridobljene manjkajoče, a v zahtevi za pridobitev konkretno opredeljenih sodnih odredb. Kot rečeno so hrvaške sodne odredbe že v spisu, morebitne (ob tem, da naj bi po podatkih spisa šlo za policijska pooblastila) manjkajoče španske pa bodo še lahko pridobljene.

**K pritožbi zagovornika obtoženega B. B.**

19. Pritožnik zatrjuje, da je bilo dne 20. 5. 2019 izvedeno nezakonito tajno opazovanje obtoženega B. B., zato je treba tako pridobljene dokaze ter iz teh dokazov izvirajoče nadaljnje dokaze zoper njega iz sodnega spisa izločiti. Iz Poročila o tajnem opazovanju z dne 20. 5. 2019 (Pp 11/2017 l. št. 2.365 in X K 5747/2020 l. št. 916) izhaja, da je tega dne policija izvajala tajno opazovanje C. C., pri čemer je prišlo do stika z B. B., nato pa do tajnega opazovanja B. B. na podlagi 9. odstavka 149.a člena ZKP. Da bi bilo takšno ravnanje zakonito, morata biti izpolnjena pogoja (1) obstoj utemeljenih razlogov za sum, da je ta oseba vpletena v kriminalno dejavnost v zvezi s kaznivimi dejanji, zaradi katerih se izvaja ukrep in (2) da je to nujno potrebno za ugotovitev identitete te osebe ali pridobitev drugih podatkov. Pritožnik meni, da so za odreditev ukrepa po devetem odstavku zahtevani enaki pogoji kot so navedeni v sedmem odstavku za pisno odredbo državnega tožilca. Ne v Poročilu o tajnem opazovanju z dne 20. 5. 2019, ne v kasnejšem Uradnem zaznamku, izdanem na podlagi devetega odstavka 149.a člena ZKP (Pp 11/2017 l. št. 2.368), pa niso opisane okoliščine, ki bi na dejanski ravni, predvsem pa s potrebno stopnjo suma (utemeljeni razlogi za sum) kazali na to, da je B. B. vpet v kriminalno dejavnost C. C., pač pa je le povzeto zakonsko določilo.

20. Pritožnik izhaja iz napačne zahteve po izkazanosti dokaznega standarda utemeljeni razlogi za sum, ki se po kvaliteti in kvantiteti zbranih podatkov in njihovi preverljivosti v veliki meri približujejo utemeljenemu sumu. Medtem ko je v prvem odstavku 149.a člena ZKP uporabljen dokazni standard „utemeljeni razlogi za sum“, je v devetem odstavku uporabljen dokazni standard „utemeljeni razlogi za sum, da je vpleten v kriminalno dejavnost“. Drugi standard se ne nanaša na konkretna kazniva dejanja kot prvi (da je določena oseba izvršila, izvršuje ali pripravlja oziroma organizira izvršitev katerega izmed taksativno naštetih kaznivih dejanj), pač pa na vpletenost v kriminalno dejavnost v zvezi s kaznivimi dejanji, zaradi katerih se izvaja ukrep. Pojem „vpletenost“ je širši od pojmov „izvrševanje“, „pripravljanje“ in „organiziranje“ in zadošča šibkejša povezanost s konkretnimi kaznivimi dejanji, prav tako je pojem „kriminalna dejavnost“ ohlapnejši od pojma „kaznivo dejanje“. Zato je dokazni standard iz devetega odstavka 149.a člena ZKP nižji kot tisti iz prvega odstavka istega člena (enako VSK sklep I Kp 16030/2014, 4. 6. 2014). Takšna besedna razlaga je skladna tudi s sistemsko, saj je poseg v ustavno zavarovano pravico po devetem odstavku 149.a člena ZKP blažji, ker je omejen tako časovno (12 ur) kot izvedbeno (prepoved tehničnih naprav za prenos in snemanje glasu, za ugotavljanje položaja in gibanja osumljenca s tajnim vstopom v vozilo ali drug zavarovan oziroma zaprt prostor ali predmet ter izvajanja ukrepa v zasebnih prostorih) in ni namenjen odkrivanju, preprečevanju ali dokazovanju taksativno naštetih kaznivih dejanj, pač pa zgolj ugotovitvi identitete in pridobitvi drugih podatkov pomembnih za kazenski postopek. Nenazadnje pa je za opredelitev zahtevnosti dokaznega standarda pomembna tudi okoliščina, da gre za odločanje na terenu, v situaciji, ki zahteva trenutno odločitev. Morebitno vnašanje drugih, dodatnih razlogov, kot tistih, ki so bili podani v trenutku odločitve za izvedbo PPU v kasnejši uradni zaznamek, ki ga zahteva določba devetega odstavka 149.a člena ZKP, pa bi dejansko pomenila nezakonito vnašanje razlogov, ki na odločitev niso vplivali ali celo nedovoljeno opiranje na rezultate PPU.

21. Prvostopno sodišče je zato pravilno na podlagi podatkov v obeh navedenih dokumentih zaključilo, da je bil dokazni standard izpolnjen. Pri tem je utemeljeno upoštevalo, da je ukrep zoper B. B. bil izveden v okoliščinah, ko se je tajno opazovanje izvajalo zoper osebo (C. C.), za katero so že bili izkazani utemeljeni razlogi za sum v zvezi s kaznivim dejanjem po 186. členu KZ-1, da je C. C. tega dne pred in po srečanju z B. B. bil v stiku s tajnim delavcem, da je srečanje med C. C. in B. B. trajalo le kratek čas in da je med njim B. B. C. C. večkrat pokazal svoj mobilni telefon. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožniku, da posamezni dogodki, ki jih izpostavlja (samo srečanje dveh oseb, ki sta prijatelja in njegovo trajanje) ne dosegajo zahtevanega standarda, vendar pa ga, vzeti vsi skupaj, kakor jih je obravnavalo tudi sodišče prve stopnje, dosegajo. Glede trajanja srečanja obstajata dva vira, Poročilo o tajnem opazovanju z dne 20. 5. 2019 in Poročilo o tajnem delovanju TD 5 z istega dne (Pp 11/2017, l. št. 2.343-2.364), vendar manjše razlike o časovnih okoliščinah ne morejo omajati pravilnosti zaključkov prvostopnega sodišča, pri čemer je razumljivo, da je prvo poročilo lahko natančnejše, saj je lahko bilo beleženo sproti, drugo pa nikakor ne. Enako velja glede očitno napačne navedbe trajanja njunega sestanka v drugem delu izpodbijanega sklepa (tč. 40), kjer ta okoliščina niti ni bila bistvena za presojo tam obravnavanih dokazov. Okoliščina, ki jo izpostavlja obramba, da gre za srečanje prijateljev, kar bi njuno srečanje prikazovalo v drugačni luči, je pravzaprav neupoštevna, saj ta opazovalcem ob sprejemu odločitve za tajno opazovanje B. B., glede na podatke spisa, ni bila znana. Prav tako je nepomembno, ali je morda kdo drug od policistov razpolagal z dodatnimi informacijami o B. B., saj je pomembno le, kaj so vedeli policisti, ki so izvajali tajno opazovanje C. C., iz navedenih dokumentov pa je razvidno, da je bila identiteta „zveze 3“ neznana. Po naravi stvari gre v podobnih okoliščinah za situacije, ki zahtevajo hitro odločanje, brez možnosti dodatnega preverjanja in izmenjave informacij. Glede na dano situacijo (obstoj utemeljenih razlogov za sum, da je vpleten v kriminalno dejavnost, in kratek čas srečanja s C. C.) je bila podana tudi nujnost izvedbe ukrepa na podlagi 9. odstavka 149.a člena ZKP, saj ga kasneje po naravi stvari ne bi bilo mogoče izvesti.

22. Vse te okoliščine so tudi razvidne iz obeh navedenih dokumentov in s tem preverljive. Pritožbene navedbe o poskusu naknadnega utemeljevanja doseganja zahtevanega dokaznega standarda s strani sodišča so zato neutemeljene. Glede nadaljnjih pritožbenih navedb o neizvajanju ukrepa tudi zoper neznana moška („zveza 1“ in „zveza 2“) je prvostopno sodišče pravilno ugotovilo, da to ne more vplivati na zakonitost ukrepa zoper B. B. Razlogi, zakaj zoper njiju ni bil izveden ukrep (če ni bil), so lahko različni in jih sodišču ni treba ugibati, na presojo okoliščin v zvezi z B. B. pa ne vplivajo. Pri pritožbenih navedbah o morebitnem predhodnem razpolaganju policije s podatki, ki bi po njihovo utemeljevali vpetost B. B. v kriminalno dejavnost in so jih v pisnih aktih zamolčali, da se je torej predhodno že izvajal ukrep tajnega opazovanja B. B. gre zgolj za z ničemer podprte špekulacije. Zatrjevane kršitve po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, 22., 23. in 29. člena URS ter 6. člena EKČP torej niso podane in pridobljenih dokazov ni treba izločiti iz sodnega spisa.

**K pritožbi zagovornika obtoženega C. C.**

23. Pritožnik navaja, da ne drži navedba prvostopnega sodišča, da je bila podlaga za odredbo ODT s št. LJ-Ktpp-z/6/2017/TG z dne 9. 5. 2019 (Pp 11/2017 l. št. 2.342-2.353) poleg poročila tajnega delavca z oznako 5 (TD 5) z dne 2. 5. 2019 (Pp 11/2017 l. št. 2.379-2.380), tudi izvajanje prikritih preiskovalnih ukrepov zoper znane storilce kaznivega dejanja, ki so v odredbi vsebinsko povzeti, se pravi G. G., D. D., L. L., M. M. in drugih. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče v 39. točki izpodbijanega sklepa pravilno navedlo, da se navedena odredba ne opira zgolj na poročilo TD 5 z dne 2. 5. 2019. Iz obrazložitve navedene odredbe ne izhaja le golo naštevanje oseb, zoper katere so že v teku PPU, pač pa tudi navedba, da sta G. G. (ki ga D. D. imenuje „...“) in D. D., ob sodelovanju N. N. in O. O. kot kurirjev, izvedla najmanj 23 nakupov/prodaj večjih količin kokaina in amfetaminov, da je v zvezi s tem bil TD 5 usmerjen na lokacije zadrževanja osumljenih na območju mest D. in K., v zvezi s čimer je nastalo poročilo TD 5 z dne 2. 5. 2019, navedbe v njem pa so bile dopolnjene s preverjanjem informacij, ki jih je TD 5 dobil od C. C. (sama identifikacija preko Facebooka, ugotovitve glede prebivališča, staršev C. C. in vozila, ki ga uporablja, ter potrditev prehoda hrvaško-slovenske meje 24. 4. 2019). Prav tako so bile upoštevane informacije TD 3, izhajajoče iz PPU zoper D. D. (poročili o tajnem delovanju z dne 25. 4. 2019 (Pp 11/2017 l. št. 2.455) in 27. 4. 2019 (Pp 11/2017 l. št. 2.457), ki je 27. 4. 2017 tajnemu delavcu poslal sporočilo, iz katerega se je razbralo, da ima v posesti tri različne oblike tablet ekstazija, to pa se ujema s ponudbo C. C. TD 5 dne 2. 5. 2019. Na podlagi vsega navedenega je DT utemeljeno zaključilo, da „se C. C. v povezavi z dosedaj neidentificiranimi osebami na območju K. ... ukvarja s posli s prepovedano drogo ...“ (str. 9 navedene odredbe) in torej pritožbeni očitek ne vzdrži. Glede navedbe o neobstoju poročila TD 5 z dne 2. 5. 2019 pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da se tako poročilo kot delovni prevod nahajata v spisu Pp 11/2017 na navedenih listovnih številkah.

24. Pritožbene navedbe, da TD 5 dne 2. 5. 2019 v lokalu Č. ni imel podlage za opravljanje naloge tajnega delovanja zoper C. C. oziroma kogarkoli v njegovi takratni bližini, kar pomeni, da je prišel v stik z obtoženim na povsem naključen način in ne pri izvajanju tajnega delovanja ali tajnega opazovanja, niti se C. C. ni pojavil kot veza ene izmed preiskovanih oseb in se zato morebitne ugotovitve ne bi smele uporabiti kot podlaga za izdajo prve odredbe za PPU zoper njega, so brez uspeha, saj je iz Poročila TD 5 z dne 2. 5. 2019 razvidno, da je C. C. prisedel na lastno iniciativo. Enako velja glede zatrjevanja o neživljenjskosti obnašanja C. C. kot sledi iz navedenega poročila TD 5 (pokazal paket, ki naj bi vseboval 1 kilogram kokaina ter gotovino v znesku 100.000,00 EUR), saj, kot ugotavlja tudi prvostopno sodišče, gre za presojo verodostojnosti TD 5, ki pa je stvar nadaljnjega dokaznega postopka (kot smiselno izhaja tudi iz pritožbene navedbe o pričah, ki bodo to lahko izpodbile) in dokazne ocene. Nadaljnje pritožbene navedbe (da bi preiskovalni organi morali pri svojem delovanju zaznati osebo, ki bi s seboj nosila več deset tisoč EUR gotovine in kilogram prepovedane droge) ostajajo na nivoju špekulacije oziroma (neodkritje večjih količin denarja ter prepovedane droge pri obtoženemu v nadaljevanju preiskave) na nivoju nedovoljenega sklepanja o ne/zakonitosti preiskovalnega ukrepa glede na njegov rezultat. Glede ponovno zatrjevanega umanjkanja povezave z združbo, zoper katero so se že izvajali PPU v odredbi z dne 9. 5. 2019, je pritožbeno sodišče odgovorilo že v predhodni točki.

25. Pritožnik nadalje navaja, da so vse odredbe Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani, zlasti pa odredbi št. Ktpp-z/6/2017/TG z dne 9. 5. 2019 in št. LJ-Ktpp-z/6/2017/TG z dne 20. 5. 2019 (blu-ray OK ESCUDO-ODREDBE ODT) neobrazložene in pomanjkljive, za odreditev ukrepov pa ni obstajal ustrezen dokazni standard utemeljenih razlogov za sum. Glede očitka, da navedeni odredbi ne vsebujeta opredelitve na kateri posel se konkreten ukrep nanaša, kolikšna je največja mogoča količina odkupljenega mamila ter kdo naj dovoljenje - odredbi izvrši, pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom prvostopnega sodišča v 42. točki izpodbijanega sklepa in jih ne ponavlja, saj gre glede nepotrebnosti navajanja vrste, količine in vrednosti droge za ustaljeno sodno prakso (I Ips 11881/2014, 20. 12. 2018 in tam navedene odločbe I Ips 71/2007, 23. točka, I Ips 347/2009, 8. točka, I Ips 89/2010-425, 25. točka). Glede ponovnega problematiziranja zaključkov DT je pritožbeno sodišče odgovorilo že v 24. točki.

26. V zvezi z izvedbo navideznega odkupa prepovedane droge dne 28. 8. 2019 na podlagi odredbe tožilstva z dne 26. 7. 2019 (Pp 11/2017 l. št. 2.682-2.709) in izročitvijo dveh kripto telefonov 25. 9. 2019 pritožnik nasprotuje zaključkom prvostopnega sodišča, da je pri tem dogodku šlo za izvajanje tajnega delovanja in ne navidezni odkup. Ponavlja, da je bil tudi 25. 9. 2019 izveden navidezen nakup, navedena odredba pa je dovoljevala le en nakup, ki je že bil opravljen 28. 8. 2019. Že iz samega izpodbijanega sklepa izhaja, da je bil denar za telefona izročen in je torej šlo za nabavo predmetov. Pritožbeno sodišče pritrjuje prvostopnemu, da je šlo pri nakupu telefonov za dejanje v okviru izvajanja ukrepa tajnega delovanja, ki predpostavlja vključitev v kriminalno okolje in s tem ravnanja, ki to omogočijo. Kot se navaja v izpodbijanem sklepu je tudi že iz obrazložitve navedene odredbe tožilstva razvidna uporaba kriptiranih telefonov, ki je pogoj za sodelovanje (str. 42). Razen prepovedi izzivanja kriminalne dejavnosti zakon ne omejuje ravnanj za pridobitev zaupanja, nakup kriptiranih telefonov v kontekstu izvajanja kriminalne dejavnosti pa tudi ne pomeni vstopa v pravni promet z osebo, zoper katero se ukrep izvaja (peti odstavek 155.a člena ZKP).

**K pritožbi zagovornika obtoženega D. D.**

27. Pritožnik tako tožilki (predloga preiskovalni sodnici LJ-Ktpp-z/6/2017/TG z dne 15. 11. 2017 in LJ-Ktpp/6/2017/TG/ng z dne 23. 11. 2017, v spisu Pp 11/2017 l. št. 69-73 oziroma l. št. 106-113), kot preiskovalni sodnici (odredbi Pp 11/2017 z dne 17. 11. 2017, l. št. 101-104 in Pp 11/2017 z dne 28. 11. 2017, l. št. 132-139) očita vnašanje vsebin, ki ne izhajajo iz dokumentacije, ki je bila podlaga za njuni odločitvi. V zvezi z odredbama preiskovalne sodnice očita kršitev pravice do nepristranskega sodnika iz 23. člena URS. Izpodbijani sklep graja, ker neresnično navaja, da pritožnik ni že v pisnem predlogu za izločitev dokazov konkretiziral, kateri naj bi bili tisti zaključki, ki jih tožilka v svojem predlogu ni predstavila in katere navedbe naj bi kazale na to, da je preiskovalna sodnica prevzela funkcijo pregona. Pritožnik ponovno navaja dele Poročila o tajnem opazovanju z dne 12. 11. 2017 ter dele obrazložitve navedenih tožilskih predlogov in sodnih odredb ter izpostavlja razlike v teh petih dokumentih, ki se tičejo opisa izmenjave predmetov med G. G. in D. D. ter med G. G. in P. P. Medtem ko iz navedenega poročila izhaja, da so izvajalci tajnega opazovanja videli le, da je G. G. izročil D. D. predmet (ne paket) dimenzij cca 10x15 cm, D. D. pa G. G. manjšo PVC vrečko, v kateri je bil zavitek, ki ga je G. G. pogledal in spravil v žep jakne, D. D. pa je predmet odložil v vozilo, je tožilka v prvo navedenem predlogu pisala o paketu in o zavitku, preiskovalna sodnica pa je v prvo navedeni odredbi navedla: „Poleg neposredne zaznave policistov o izmenjavi predmetov med G. G. in D. D., ki po izgledu ustrezajo predmetom, v katere se pakira prepovedana droga in denarju kot kupnini za njo ...“. In medtem ko iz Poročila izhaja, da sta si G. G. in P. P. izmenjala manjše predmete, je tožilka v drugo navedenem predlogu navedla, da sta si „izmenjala manjše predmete (po videzu najverjetneje mobilne telefone)“, preiskovalna sodnica pa je v drugo navedeni odredbi navedla, da je „izmenjani predmet … ustrezal izgledu mobilnega telefona“, poleg tega pa glede izmenjave predmetov med G. G. in D. D. navedla še, da je šlo za izmenjavo kuverte z denarjem. V obeh primerih je dokazni vir o tem, kaj se je dogajalo na srečanju dne 12. 11. 2017 le Poročilo o tajnem opazovanju, torej to, kar so videli izvajalci tajnega opazovanja, preiskovalna sodnica pa ni, kakor izpodbijani sklep navaja v tč. 48., le »nekoliko« spremenila vsebino predloga tožilke in podala svojo oceno. Ker Poročilo o tajnem opazovanju z dne 12. 11. 2017 na katerih naj bi temeljili izpodbijani odredbi preiskovalne sodnice z dne 17. 11. 2017 oziroma 28. 11. 2017, dejansko ni izkazovalo obstoja utemeljenih razlogov za sum, da je pritožnik dne 12. 11. 2017 storil očitano mu kaznivo dejanje, sta bili odredbi preiskovalne sodnice izdani v nasprotju z zakonsko določenimi pogoji iz 149.a oziroma 149.b člena ZKP in sta nezakoniti. Zaradi opisanega ravnanja preiskovalne sodnice je bila kršena pravica do nepristranskega sojenja iz 23. člena URS, kakor pravica do poštenega sojenja iz 6. čl. EKČP, posledično pa so dokazi, zbrani na podlagi zgoraj izpostavljenih odredb preiskovalne sodnice, nezakoniti, saj so bili pridobljeni s kršenjem človekovih pravic, poleg tega pa so ti dokazi pridobljeni s predstavljeno kršitvijo določb kazenskega postopka in jih je kot take, na podlagi določila 2. odst. 18. čl. ZKP potrebno izločiti, kakor tudi nadaljnje dokaze, ki so pridobljeni na podlagi teh dokazov.

28. Tako kot sodišče prve stopnje tudi pritožbeno sodišče ugotavlja, da je preiskovalna sodnica v obeh odredbah korektno povzela vsebino Poročila o tajnem opazovanju z dne 12. 11. 2017, nato pa, ob upoštevanju drugih dokaznih virov, podala svoje zaključke. Pri tem je iz dikcije (odredba z dne 17. 11. 2017: „... izmenjala manjše predmete (po videzu najverjetneje mobilne telefone) ...“, „... ki po izgledu ustrezajo predmetom, v katere se pakira prepovedana droga in denarju kot kupnini ...“; odredba z dne 28. 11. 2017: „izmenjani predmeti ustrezali embalaži, v kateri se prodaja prepovedana droga in kuverti z denarjem ...“, „ustrezal izgledu mobilnega telefona ...“) razvidno, da gre ravno za ocene sodnice glede na same navedbe v navedenem Poročilu, vendar, kot navaja tudi prvostopno sodišče, ob upoštevanju vseh drugih dokazov. Nikakor se ni mogoče strinjati s pritožnikom, da sta navedeni odredbi temeljili le na Poročilu o tajnem opazovanju z dne 12. 11. 2017, saj že odredba z dne 17. 11. 2017 kot izhodišče navaja tajno opazovanje G. G. v zvezi s prodajo heroina H. H. in dve predhodni srečanji (8. 10. in 18. 10. 2017) G. G. in D. D. Čeprav ti dve srečanji sami zase res ne dosegata dokaznega standarda razlogov za sum storitve kaznivega dejanja, pa ju kasnejše srečanje kaže v drugačni luči in je ob upoštevanju okoliščine, da so se PPU zoper G. G. izvajali prav v zvezi s prepovedanimi drogami in okoliščin, v katerih so se zgodila tri srečanja G. G. z D. D. (neposredna zaznava izmenjave predmetov, njihov videz in velikost, uporaba bistveno daljše poti, kraj, ura in trajanje sestanka, časovni presledki, D. D. predobravnavanost, dolžina poti) pravilen zaključek preiskovalne sodnice oziroma izpodbijanega sklepa, da je zahtevani dokazni standard bil podan. Enako v še večji meri velja za odredbo z dne 28. 11. 2017, saj je preiskovalna sodnica razpolagala s še več podatki, ker je 16. 11., 17. 11. in 20. 11. 2017 prišlo v podobnih okoliščinah do nadaljnjih srečanj oseb, povezanih z G. G. in D. D., in tudi njiju samih; 10. 11. 2017 je bil D. D. opazovan pri dejanju izmenjave predmetov z neznancem (poročilo o tajnem opazovanju v Pp 11/2017, l. št. 2.873), 17. 11. 2017 pa je v stiku s tajnima delavcema sam povedal o prodaji prepovedanih drog (poročilo o tajnem delovanju v Pp 11/2017, l. št. 2.882). Po vsem povedanem je očitno, da je ocena preiskovalne sodnice, da nek predmet ustreza predmetom značilnim za izvrševanje očitanih dejanj, razumna in razumljiva in ne gre za prevzemanje vloge organa pregona.

29. Enako kršitev je pritožnik v pisnem predlogu za izločitev dokazov očital preiskovalni sodnici tudi v zvezi z obrazložitvijo odredbe Pp 11/2017 z dne 28. 11. 2017 v delu, ki se nanaša na utemeljitev neogibne potrebnosti uporabe ukrepa iz 149.a člena ZKP v razmerju do zbiranja dokazov na drug način, saj da sam predlog državne tožilke LJ-Ktpp/6/2017/TG/ng z dne 23. 11. 2017 v zvezi s tem pogojem ni imel nobenih navedb in bi preiskovalna sodnica že iz tega razloga morala zavrniti izdajo predlagane odredbe. Preiskovalna sodnica je s tem, ko je mimo trditvenih navedb tožilke glede zakonsko določenih pogojev, ki jih mora izpolnjevati predlog tožilca za odreditev PPU, pri odločanju o tem, ali bo ugodila predlogu tožilke oziroma ga bo zavrnila, ravnala v nasprotju s 6. odstavkom 149.a člena in 1. odstavkom 149.b člena ZKP, poleg tega pa je s tem, ko je izostanek navedenih zakonskih pogojev v predlogih tožilke in tožilca, nadomestila z lastno navedbo, zagrešila kršitev pritožnikove pravice do neodvisnega sodnika iz 23. člena URS ter do poštenega sodnega postopka iz 6. člena EKČP. Izpodbijanemu sklepu očita, da izhaja iz napačnega stališča, da ni naloga tožilca, da sodnika prepriča, da so zakonski pogoji podani, češ da preiskovalni sodnik ni izključno in strogo vezan na predlog tožilca, kar je v v nasprotju z garantno funkcijo sodnika. Nadalje graja stališče, da zatrjevane kršitve niso bile konkretizirane, saj so bile jasno konkretizirane in tudi navedene kršitve zakonskih, ustavnih in konvencijskih določil. Glede ugotovitve prvostopnega sodišča, da naj bi bili tožilski predlogi nekateri bolj drugi manj obrazloženi, v nobenem primeru pa navedba zahtevanih pogojev iz predloga ni izostala, pa navaja, da zgolj prepisovanje zakonsko, torej na abstraktni ravni določenih pogojev iz ZKP brez kakršnekoli konkretizacije, ne more zadostiti pogoju do obrazložene sodne odločbe.

30. V zvezi z večkrat ponovljenimi pritožnikovimi očitki glede stališča prvostopnega sodišča, da je treba upoštevati celotno besedilo predlogov, pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je treba obrazložitev odločbe (bodisi tožilske bodisi sodne) brati kot celoto, saj je argumentacija običajno prepletena, hkrati pa se izogne nepotrebnemu večkratnemu navajanju istih dejstev. Ali je obrazložitev ustrezna zato ni mogoče sklepati zgolj iz npr. zaključnih stavkov, ki na kratko povzamejo ugotovitev o obstoju nujnosti ali neogibnosti ukrepa. Tu ne gre za nedopustno prevzemanje vloge ene od strank, pač pa za strokovno pravilno ravnanje lege artis (tako tudi ustavnosodna praksa: Up-979/15-72, 21. 6. 2018, tč. 23). Prav tako je pravilno stališče, da je za presojo zakonitosti izdane odredbe za PPU bistvena sama odredba državnega tožilca oziroma preiskovalnega sodnika (v predpisani obliki in vsebini) in ne sam predlog policije (I Ips 51366/2010-216, 29. 3. 2012, tč. 12) ali tožilstva.

31. Pritožnik graja tudi odločitev prvostopnega sodišča (tč. 55-57) glede odredbe tožilke LJ-Ktpp-z/6/2017/TG/ng z dne 25. 10. 2017 (A 50-52). Preiskovalna sodnica je z dopisom Pp 11/2017 dne 27. 10. 2017 (l. št. 68) zavrnila predlog tožilke, da bi za D. D. odredila PPU po 149.b členu ZKP, ki je temeljil na povsem enakih razlogih in dokazih, kakor navedena odredba tožilke. Glede na to, da je za ukrep po petem odstavku 149.a člena ZKP zahtevan višji dokazni standard (utemeljeni razlogi za sum), kot za ukrep po 149.b členu ZKP (obstoj razlogov za sum), obrazložitev v 57. točki izpodbijanega sklepa ne more prepričati, da je izpodbijana odredba zadostila zakonskemu pogoju dokaznega standarda. V nasprotnem primeru je preiskovalna sodnica z zavrnitvijo predloga tožilke ravnala nezakonito. Tudi iz zgolj naštetih okoliščin, na katerih je tožilka temeljila izpodbijano odredbo, ni najti logične povezave med prej navedenimi okoliščinami in trditvijo tožilke o obstoju utemeljenih razlogov za sum, da je D. D. odjemalec prepovedanih drog od tedaj osumljenega G. G. Četudi sta se D. D. in G. G. 8. 10. in 18. 10. 2017 dejansko sestala, opisane okoliščine v odredbi tožilke, ki jih izpodbijani sklep ponovno povzema v tč. 57, ne izkazujejo, da sta se sestala v zvezi s prodajo oziroma nakupom prepovedane droge, še manj pa, da naj bi pritožnik drogo prejel z namenom nadaljnje prodaje. Zgolj okoliščina, da sta se tedaj osumljeni G. G. in D. D. sestala za dve do tri minute, pri čemer je D. D. za takšno srečanje prevozil 60 km, je sicer res sumljiva okoliščina, vendar pa ta ne dosega utemeljenih razlogov za sum, da je sostorilec obravnavanega kaznivega dejanja. Izpodbijani sklep je obremenjen z zmotno ugotovitvijo dejanskega stanja in bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka iz 11. tč. prvega odstavka 371. člena ZKP, saj so razlogi o odločilnem dejstvu, kako je na podlagi izpostavljenih okoliščin mogoče potegniti logični zaključek, da te na stopnji utemeljenih razlogov za sum kažejo na to, da se je D. D. sestal z G. G. zgolj zaradi nakupa mamila, popolnoma nejasni.

32. Prvostopno sodišče je pravilno odločilo (tč. 56), da v situaciji razhajanja med tožilko in preiskovalno sodnico glede obstoja potrebnega dokaznega standarda sámo opravi tehtanje. Pri tem je, tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno ocenilo, da okoliščine, ki jih je v navedeni odredbi izpostavilo državno tožilstvo, dosegajo standard utemeljenih razlogov za sum. Drugačna presoja preiskovalne sodnice sama po sebi ne izključuje pravilnosti presoje državne tožilke oziroma prvostopnega sodišča v izpodbijanem sklepu. Iz dopisa preiskovalne sodnice 27. 10. 2017 izhaja, da se je oprla le na okoliščine samih srečanj G. G. in D. D. 8. 10. in 18. 10. 2017, medtem ko sta tožilka in prvostopno sodišče upoštevala širši okvir znotraj katerega je prišlo do teh dveh srečanj: da je zoper G. G. že potekal ukrep tajnega opazovanja v zvezi s prodajo prepovedanih drog, da naj bi večkrat že prodal večjo količino drog, da ne gre za ulično prodajo, samozaščitno ravnanje (način vožnje G. G., mesto, čas in trajanje srečanja ter interval med njimi, dolžina poti, ki jo je prevozil D. D. za nekajminutno srečanje), ter predobravnavanost D. D. za istovrstno dejanje. Okoliščine, na katerih temelji izpodbijani sklep, in zaključek prvostopnega sodišča na njihovi podlagi so jasno navedeni in zatrjevana kršitev ni podana.

33. V pisnem predlogu za izločitev dokazov je pritožnik v zvezi z odredbo tožilca LJ-Kttp-z/6/2017/TG/ng z dne 25. 1. 2018 (A 76-85) izrecno izpodbijal zgolj dejstvo, da ta ne izpolnjuje zakonsko določenega razloga iz 6. tč. sedmega odstavka 149.a člena ZKP. Z navedbo prvostopnega sodišča, da je treba obrazložitev tožilske odredbe obravnavati kot celoto, je sodišče prevzelo namesto garantne funkcije, funkcijo zagovornika ene od strank postopka. Niti navedena odredba niti izpodbijani sklep nimata obrazložitve, zakaj želenih ciljev odredbe policija ne more pridobiti na drug, manj invaziven način. Zgolj zaključek tožilca, ki ga izpodbijani sklep povzema v celoti „da ocenjuje, da je podaljšanje ukrepa tudi sorazmerno“, ne pomeni zahtevane konkretizacije. Prvostopno sodišče v zadnjem odstavku 58. tč. na str. 32 navede, da je šlo v konkretnem primeru za novo podaljšanje ukrepa tajnega opazovanja zoper obtožene, pri čemer je že v predhodnih odredbah, s katerimi so bili ukrepi prvič odrejeni, in v nadaljnjih podaljšanjih slednjih konkretno navedeno, zakaj po mnenju tožilstva pričakovanih dokazov ni mogoče pridobiti na drug način, spisovno gradivo pa ne izkazuje, da bi se do dne izdaje izpodbijane okoliščine spremenile na način, da izvajanje prikritih preiskovalnih ukrepov ne bi bilo več nujno in sorazmerno. Pritožnik v zvezi s tem poleg že uveljavljanega pritožbenega razloga kršitve pravice pritožnika do nepristranskega sodnika iz 23. člena URS, dodatno očita bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. tč. 1. odstavka 371. člena ZKP, saj je obrazložitev prej navedenega odločilnega dejstva sama s seboj v nasprotju, ko enkrat navaja, da je treba odredbo tožilca, glede izpostavljenega izostanka zakonsko določenega pogoja, presojati kot celoto, drugič pa glede izpostavljene kršitve napotuje na vsebino drugih predhodno izdanih odredb tožilcev. Poleg tega uveljavlja še kršitev pravice do obrazložene sodne odločbe iz 22. člena URS, saj v izpodbijanem sklepu ni niti navedeno, v katerih konkretno navedenih predhodno izdanih odredbah (glede na to, da jih je bilo več) naj bi se nahajala taka obrazložitev, kar posledično onemogoča presojo zatrjevanega. V 149.a členu ZKP, pa tudi drugih, ki obravnavajo izdajo odredb na podlagi katerih se izvajajo PPU, je določeno, kaj mora vsebovati vsaka posamično izdana odredba, pri čemer niti iz enega določila ne izhaja, da bi se odredbodajalec glede zakonsko določenih pogojev, ki jih mora vsebovati odredba, lahko skliceval na utemeljitev le teh v predhodno že izdanih odredbah.

34. Kot pravilno izpostavi prvostopno sodišče je v obravnavani odredbi tožilec izpostavil več okoliščin (ki so pomembne tudi z vidika doseganja zahtevanega dokaznega standarda), na podlagi katerih je utemeljeno zaključil zakaj je podaljšanje ukrepa nujno potrebno. Njegovi zaključki se nikakor ne omejujejo le na navedek, ki ga izpostavlja pritožnik. Iz obrazložitve je tako razvidna razdelitev vlog, samozaščitno ravnanje D. D. in drugih, npr. G. G., ki je celo odkril policijsko kamero, posledična sprememba dobave prepovedane droge, sodelovanje velikega števila ljudi ipd.) in zaključka o nujnosti na 10. strani odredbe, ki ga izpostavlja tudi prvostopno sodišče, ter na 19. strani odredbe. Pri tem je za presojo sorazmernosti pomembno tudi dejstvo, na katerega se sklicuje tudi tožilec, da je šlo za kazniva dejanja, ki pomenijo močan poseg v človekovo zdravje, ki je visoko na lestvici s kazenskim zakonom zavarovanih dobrin, saj je zahteva po izkazanosti sorazmernosti v ožjem smislu v primeru težjih kaznivih dejanja manjša, kot v primeru lažjih kaznivih dejanj (Up-979/15-72, 21. 6. 2018, tč. 23). Že te ugotovitve zadoščajo za pravilnost presoje prvostopnega sodišča in je njegovo sklicevanje na dejstvo, da je šlo za podaljšanje ukrepa glede katerega je bilo že v predhodnih odredbah navedeno zakaj je nujen, zgolj, kot samo navaja, dodaten, nikakor nosilen argument, ki niti ne bi bil potreben. Glede na navedeno zatrjevane kršitve niso podane.

35. V zvezi z zavrnitvijo zahteve za izločitev izjav preiskovane osebe, ki jih je podala tajnemu delavcu v okviru PPU tajnega delovanja pritožnik navaja, da prvostopni sklep nima razumne presoje o tem, zakaj ni potrebno zvijačno pridobljene izjave izločiti iz poročil o tajnem delovanju, s tem pa tudi ne razlogov o odločilnem dejstvu, zato mu očita bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Z neizločitvijo je podana tudi kršitev pritožnikove pravice iz 29. člena URS in 6. člena EKČP ter bistvene kršitve določb iz drugega odstavka 371. člena ZKP v zvezi s tretjim odstavkom 148.a člena ZKP.

36. Prvostopno sodišče je svojo odločitev (tč. 59) oprlo na analizo namena določbe 155.a člena ZKP in jo podprlo s stališči komentarja ZKP ter razliko glede na postopek po 148. členu ZKP, zato ni mogoče slediti pritožniku, da sodišče ni navedlo razumnih razlogov zanjo. Pri tem je tudi utemeljeno opozorilo na svojo nevezanost na tujo sodno prakso. Pritožbeno sodišče se strinja tudi s stališčem, da zgoraj navedene izjave preiskovane osebe oziroma poročila, v katerih so zabeležene, niso nedovoljen dokaz. Pritožnik svoje stališče poleg sklicevanja na konvencijsko (6. člen EKČP), ustavno (19. in 29. člen URS) ter zakonodajno (148. člen ZKP) ureditev pravice osumljenega do pravnega pouka, ki vsebuje tudi pouk, da ni dolžan ničesar izjaviti in odgovarjati na vprašanja (t. i. Miranda pouk), dodatno utemeljuje z navedbo, da gre za pridobitev izjave s prevaro. Sklicuje se na stališče prof. dr. Šugman Stubbs, da je ureditev predkazenskega postopka, ki dopušča uporabo preslepitve, nesprejemljiva, določbe 228. člena ZKP, ki prepovedujejo preslepitev obdolženega, in določbe tretjega odstavka 148.a člena ZKP o posledicah izostalega pouka. Poleg hrvaške sodne prakse svoje stališče podkrepi še s sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) Allan proti Združenemu kraljestvu, 5. 11. 2002. Pritožbeno sodišče v zvezi s temi argumenti ugotavlja, da se nanašajo na drugačne situacije, namreč na situacije, ko je obdolženi že udeležen v formalnem postopku na sodišču (228. člen ZKP) ali pred policijo (148. člen ZKP). Tudi stališče prof. dr. Šugman Stubbsove je bolj niansirano, saj izrecno loči prav postopke PPU. Zadeva Allan se nanaša na situacijo pridržanega obdolženca, ki se je že zagovarjal z molkom (tč. 11), torej situacijo analogno tisti, ki jo ureja 148. člen ZKP. Določba tretjega odstavka 19. člena URS se nanaša na situacijo odvzema prostosti (A. Erbežnik, člen 19, r. št. 16 v: Avbelj M., Komentar Ustave Republike Slovenije, Nova univerza, Evropska pravna fakulteta 2019, elektronski dostop: e-kurs.si (v nadaljevanju e-kurs) in zato ni relevantna. Za obravnavano situacijo relevantne določbe druge in četrte alineje 29. člena URS in določba prvega odstavka 6. člena EKČP („Vsakdo ima pravico, da ... o kakršnikoli kazenski obtožbi zoper njega pravično ... odloča ... sodišče.“), ki zagotavljajo pravico do poštenega postopka, izločitve tako pridobljenih dokazov ne utemeljujejo. V določbi četrte alineje 29. člena URS je v obliki privilegija zoper samoobtožbo vsebinsko vključena tudi ustavna pravica do molka. Ta poleg preprečevanja samoobdolžitve in s tem povezano zahtevo po pouku o pravici do molka, vsebuje tudi prepoved uporabe prisile ali zvijače. Vendar ne URS ne EKČP te pravice ne zagotavljata v vsakem položaju, niti pridobitev izjave osebe (kasnejšega obdolženca) brez pouka o tej pravici in njena uporaba v kasnejšem kazenskem postopku sama po sebi ne pomeni kršitve pravice do poštenega postopka. Pravica do molka ni absolutna (John Murray v. Združeno kraljestvo [VS], 8. 2. 1996, par. 47 in Ibrahim in drugi v. Združeno kraljestvo [VS], 13. 9. 2016, par. 269). V povezavi s sodbama ESČP v zadevi Allan in zlasti v zadevi Bikov proti Rusiji [VS], 10. 3. 2009, ki je bila sprejeta ob izrecnem razlikovanju z zadevo Allan, pritožbeno sodišče ugotavlja, da so za presojo dovoljenosti dokazov v podobnih primerih odločilni naslednji kriteriji: (1) ali je oseba v pridržanju, (2) ali je oseba že bila formalno zaslišana, (3) ali oseba, ki zabeleži izjavo obdolženca, deluje kot agent države in kakšna je siceršnja narava njunega razmerja, (4) ali gre za izjave o že storjenem kaznivem dejanju ali o takem, ki je (še) v teku in (5) ali gre za funkcionalni ekvivalent zaslišanju. Okoliščina, da je oseba na prostosti, da torej ni pod kontrolo države, pač pa se lahko svobodno odloči s kom bo v stiku in s kom bo komunicirala, je tista, ki odločilno vpliva na presojo, da kršitev pravice do molka ni podana. Ker je takšna tudi situacija v obravnavani zadevi in ker niso podane okoliščine, ki bi lahko kljub temu dejstvu privedle do kršitve (ne gre za funkcionalni ekvivalent zaslišanju po že izvedenem formalnem zaslišanju o že storjenem dejanju), pritožbeno sodišče ugotavlja, da zatrjevane kršitve niso podane.

37. V zvezi z zavrnitvijo predloga pritožnika za izločitev dokazov v zvezi z očitkom, da so tajni delavci izzivali kriminalno dejavnost, navaja, da je izpodbijani sklep obremenjen s kršitvijo neobrazložene sodne odločbe iz 22. člena URS, ker ravno glede odločilnih okoliščin, to je konkretno navedenih izjav iz poročil o tajnem delovanju, s katerimi je TD nagovarjal pritožnika k prodaji mamila in s tem izzival kriminalno dejavnost, nima opredelitve. Povsem nerazumljiva je navedba v 62. točki izpodbijanega sklepa, da je za prodajo zadostoval pogovor v tej smeri in enostavno naročilo, ki je rezultiralo v prodaji, kakor tudi, da so vsi nadaljnji poudarki, ki jih je v predlogu izpostavil zagovornik, rezultat tajnega delovanja, za katerega so tajni delavci imeli ustrezno pravno podlago v odredbah Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani in zato opredelitev do vsakega citata posebej po oceni sodišča niti ni potrebna.

38. Jedro tega dela pritožbe je zatrjevana neobrazloženost zavrnitve izločitve dokazov v zvezi s konkretnimi navedki iz posameznih poročil o tajnem delovanju (navedenih v predlogu za izločitev dokazov z dne 22. 12. 2020), saj se pritožnik izrecno strinja, da iz poročil, navedenih v 61. točki izpodbijanega sklepa, ne izhaja, da bi TD izzival kriminalno dejavnost, prav tako, da je za tajno delovanje obstajala ustrezna pravna podlaga. Za presojo pravilnosti odločitve prvostopnega sodišča je vendarle pomembna njegova ugotovitev (podrobno obrazložena v tč. 60 in 61), da v začetni fazi izvajanja PPU zoper D. D. ni prišlo do izzivanja kriminalne dejavnosti s strani TD. Iz podatkov v odredbi državnega tožilstva LJ-Ktpp-Z/6/2017/2/TG/ng z dne 25. 10. 2017 in poročil o tajnem opazovanju 12. 11. 2017, tajnem delovanju 17. 11. in 22. 12. 2017 ter 24. 3., 26. 3. in 6. 4. 2018 izhajajo podatki, na podlagi katerih je, v skladu z merili že vzpostavljenimi v sodni praksi ESČP (stiki z osebo, zoper katero je že tekel predkazenski postopek v zvezi s prepovedanimi drogami, prva opazovana prodaja droge je potekala sploh brez udeležbe TD, pristop k TD na lastno pobudo, poznavanje cene droge in dilerske scene, ponujanje zaužitja droge, ponujanje različnih vrst droge v velikih količinah), takšen zaključek utemeljen. Kot ugotavlja prvostopno sodišče se pritožnik naslanja le na poročila od vključno 6. 4. 2018 dalje. Na podlagi prej ugotovljenih okoliščin je prvostopno sodišče utemeljeno zaključilo tudi, da niti pri kasnejšem ravnanju TD ni prišlo do izzivanja kriminalne dejavnosti, saj je D. D. nedvomno bil oseba, dovzetna za izvrševanje kaznivih dejanj, in ne gre za to, da bi ukrep na način, kot je bil izveden, napeljal k storitvi kaznivega dejanja osebo, ki tovrstnega kaznivega dejanja sicer ne bi bila pripravljena storiti (tretji odstavek 155. člena ZKP). Tega tudi navedki iz kasnejših poročil, ki jih je izpostavil pritožnik, ne morejo omajati, zato je prvostopno sodišče z ugotovitvijo, da je za prodajo zadostoval pogovor in enostavno naročilo, ki je rezultiralo v prodaji, pravilno in zadostno obrazložilo svojo odločitev. K temu pritožbeno sodišče dodaja še, da je v okviru tajnega delovanja dovoljeno večkratno izvajanje nezakonitih poslov z osumljencem, pri čemer TD prav tako ne smejo vplivati na to, da bi storilca spodbudili k storitvi hujših kaznivih dejanj, kot je bilo tisto, ki ga je že načrtoval brez takšnega napeljevanja. To pa ne pomeni, da je že vsak pogovor in vsako naročilo takšna neprimerna spodbuda, saj brez tega ni mogoča uspešna infiltracija in izvajanje tajnega delovanja. Ker podatki ne kažejo na spodbudo za neprimerno povečevanje obsega ali teže kaznivih dejanj, iz obrazložitve odredb za izvajanje PPU pa izhaja, da so izdane iz potrebe po zagotovitvi zadostnih dokazov za obsodbo, boljše razumevanje narave in obsega kaznivega delovanja ter za odkrivanje širšega kriminalnega kroga, pritožba ostaja brez uspeha.

39. Pritožnik nadalje graja odločitev prvostopnega sodišča v zvezi s pridobitvijo podatkov o IMEI številkah mobilnih telefonov, saj so podatki o tem, komu pripada konkretna gsm številka, v katerem telefonskem aparatu oziroma v kateri IMEI številki gsm aparata je bila uporabljena in v katerem časovnem obdobju, bili od operaterjev pridobljeni brez odredbe preiskovalnega sodnika, zgolj na podlagi dopisa operaterju. Sicer je res, da IMEI številka sama po sebi ne omogoča razkritja vsebine posameznikove komunikacije niti udeležencev, okoliščin in dejstev elektronskega komunikacijskega prometa, vendar so operaterji policiji posredovali še druge zgoraj navedene podatke, kar pa predstavlja kršitev pravice do komunikacijske zasebnosti. Podatek o tem, katera SIM kartica s pripadajočo telefonsko številko je bila vstavljena v posamezno telefonsko napravo, pa je odločilen, da so bili PPU sploh odrejeni. Prvostopno sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje napačno uporabilo določbo 149.b člena ZKP v povezavi s pravico do zasebnosti, ki je varovana tako v 37. členu Ustave, kakor v 8. členu EKČP. Ker je v zvezi s predlagano izločitvijo dokazov državno tožilstvo ostalo pasivno in se sodišče spušča v spor z obrambo, namesto da bi ostalo v funkciji garanta, pritožnik uveljavlja tudi kršitev pravice do nepristranskega sodnika iz 23. člena URS.

40. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v 71. in 72. točki izpodbijanega sklepa natančno in pravilno opisana situacija glede podatkov, na podlagi katerih sta bili izdani odredbi preiskovalne sodnice Pp 11/2017 dne 11. 10. 2017 in 17. 11. 2017 ter odredba državnega tožilstva 29. 9. 2017. Iz teh in odredbe preiskovalne sodnice III Kpd 36993/2017 dne 31. 8. 2017, na katero se odredba dne 11. 10. 2017 sklicuje, je jasno razvidno, da je vir podatkov o mobilnih telefonih bil zaseg telefonov H. H., s čimer je sodišče razpolagalo tako z njihovimi SIM karticami kot IMEI številkami in na tej podlagi 31. 8. 2017 izdalo odredbo za pridobitev nadaljnjih podatkov. Tudi vse nadaljnje odredbe temeljijo le na pridobljenih telefonskih številkah (v odredbi 11. 10. 2017 sta dve številki pridobljeni iz naslova analize podatkov telefonov, zaseženih H. H., ena iz podatkov sodnega registra, četrta iz podatkov o naročniškem razmerju; v odredbi 17. 11. 2017 sta obe številki pridobljeni iz podatkov naročniških pogodb, Pp 11/2017 l. št. 85-86 ter 89-90 in 98; v odredbi 29. 9. 2017 gre za številke pridobljene iz naslova analize podatkov telefonov, zaseženih H. H.), ne pa IMEI številkah. Ker navedene odredbe niti delno ne temeljijo na povezavi podatkov kot jih izpostavlja pritožnik, zatrjevane kršitve niso podane in so na njihovi podlagi pridobljeni podatki zakoniti. Glede na opisano konkretno situacijo so siceršnja pritožbena izvajanja o nezakonitosti pridobivanja povezanih podatkov brez sodne odredbe brezpredmetna. Izostanek odgovora državnega tožilstva na predlog za izločitev dokazov pa sodišča tudi ne postavlja v vlogo izvajalca funkcije pregona, saj v ničemer ne vpliva na njegovo nepristranskost pri odločanju.

41. V zvezi z zavrnitvijo izločitve dokazov izvirajočih iz postopkov zoper H. H. pritožnik graja odločitev prvostopnega sodišča, da zavrne dokazne predloge (zaslišanje prič R. R., S. S., Š. Š., T. T., U. U. in H. H. ter pridobitev konkretno navedenih dopisov policije operaterjem mobilnih storitev) češ, da po oceni sodišča ni pričakovati, da bi se s ponovnim zaslišanjem navedenih prič pridobilo podatke, ki bi pripeljali do drugačne odločitve, da je predlog nekonkretiziran in da je sodišče vezano na načelo proste presoje dokazov in ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga stranke predlagajo. Navaja, da je takšno stališče napačno, ker gre za obremenilne dokaze in v skladu z določbami d. tč. 3. odstavka 6. člena EKČP in tretje alineje 29. člena URS ter ustaljeno sodno prakso pri zagotavljanju pravice pritožnika do zaslišanja predlaganih obremenilnih prič. Ker se predmetna obtožnica naslanja tudi na dokaze, pridobljene od prič, katerih zaslišanje je pritožnik predlagal, obrambi pritožnika pa ni bilo omogočeno, da bi te zaslišala kot obremenilne priče, gre za kršitev navedenih ustavnih in konvencijskih pravic.

42. Odločanje o izločitvi dokazov ni enako odločanju o glavni stvari, vsi primeri, ki jih navaja pritožnik pa se nanašajo prav na odločanje o glavni stvari. Predobravnavni narok ni namenjen dokazovanju in ocenjevanju dokaza v smislu, ali je neko dejstvo dokazano ali ne, ampak presoji, ali so predloženi dokazi pridobljeni zakonito ali ne. Le v izjemnih primerih se izvajajo dokazi v zvezi z vprašanjem zakonitosti le-teh (VSL sklep V Kp 31766/2012, 7. 8. 2013). V obravnavani zadevi sta bila, kot navaja prvostopno sodišče v tč. 77, opravljena vpogleda v spis IV K 35134/2017 (kjer so bile zaslišane tudi priče, ki jih navaja pritožnik (R. R., S. S., Š. Š., T. T.) in X K 93116/2020 (H. H. zaslišana kot priča), za odločitev o predlagani izločitvi dokazov pa je imelo sodišče na razpolago tudi celotno gradivo tega spisa, vključno s spisom Pp 11/2017, in je na tej podlagi lahko odločilo o (omejenem) vprašanju zakonitosti dokazov.

**K pritožbi zagovornice obtoženega E. E.**

43. Pritožnica navaja, da je iz uradnega zaznamka (list. št. 977-979) razvidno, da je bilo dejansko stanje napačno ugotovljeno in utemeljeni razlogi za sum, da je Zveza 1, obtoženi E. E., vpleten v kriminalno dejavnost, niso obstajali. E. E. je s C. C. prijateljeval prej in kasneje ter se z njim ni družil iz razlogov kot se mu očita. Razviden ni niti en sam razlog, da bi E. E. lahko bil vpleten v kakšno kriminalno dejavnost, ampak se je zgolj zaradi svojega legalnega posla, ki ga je opravljal s C. C. in z njim tudi sicer prijateljeval, ob nepravem času znašel na nepravem mestu. Stik s C. C. je bil edina podlaga za odreditev preiskovalnega ukrepa zoper njega, kar ne zadošča, ukrep pa je bil izdan le za ugotavljanje njegove identitete, pri čemer ta uradni zaznamek policije sodno ni bil nikoli kontroliran, niti ni bilo predhodno dano ustno dovolilo ODT. Izpodbijani sklep je sam s sabo v nasprotju, saj najprej navaja, kdaj ni podan obstoj utemeljenih razlogov za sum, nato pa prav to upošteva kot razlog pri E. E. Iz enakih razlogov so nezakoniti tudi dokazi z dne 28. 8. 2019, saj niso bili podani utemeljeni razlogi za sum, da je E. E. vpleten v kriminalno dejavnost, saj če bi bili, bi bila izdana obrazložena odredba, ki bi jo bilo mogoče preizkusiti. Dokazi so pridobljeni v nasprotju s 149.a in 155. členom ZKP.

44. Iz Poročila o tajnem opazovanju z dne 20. 6. 2019 (l. št. 977-979) in uradnega zaznamka z dne 20. 6. 2019 (l. št. 980-981), ki ju navaja prvostopno sodišče (tč. 80 in 81) je jasno, da se oba dokumenta nanašata na isto dogajanje, ko so bili 20. 6. 2019 PPU izvajani zoper obtoženega C. C., s katerim je prišla v stik oseba, označena v Poročilu kot Zveza 1, in sicer že ob 17.19. Šele v nadaljevanju se tajno opazovanje nanaša ločeno na C. C. in Zvezo 1, ki je bil identificiran kot obtoženi E. E. (uradni zaznamek o identifikaciji na l. št. 981). Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje svojo presojo oprlo na ugotovitve, da iz Poročila izhaja več takšnih skupnih aktivnosti C. C. in Zveze 1, ki so, ob upoštevanju dejstva, da so se zoper C. C. že dalj časa izvajali PPU in je policija že razpolagala s podatki o izvrševanju kaznivega dejanja, utemeljevali razloge za sum, da je tudi Zveza 1 vpletena v kriminalno dejavnost C. C. S takšno presojo se strinja tudi pritožbeno sodišče, saj zlasti dogodek ob 19.34 takšen zaključek nedvomno utemeljuje. Obtoženi E. E. je torej bil sprva opazovan, ker je bil skupaj z obtoženim C. C., nato pa se je tajno opazovanje zoper njega (zakonito) nadaljevalo na podlagi devetega odstavka 149. člena ZKP in je bil opažen dogodek ob 20.04, ki je sum le še okrepil. Podlaga za izvajanje PPU zoper E. E. torej ni bil zgolj stik s C. C., pač pa njuno celotno skupno delovanje tega dne in okoliščine tega delovanja (nakup telefona, pobiranje vrečke iz grmovja). Iz navedenega uradnega zaznamka pa je tudi razvidno, da je bila o izvajanju ukrepa pravočasno obveščena državna tožilka, ki je podala ustno dovoljenje zanj. Podobno prvostopno sodišče pravilno ugotavlja (tč. 82), da so bili 28. 8. 2019 PPU izvajani zoper C. C. in da je v okviru tega bil z njim trikrat opažen tudi E. E., nazadnje ob 19.34, ko je pristopil do vozila TD, kot podrobno opisuje izpodbijani sklep. Obtoženi E. E. je bil torej opazovan v okviru izvajanja PPU, katerih zakonitost pritožnica niti ne izpodbija, in so tako pridobljeni dokazi zakoniti. Posledično tudi ni prišlo do okužbe nadalje pridobljenih dokazov.

45. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožbe niso utemeljene in je odločitev prvostopnega sodišča o zavrnitvi predlogov za izločitev dokazov pravilna.