Jedro

Ko je sklep o izvršbi že izdan, pa čeprav je s tem kršena določba prvega odstavka 131. člena ZFPPIPP, sodišče po uradni dolžnosti sklepa o izvršbi ne sme razveljaviti in predloga za izvršbo zavrniti ali zavreči.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi.

II. Dolžnica mora v 8 dneh, od vročitve tega sklepa, povrniti upniku njegove pritožbene stroške v znesku 147,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom razveljavilo sklep o izvršbi I 33/2016 z dne 17. 3. 2016, razveljavilo tudi vsa do tedaj opravljena izvršilna dejanja in zavrglo predlog za izvršbo z dne 19. 1. 2016. 2. Upnik po pooblaščencu pravočasno pritožbeno izpodbija ta sklep iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP ter s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Sodišču druge stopnje predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in priglaša pritožbene stroške.

Navaja, da sodišče uporabi določila Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) o dovoljenosti izdaje sklepa o izvršbi po začetku postopka zaradi insolventnosti proti insolventnemu dolžniku ob preizkusu dovoljenosti predloga za izvršbo, torej pred izdajo sklepa o izvršbi. Ko je sklep o izvršbi že izdan, čeprav je bila morebiti kršena določba iz prvega odstavka 131. člena ZFPPIPP, sodišče prve stopnje ne sme po uradni dolžnosti razveljaviti sklepa o izvršbi in predlog za izvršbo zavreči. Takšno stališče je zavzela tudi sodna praksa (sklep VSL I Ip 1830/2014).

Poleg tega je sodišče prve stopnje zmotno presodilo naravo izterjevane terjatve in zato zmotno uporabilo določila 131. člena ZFPPIPP. V obravnavani zadevi se izterjujejo pravdni stroški iz izvršilnega naslova, t. j. sodbe Okrožnega sodišča v Celju I Pg 1381/2013, v katerem je stečajna upraviteljica dolžnice v okviru osebnega stečaja vodila postopek zoper upnika zaradi izpodbijanja pravdnih dejanj stečajnega dolžnika in plačila 12.000,000 EUR. Izterjevana terjatev predstavlja obveznost stečajne dolžnice iz naslova stroškov, ki so nastali po začetku stečajnega postopka. Gre za druge stroške stečajnega postopka po 8. točki tretjega odstavka 355. čelna ZFPPIPP, ki se ne plačajo iz razdelitvene mase po poplačilu terjatev upnikov in za katere po 3. točki drugega odstavka 131. člena ZFPPIPP velja izjema glede prvega odstavka 131. člena ZFPPIPP oziroma je dopustna izvršba.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je izpodbijani sklep izdalo po uradni dolžnosti, potem ko je ugotovilo, da se je zoper dolžnico že pred izdajo sklepa o izvršbi in pred vložitvijo predloga za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova začel postopek osebnega stečaja.

5. Po začetku postopka zaradi insolventnosti proti insolventnemu dolžniku ni dovoljeno izdati sklepa o izvršbi (prvi odstavek 131. člena ZFPPIPP), kar pomeni, da kot pravna posledica začetka postopka zaradi insolventnosti nastane pravna ovira za dovolitev izvršbe. Upnik utemeljeno pritožbeno izpostavlja, da izvršilno sodišče navedeno določbo uporabi ob preizkusu dovoljenosti predloga za izvršbo, torej pred izdajo sklepa o izvršbi. Ko je sklep o izvršbi že izdan, pa čeprav je s tem kršena določba prvega odstavka 131. člena ZFPPIPP, sodišče po uradni dolžnosti sklepa o izvršbi ne sme razveljaviti in predloga za izvršbo zavrniti ali zavreči. Za navedeno odločitev ni podlage niti v določbah ZFPPIPP niti v določbah ZIZ oziroma ZPP. Ob navedenem je sodišče prve stopnje neutemeljeno razveljavilo sklep o izvršbi in že opravljena izvršilna dejanja ter neutemeljeno zavrglo predlog za izvršbo.

6. Pravilo o prepovedi dovolitve izvršbe se ne uporablja za izvršbo na podlagi štirih skupin izvršilnih naslovov, ki so določeni v drugem odstavku 131. člena ZFPPIPP in torej predstavljajo izjemo od splošne prepovedi po prvem odstavku navedenega člena. Upnik tudi utemeljeno pritožbeno izpostavlja, da gre v obravnavani zadevi za izvršbo na podlagi sodne odločbe, izdane o zahtevku, katerega predmet je terjatev, ki se v stečajnem postopku plača kot strošek postopka (3. točka drugega odstavka 131. člena ZFPPIPP), zato ne velja prepoved o dovolitvi izvršbe.

7. Pravdni stroški, ki jih upnik s predlogom za izvršbo izterjuje, so vezani na terjatev, ki se nanaša na spor glede izpodbijanja pravnih dejanj stečajnega dolžnika in plačila 12.000,00 EUR, v katerem je bilo z izvršilnim naslovom razsojeno po začetku stečajnega postopka nad dolžnico.

8. Stroški stečajnega postopka so obveznosti stečajnega dolžnika, ki nastanejo po začetku stečajnega postopka, razen tistih obveznosti, za katere zakon določa, da se plačajo iz razdelitvene mase po pravilih o plačilu terjatev upnikov (prvi odstavek 354. člena ZFPPIPP). Vrste stroškov stečajnega postopka so določene v 355. členu ZFPPIPP. Ker se izterjevani pravdni stroški nanašajo na spor glede izpodbijanja pravnih dejanj stečajnega dolžnika in plačila 12.000,00 EUR, o katerem je bilo z izvršilnim naslovom razsojeno po začetku stečajnega postopka nad dolžnikom, jih je skladno z 8. točko tretjega odstavka 355. člena ZFPPIPP šteti kot strošek stečajnega postopka. To pa narekuje uporabo 3. točke drugega odstavka 131. člena ZFPPIPP, ki dovoljuje izvršbo na podlagi sodne odločbe, izdane o zahtevku, katerega predmet je terjatev, ki se v stečajnem postopku plača kot strošek postopka. Tudi iz tega razloga je neutemeljena izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje.

9. Iz vseh navedenih razlogov je sodišče druge stopnje utemeljeni pritožbi upnika ugodilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavilo (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in s 15. členom ZIZ).

10. Upnik je s pritožbo v celoti uspel in dosegel razveljavitev izpodbijanega sklepa, zato so njegovi pritožbeni stroški bili potrebni za izvršbo, in mu jih dolžnica mora povrniti (peti odstavek 38. člena ZIZ). Pritožbeno sodišče je upniku priznalo 200 točk za pritožbo po 6. točki tar. št. 27 OT, 4 točke za materialne stroške po tretjem odstavku 11. člena OT, 22 % DDV v znesku 20,60 EUR po drugem odstavku 2. člena OT in 33,00 EUR za sodno takso, kar vse skupaj znaša 147,24 EUR. Te pritožbene stroške je dolžnica dolžna v roku 8 dni povrniti upniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, do plačila (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika v zvezi z načelnim pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, sprejetim na obči seji 13. 12. 2006).