Jedro

Če delodajalec ne organizira delovnega procesa tako, da je zaposlenim zagotovljena zamenjava za čas odmora, to še ne pomeni kršitve pravice do odmora. Za tak primer gre tudi v obravnavanem sporu, v katerem je prvostopenjsko sodišče pravilno zaključilo, da narava in intenzivnost dela nista bili takšni, da tekom 12-urne izmene ne bi bilo mogoče koristiti vsaj treh odmorov po 15 minut (ali celo 45-minutnega odmora), pri čemer je bila organizacija oziroma koriščenje odmora utemeljeno prepuščena dežurnim kriminalistom glede na njihove potrebe in trenutno dogajanje na delovnem mestu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev odločb toženke z dne 13. 1. 2020 in 26. 2. 2020, da je ta dolžna tožniku za obdobje od 1. 12. 2015 do 31. 12. 2018 obračunati 2.194,35 EUR bruto, mu izplačati neto zneske s pripadajočimi obrestmi ter povrniti pravdne in predpravdne stroške. Odločilo je, da tožnik krije sam svoje stroške, toženki pa jih je dolžan povrniti v znesku 884,70 EUR.

2. Tožnik se pritožuje zoper sodbo zaradi vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji). Očita, da glede pravno relevantnih dejstev in zaključka, da je lahko koristil odmor, sodbe ni mogoče preizkusiti. Dokazna ocena je neprepričljiva, saj jo je sodišče oprlo izključno na izpoved A. A. Narava dela ni omogočala koriščenja odmora, saj je tožnik moral biti ves čas dežurstva prisoten na delovnem mestu in dosegljiv, do česar se sodišče ni opredelilo. Za čas odmora ga ni nihče zamenjal. Sodišče se ni opredelilo do tega, da je bil delodajalec dolžan z razporedom dela zagotoviti kriminalista, ki bi zamenjal tožnika. Podana je absolutna bistvena kršitev postopka, ker je izpodbijana odločitev v nasprotju z izpovedjo prič in tožnika. Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje glede dolžnosti odzivanja na telefonske klice. Nepravilno je zaključilo, da se od dežurnih ni pričakovalo takojšnje ukrepanje in takojšen odziv na zaprosila. Tožnik ni imel možnosti koristiti odmora na način, da bi mu bila zagotovljena regeneracija. Ker se sodišče ni opredelilo do problemskega poročila, so razlogi sodbe v nasprotju s to listino in z izpovedjo A. A. Prav tako se ni opredelilo do tožnikove navedbe, da je bilo po sestanku 27. 11. 2018 uvedeno pravilo, da se bo koriščenje odmora evidentiralo v poročilih o delu. Stališča Vrhovnega sodišča RS v zadevi VIII Ips 54/2021 nasprotujejo stališčem v zadevi VIII Ips 196/2018 in stališčem Sodišča EU v zadevi C-107/19. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo prereka njene navedbe in predlaga, naj jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne. Priglaša stroške odgovora.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti tistih, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

6. Tožnik je opravljal delo višjega kriminalista specialista v Sektorju B. Zahteva plačilo odškodnine za premoženjsko škodo, ker naj bi v primeru delovne obveznosti v nočnih izmenah, ob vikendih in praznikih moral opravljati delo tudi tedaj, ko bi moral imeti odmor med delovnim časom (prvi odstavek 154. člena Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji). Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskimi razlogi o tem, da mu pravica do odmora med delom ni bila kršena, ter jih po nepotrebnem ne ponavlja.

7. Z očitkom, da glede pravno relevantnih dejstev sodbe ni mogoče preizkusiti, pritožba uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Očitek ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je zavrnitev tožbenega zahtevka utemeljilo z izčrpnimi dejanskimi razlogi in z ustreznimi pravnimi razlogi. Izpodbijano sodbo je bilo zato mogoče preizkusiti.

8. Pritožbeni očitek o neprepričljivi dokazni oceni, ki naj bi jo sodišče oprlo izključno na izpoved tožniku nadrejenega A. A., predstavlja uveljavljanje kršitve 8. člena v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana le, če dokazna ocena ne ustreza standardu vestnosti in skrbnosti ter ni analitično sintetična. Prvostopenjski dokazni oceni tega ni mogoče očitati. Iz nje je razvidno, katera dejstva je sodišče ugotovilo kot odločilna (kar velja tudi za odzivanje na telefonske klice in dolžno ukrepanje, ki ju pritožba izrecno izpostavlja), ta niso oprta le na izpoved A. A., temveč na vse izvedene dokaze, na njihovi podlagi sprejeti dokazni zaključki pa so pravilni.

9. Pritožba navaja, da narava dela tožniku ni omogočala koriščenja odmora, niti nekajminutnega ne, saj je moral biti ves čas dežurstva prisoten na delovnem mestu in dosegljiv, do česar se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Očitek ni utemeljen, saj pretežni del prvostopenjskih razlogov predstavljajo prav dejstva o naravi tožnikovega dela in tehtanje, ali mu je bilo koriščenje odmora omogočeno ali ne. V tem okviru je sodišče ustrezno dokazno ovrednotilo tudi vsa opravila, ki jih izpostavlja pritožba (odzivanje na telefon, kontaktna točka za Interpol, Sirene, Europol, domače policijske enote, SKP in UKP, obravnavanje pošte v informacijskih sistemih, preverbe v zvezi z zaprosili itd.).

10. Zmotno je pritožbeno vztrajanje, da tožnik odmora med delovnim časom ni mogel koristiti, ker je delo opravljal sam, za čas odmora pa ga ni nihče zamenjal, oziroma pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tega, da je bil delodajalec dolžan z razporedom dela zagotoviti kriminalista, ki bi zamenjal tožnika za čas odmora. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da če delodajalec ne organizira delovnega procesa tako, da je zaposlenim zagotovljena zamenjava za čas odmora, to še ne pomeni kršitve pravice do odmora. Za tak primer gre tudi v obravnavanem sporu, v katerem je prvostopenjsko sodišče pravilno zaključilo, da narava in intenzivnost dela nista bili takšni, da tekom 12-urne izmene ne bi bilo mogoče koristiti vsaj treh odmorov po 15 minut (ali celo 45-minutnega odmora), pri čemer je bila organizacija oziroma koriščenje odmora utemeljeno prepuščena dežurnim kriminalistom glede na njihove potrebe in trenutno dogajanje na delovnem mestu.

11. Z očitkom o absolutni bistveni kršitvi postopka, ki naj bi bila podana zato, ker naj bi bila izpodbijana odločitev v nasprotju z izpovedjo prič in tožnika, pritožba dejansko uveljavlja nestrinjanje z dokazno oceno. Neutemeljeno navaja, da iz izpovedi tožnika, F. F., G. G. in H. H. izhaja, da je bilo delo do te mere nepredvidljivo, da je dopuščalo le tako kratke pavze, ki jih ni mogoče opredeliti kot koriščenje pravice do odmora. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je na podlagi vseh izvedenih dokazov (tako izpovedi prič kot tudi listin) sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da so bila med izmeno obdobja, ko ni bilo klicev in sporočil; tožniku nadrejeni niso ukazali, da mora ves čas nepretrgoma gledati v računalniški monitor in spremljati aplikacije ter pošto; ni bil dolžan takoj reševati vseh zaprosil, ampak je lahko to storil po koriščenju odmora; o nujni zadevi, ki je terjala takojšno reakcijo, je prejel tudi klic ... Glede na to je pravilno zaključilo, da narava in intenzivnost dela nista bili takšni, da bi preprečili koriščenje odmora.

12. Pritožba očita zmotno ugotovitev dejanskega stanja glede dolžnosti odzivanja tožnika na telefonske klice in poudarja, da je bila potrebna njegova stalna dosegljivost ter takojšnja odzivnost in reagiranje (preverba razpisa v evidencah, komuniciranje s končnim uporabnikom itd.). Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko ugotovitvijo, da klici ponoči, čez vikende in praznike niso bili tako številčni kot sicer, in da že zgolj upoštevanje izpovedi tožnika o številu in trajanju klicev omogoča zaključek, da ni ves delovni čas neprekinjeno odgovarjal nanje. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo tudi izpovedi prič o tem, da lahko tudi 10 minut ali več, celo pol ure ni bilo klicev, pošte. Utemeljeno je zaključilo, da klicev ni bilo toliko, da tožnik ne bi mogel tekom 12-urne izmene koristiti odmora.

13. Neutemeljeno je pritožbeno nasprotovanje prvostopenjskemu zaključku, da je bilo kljub prejetim zaprosilom mogoče koristili odmor, saj se od dežurnih ni pričakovalo takojšnje ukrepanje in takojšen odziv na zaprosila oziroma dohodne zadeve. Sodišče prve stopnje ga je pravilno oprlo na izpovedi prič, da za nenujne zadeve čas reagiranja ni bil določen in jih ni bilo treba rešiti nemudoma, ter so se lahko prerazporedile v delo pristojnemu oddelku. Ugotovitev, da tudi vse nujne zadeve niso terjale hipnega odziva, je pravilno oprlo na izpoved A. A. in Okvirni sklep v povezavi z Uredbo o poenostavitvi izmenjave informacij in podatkov med Policijo in Carinsko upravo RS ter pristojnimi organi v drugih državah članicah EU (Ur. l. RS, št. 99/2013), ki za odgovor na zaprosilo v nujnih postopkih v zvezi z določenimi kaznivimi dejanji določa 8-urni rok, v preostalih primerih pa en oziroma celo dva tedna. Kot pravilno navaja tudi pritožba, je dežurni sicer moral takoj odreagirati v primeru hujših kaznivih dejanj (umori, ugrabitve, ogrožanje življenja), vendar je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da to niso bili dnevni dogodki. Pritožba neuspešno utemeljuje nepredvidljivost dela z navedbo, da se je takšno hujše kaznivo dejanje, ki bi terjalo takojšnje ukrepanje, lahko zgodilo vsak trenutek. V prvostopenjskem postopku tožnik v okviru trditev niti ni konkretiziral, kdaj tekom vtoževanega obdobja je do zaprosil v zvezi s takšnimi hujšimi kaznivimi dejanji sploh prišlo. Glede na to je neutemeljeno splošno pritožbeno zatrjevanje, da so bili taki dogodki mogoči vsak trenutek, kar naj bi tožniku preprečevalo odmor. Tudi sicer sodišče prve stopnje pravilno navaja, da je v tem primeru lahko odmor koristil po rešitvi zadeve, ki je terjala takojšnje ukrepanje.

14. Za drugačno dokazno oceno odzivnosti na zaprosila in klice se pritožba neuspešno zavzema s sklicevanjem, da je bilo na razpisih za osebe ali predmet navedeno, da morajo policisti nemudoma poklicati dežurno službo, da so postopki, ki jih vodijo policisti, zakonsko omejeni (na 6, 24, 48 ur), kar od dežurnega kriminalista zahteva čim hitrejši odziv, ter da iz poročil dežurnega ni mogoče razbrati dejanske obremenitve, ker so se vanje vpisovale le pomembne naloge, ostale pa ne. Sodišče prve stopnje je namreč utemeljeno izpostavilo več okoliščin, ki potrjujejo, da dela, ki ga je opravljal tožnik, ni bilo treba opravljati nepretrgoma, niti nepretrgoma spremljati računalniškega monitorja: v kuhinji so si lahko pogreli hrano, na voljo je bil počivalnik, lahko so uporabljali telefon za zasebne namene, brskali po internetu, sodelavec je med odmorom dvakrat odšel v bližnjo restavracijo, kadilci so lahko šli na cigareto in za ta čas zapustili prostor itd. Resda so zaposleni morali imeti pri sebi telefon in biti odzivni v primeru klica, vendar upoštevajoč že omenjeno dejstvo, da tudi po 10 ali več minut, celo do pol ure, lahko ni bilo nobenega klica in sporočila, ter že pojasnjene odzivne čase, pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim zaključkom, da narava dela ni bila taka, da bi preprečevala koriščenje celotnega pripadajočega odmora oziroma vsaj treh odmorov po 15 minut. Glede na vse obrazloženo je zmoten tudi pritožbeni očitek, da se ne da preizkusiti razlogov o tem, da je tožnik lahko koristil odmor, oziroma je neutemeljeno pritožbeno vztrajanje, da je moral biti ves čas na delovnem mestu, takoj odreagirati na vsa prejeta zaprosila tujih varnostnih organov, ter da so mu sorodne službe s celega sveta narekovale nepredvidljiv, vsiljen ritem dela.

15. Pritožba zmotno meni, da tožnik ni imel možnosti koristiti odmora na način, da bi mu bila zagotovljena potrebna regeneracija, in neutemeljeno očita, da se sodišče ni opredelilo do njegovih navedb o tem, da bistvo odmora ni le v prehranjevanju, uporabi čajne kuhinje, počivalnika ... Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da je odmor namenjen temu, da se delavec med delom oddahne, kaj poje … Da je narava dela tožniku tak, regenerativni odmor omogočala, je bilo že obrazloženo. Pravilno je tudi poudarilo, da odmor ni namenjen temu, da bi delavec npr. lahko izvajal vse prostočasne aktivnosti, ki jih sicer lahko izvaja izven delovnega časa.

16. Po navedbah pritožbe je A. A. potrdil vsebino problemskega poročila z dne 13. 9. 2017, v katerem so zaposleni izpostavljali potrebo po dveh kriminalistih v nočnem času in času praznikov. Ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do problemskega poročila, so po mnenju pritožbe razlogi sodbe v nasprotju s to listino in z izpovedjo A. A. Te pritožbene navedbe so dejansko usmerjene v uveljavljanje pomanjkljivo ugotovljenega dejanskega stanja, vendar očitek ni utemeljen. Zgolj listina (problemsko poročilo) še ne dokazuje, da tožnik ni mogel koristiti odmora. Okoliščine o tem je namreč sodišče preverilo tudi s preostalimi dokazi, ki tožnikovih zatrjevanj niso potrdili. Zmotna je tudi pritožbena navedba, da je toženka nato zagotovila dodatnega delavca, kar dokazuje, da do tedaj koriščenje odmora ni bilo omogočeno. Kot je upoštevajoč izpoved A. A. sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, je bil dodatni delavec v decembru 2018 postavljen zaradi povečanega obsega dela, ne pa zaradi tega, ker naj zaposleni ne bi mogli izkoristiti odmora.

17. Pritožba očita, da se sodišče ni opredelilo do tožnikove navedbe, da je bilo po sestanku 27. 11. 2018 uvedeno pravilo, da se bo koriščenje odmora evidentiralo v poročilih o delu, kar potrjuje, da do tega datuma odmori niso bili sistemsko urejeni. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da uvedba tega pravila, ki se nanaša na čas izven vtoževanega obdobja, niti ni odločilnega pomena, možnost koriščenja odmora v vtoževanem obdobju pa se je ugotavljala v dokaznem postopku. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da toženka poročil o delu (za čas po navedenem sestanku) ni predložila, zaradi česar je treba glede na pravilo o edicijski dolžnosti zaključiti, da bi tožnik, če je odmor koristil, to vnesel v poročila. Tožnikovo (ne)koriščenje odmora po navedenem sestanku ni predmet tožbenega zahtevka, zaradi česar poročila za čas po 27. 11. 2018 niso odločilnega pomena.

18. Izpodbijana sodba se sklicuje tudi na stališča, ki jih je Vrhovno sodišče RS sprejelo v zadevi VIII Ips 54/2021. V zvezi z obširnimi pritožbenimi pomisleki o pravilnosti teh stališč, češ da nasprotujejo stališčem v zadevi VIII Ips 196/2018 in stališčem Sodišča EU v zadevi C-107/19, pritožbeno sodišče ugotavlja, da obravnavani spor ni namenjen preverjanju pravilnosti stališč Vrhovnega sodišča RS. Pritožba se neuspešno zavzema za ugoditev tožbenemu zahtevku tudi s sklicevanjem na odločitev v zadevi C-107/19 in poudarjanjem položaja stalne pozornosti zaradi kratkega časa odzivnosti, ki naj bi bil podan tudi pri tožniku. Predmet zadeve C-107/19 je bila obravnava drugačnih pravnih in dejanskih stanj, in sicer se je presojalo vprašanje, ali se odmor všteva v delovni čas v primeru, če mora biti delavec v dveh minutah pripravljen na intervencijo. V obravnavanem sporu vštevanje odmora v delovni čas ni bilo sporno, iz prvostopenjskih razlogov pa tudi sicer ne izhajajo okoliščine, ki bi utemeljevale zaključek, da je tožnik moral opravljati delo v odzivnosti, ki bi mu preprečevala koriščenje odmora. Glede na vse obrazloženo je zmoten tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje kršilo načelo enakega varstva pravic, ker naj bi odstopilo od stališč Sodišča EU.

19. Ker je prvostopenjsko sodišče pravilno zaključilo, da je bila tožniku pravica do odmora med delom omogočena, je tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

20. S pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

21. Vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka. Tožnik zato, ker s pritožbo ni uspel (prva odstavka 154. in 165. člena ZPP), toženka pa, ker njen odgovor na pritožbo ni pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča in zato ni bil za pravdo potreben strošek (prvi odstavek 155. člena ZPP).