Jedro

Če vložnik zahteve za varstvo zakonitosti utemeljuje dokazne predloge (katerih izvedbo je sodišče zavrnilo) z lastnim razumevanjem izvedenih dokazov, gre po vsebini za izpodbijanje dejanskega stanja, kar ni dopustno.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Celju je s sodbo I K 15/2009 z dne 25. 9. 2009 obsojenega Z. O. spoznalo za krivega kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po drugem in prvem odstavku 133. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Izrečena mu je bila pogojna obsodba z določeno kaznijo štirih mesecev zapora s preizkusno dobo enega leta. Višje sodišče v Celju je s sodbo II Kp 17/2010 z dne 25. 5. 2010 pritožbo obsojenčevega zagovornika zoper prvostopenjsko sodbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta odločili, da je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka.

2. Obsojenčev zagovornik je zoper navedeno pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ki naj bi jih storili sodišči prve in druge stopnje. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, napadeni sodbi spremeni in obsojenca zaradi pomanjkanja dokazov oprosti obtožbe, podrejeno pa razveljavi izpodbijani sodbi ter zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo, podanem po določbi drugega odstavka 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

4. V izjavi na odgovor vrhovnega državnega tožilca je zagovornik obsojenca pojasnil, zakaj vztraja pri navedbah iz zahteve za varstvo zakonitosti ter navedel, da so stališča vrhovnega državnega tožilca napačne in pravno zmotne.

5. Glede na vsebino obravnavane zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). V teh primerih gre torej za kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in za druge kršitve določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. V slednjem primeru mora vložnik zahteve utemeljiti, v čem prepoznava kršitev in obrazložiti njen vpliv na zakonitost odločbe. V drugem odstavku 420. člena ZKP je izrecno izključena možnost uveljavljanja zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v zahtevi za varstvo zakonitosti. Poleg tega je v prvem odstavku 424. člena ZKP določeno, da se sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi.

6. Zahteva za varstvo zakonitosti uveljavlja bistvene kršitve kazenskega postopka, ki jih najprej prepoznava v tem, da je sodišče prve stopnje zavrnilo vrsto dokaznih predlogov obrambe in sicer za ogled kraja dejanja, za zaslišanje zdravnika dr. J., ki je bil dežurni zdravnik v času nudenja pomoči oškodovancu, za pribavo grabelj, ki bi lahko bile sredstvo, s katerim se je oškodovanec poškodoval in za pridobitev zdravstvene dokumentacije za oškodovanca o kronični odvisnosti od alkohola. Zavrnitev teh dokaznih predlogov je pomenila kršitev obsojenčeve pravice do obrambe in je vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe.

7. Glede odločanja o dokaznih predlogih strank Vrhovno sodišče poudarja, da je dosedanja (ustavno) sodna praksa izoblikovala merila, na podlagi katerih sodišča odločajo o takšnih predlogih. Pri tem je bistveno, da je v okviru načela proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP), uveljavljeno tudi odločanje sodišča, katere dokaze bo izvedlo in pri tem ni absolutno vezano na vsak dokazni predlog strank. Predlagatelj mora materialnopravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti, saj ga sme sicer sodišče zavrniti. Pri tem velja obveznost sodišča (sedmi odstavek 364. člena ZKP), da utemelji zavrnitev dokaznega predloga. V obravnavanem primeru je prvostopenjsko sodišče ravnalo v skladu z navedenimi kriteriji, saj je zavrnitev vseh navedenih dokaznih predlogov ustrezno obrazložilo (druga in tretja stran sodbe) in v nadaljevanju opravilo celovito oceno izvedenih dokazov, iz katere izhaja, da za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja izvedba predlaganih dokazov ni bila relevantna. Tako je v zvezi z dokaznim predlogom za opravo ogleda kraja dejanja, sodišče prve stopnje določno pojasnilo razloge, zaradi katerih je izvedbo tega dokaza zavrnilo, saj je bilo dejansko stanje na podlagi izpovedb prič v zadostni meri razjasnjeno. Iz nadaljnje obrazložitve dejanskega stanja v prvostopenjski sodbi, je razvidno, da je bilo v okviru celovite dokazne ocene upoštevano tudi izvedensko mnenje, vključno z opredelitvijo možnosti nastanka telesnih poškodb oškodovanca. Tudi zavrnitev predlaganega zaslišanja dežurnega zdravnika dr. A. J. je sodišče prve stopnje ustrezno utemeljilo sklicujoč se na izvedensko mnenje, ki je upoštevalo tudi ugotovitve navedenega zdravnika. Prav tako je zavrnitev dokaznih predlogov glede možnosti nastanka poškodb pri oškodovancu z ročajem grabelj in glede obsega nastalih podplutb pri oškodovancu, prvostopenjsko sodišče v izpodbijani sodbi ustrezno pojasnilo in se pri tem oprlo na izvedensko mnenje sodnomedicinske stroke v povezavi z ostalimi izvedenimi dokazi. Kolikor vložnik zahteve v tej zvezi utemeljuje dokazne predloge z njegovim razumevanjem izvedenih dokazov, je treba ugotoviti, da gre v tem pogledu za vsebinsko izpodbijanje dejanskega stanja, kar pa ni dopustno uveljavljati z zahtevo za varstvo zakonitosti. Glede na navedeno, zaradi zavrnitve predlaganih dokazov, obsojencu ni bila kršena pravica do obrambe, niti ni mogoče iz navedb zahteve ugotoviti v čem in zakaj naj bi bila na podlagi teh odločitev izpodbijana sodba nezakonita ali nepravilna.

8. Po mnenju vložnika zahteve naj bi sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP tudi s tem, ker opis dejanskega stanja v krivdoreku ne ustreza ugotovitvam izvedenke glede nastanka poškodb oškodovanca (udarcev v obraz in brc naj ne bi bilo več – kot se navaja v opisu dejanja, temveč naj bi bili zadani le dve brci). Tudi v tem delu vložnik zahteve ne upošteva, da je sodišče svoje dokazne zaključke oprlo na celovito oceno vseh izvedenih dokazov in ne le na izvedensko mnenje, pri čemer je sodišče še posebej izpostavilo izpovedbo priče M. P. („je O. odrinil grablje in 2 x ali 3 x udaril oškodovanca s pestjo po obrazu“). Poleg tega v tej zvezi niti iz izvedenskega mnenja ne izhaja tako decidirano stališče, kot ga skuša prikazati vložnik. Glede na navedeno je očitno, da v tej zvezi vložnik vsebinsko ne uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka pač pa zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kar pa ni dopustno uveljavljati z zahtevo za varstvo zakonitosti.

9. Zahteva za varstvo zakonitosti uveljavlja še bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje zagrešilo s tem, ko ni utemeljilo direktnega naklepa, s katerim naj bi obsojenec storil očitano mu kaznivo dejanje. Čeprav je sodba sodišča prve stopnje glede krivdne oblike pri obsojenčevem ravnanju navedla le kratek zaključek o ravnanju z direktnim naklepom (predzadnji odstavek na strani 8), je v zvezi s tem poudariti, da se je prvostopenjska sodba opredelila tako glede zavestne kot tudi voljne sestavine krivde. Poleg tega so za presojo elementov krivdnega ravnanja obsojenca relevantni tudi drugi deli obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje, iz katerih je razvidno obsojenčevo zavestno in voljno ravnanje. Iz teh zaključkov sodišča prve stopnje pa je nedvoumno razvidno, da je šlo za obsojenčevo zavestno, agresivno usmerjeno ravnanje zoper oškodovanca, vodeno z namenom telesno ga poškodovati in je njegovo voljno sestavino krivde razbrati tudi iz vztrajanja pri napadu še potem, ko je oškodovanec že ležal nemočen na tleh. Ta dejstva in okoliščine, ki kažejo na obsojenčevo zavestno in voljno ravnanje izhajajo tudi iz tistega dela sodbe sodišča prve stopnje, kjer se je opredeljevalo do obrambnih navedb obsojenca, da je dejanje storil v silobranu oziroma prekoračenem silobranu (zadnji odstavek na strani 8 in prva odstavka na strani 9 sodbe sodišča prve stopnje).

10. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v izpodbijani sodbi niso podane zatrjevane kršitve, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti, in jo je zato zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

11. Na podlagi 98. a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena in 6. točko drugega odstavka 92. člena ZKP je bilo odločeno, da je obsojenec dolžan plačati sodno takso kot strošek, ki je nastal s tem izrednim pravnim sredstvom.