Jedro

Za veljavnost pogodbe o poravnavi ni odločilno, ali je bilo zdravljenje tožnika že končano in ali je bila vsa škoda v celoti ugotovljena. Odločilnega pomena za poravnavo je prava volja strank, ki pri sklepanju pogodbe o poravnavi zaradi škode, pristaneta na kopromis tudi s tem, da se odrečeta ugotavljanju višine škode in stopnje odgovornosti strank.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo v skupnem znesku 565.000,00 SIT ter odškodninsko rento v skupnem znesku 3.095.500,00 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov in za obdobje, kot izhaja iz tožbenega zahtevka. Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek glede izplačila odškodninske rente v višini 10.782.447,00 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od sprejetja prvostopenjske sodbe dalje do plačila, v roku 15 dni, da ne bo izvršbe. Obenem je tožniku naložilo, da toženi stranki povrne stroške postopka v višini 254.100,00 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopenjske sodbe dalje do plačila.

Zoper navedeno sodbo sodišča prve stopnje je tožnik vložil pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in 96/2002 - v nadaljevanju ZPP), ker je v uvodu izpodbijane sodbe Z. T. d.d. navedlo kot stranskega intervenienta, v izreku te sodbe kot toženo stranko, v obrazložitvi pa na enem mestu kot toženo stranko, drugje zopet kot stranskega intervenienta. Sodišče prve stopnje naj bi storilo tudi kršitev iz 1. odstavka 339. člena ZPP, ker je mimo določb ZPP spremenilo položaj Z. T. d.d. iz drugotožene stranke v stranskega intervenienta. Sodišče prve stopnje naj bi nadalje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in posledično zmotno uporabilo materialno pravo, ker je kot podlago za zavrnitev tožbenega zahtevka uporabilo izvensodno poravnavo z dne 10.6.1987. S poravnavo dogovorjeni znesek odškodnine namreč ni mogel zajemati bodoče materialne škode, saj le-ta v času sklenitve poravnave ni bila niti znana niti predvidljiva. Pritožnik opozarja, da je ob gramatikalni razlagi sporne 6. točke poravnave nejasno, od katerega TOZD tožnik ne bo zahteval odškodnine. Poleg tega se v tej poravnavi (niti kdaj drugič) tožnik ni odpovedal plačilu odškodnine od zavarovatelja civilne odgovornosti prvotožene stranke, to je od Z. T. kot drugotožene stranke.

Tožena stranka je vložila tudi odgovor na pritožbo, v katerem izpodbija pritožbene navedbe in navaja, da sodišče prve stopnje ni storilo očitanih mu kršitev.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem pa je v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

V izpodbijani sodbi ni podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, kot to zatrjuje pritožnik. Sodišče prve stopnje je uporabljalo enkrat izraz drugotožena stranka, drugič pa stranski intervenient za Z. T. d.d. zato, ker je obrazlagalo svojo odločitev, zakaj je spremenilo njen pravni položaj. S tem, ko je prvostopenjsko sodišče samo spremenilo status Z. T. d.d. iz (drugo)tožene stranke v status stranskega intervenienta, pa je kršilo določbe 202. člena ZPP, s čimer je storilo kršitev iz 1. odstavka 339. člena ZPP, kar pa na zakonitost in pravilnost odločbe ni vplivalo. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da tožnikov zahtevek ni utemeljen, saj je tožnik od prvotožene stranke dobil iz naslova nesreče pri delu z dne 14.12.1984 na podlagi izvensodne poravnave z dne 10.6.1987 (priloga B 6) izplačanih takratnih 1.500.000,00 din.

Pritožnik sicer opozarja, da v znesku odškodnine, dogovorjene z izvensodno poravnavo ni bila zajeta bodoča premoženjska škoda, ki ni bila niti znana niti predvidljiva. Pritožbeno sodišče takim razlogovanjem pritožnika ni sledilo. Za veljavnost pogodbe o poravnavi ni odločilno, ali je bilo zdravljenje tožnika že končano in ali je bila vsa škoda v celoti ugotovljena. Odločilnega pomena za poravnavo je prava volja strank, ki pri sklepanju pogodbe o poravnavi zaradi škode, pristaneta na kompromis tudi s tem, da se odrečeta ugotavljanju višine škode in stopnje odgovornosti strank.

Tožnik se je s sklenitvijo pravno veljavne poravnave (kar je bilo ugotovljeno s pravnomočno sodbo dne 8.6.2000) s sprejemom odškodnine v višini takratnih 1.500.000,00 din, ki je predstavljala celotno odškodnino za materialno in nematerialno škodo in izgubo na zaslužku (5. točka poravnave), odpovedal kakršnimkoli zahtevkom do pravnega prednika prvotožene stranke iz naslova nesreče pri delu (6. točka poravnave). Zato ni več upravičen od prvotožene stranke iz naslova nesreče pri delu z dne 14.12.1984 zahtevati nobene odškodnine. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da iz 6. točke poravnave ne izhaja, od katerega TOZD tožnik ne bo zahteval odškodnine, ker v 6. točki ni naveden cel naziv TOZD Geotehnična dela. Iz uvodnega dela poravnave z dne 10.6.1987 namreč jasno izhaja, da se poravnava sklepa med tožnikom in G. zavod Ljubljana, n.sol.o., TOZD Geotehniška dela, n.sub.o., ki se v nadaljevanju poravnave navaja okrajšano kot TOZD, katerega pravni naslednik pa je sedaj prvotožena stranka.

Med strankama je bilo tudi nesporno ugotovljeno, da je prvotožena stranka znesek 1.500.000,00 din tožniku poravnala in je tako svojo obveznost do tožnika v celoti izpolnila. Zato je tudi drugotožena stranka na podlagi določbe 1. odstavka 414. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78, 39/85 in 57/89 - v nadaljevanju ZOR) kot solidarni dolžnik v celoti prosta svoje obveznosti.

Na podlagi navedenega pritožbeno sodišče zaključuje, da je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek. Ker v izpodbijani sodbi niso podani v pritožbi zatrjevani pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Tožnik v pritožbenem postopku ni bil uspešen, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).

Na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I in 45/94) je pritožbeno sodišče določbe ZOR smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije.