Jedro

Pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih pomeni absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 13. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, sodba se v 1. točki izreka razveljavi v delu, v katerem je prvo sodišče odločilo, da ostane sklep o izvršbi I 20550/97 z dne 24.9.1997 v veljavi v točki 1. izreka sklepa tudi za glavnico v znesku 99.960,00 SIT s pripadki in v celoti v 3. točki izreka sklepa, ter v 2. točki izreka te sodbe in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ostalem se pritožba tožene stranke zavrne in se v izpodbijanem nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških postopka v zvezi s pritožbo se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Prvo sodišče je z izpodbijano sodbo odločilo, da ostane v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 24.9.1997, opr.

št. I 20550/97, s katerim je toženi stranki naložilo plačilo telefonskih storitev za telefonsko številko X. za mesece december 1996 ter januar, februar in marec 1997, v skupnem znesku 120.277,00 SIT s pripadki in stroški izvršilnega postopka v znesku 6.374,00 SIT.

Obenem je odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki stroške pravdnega postopka v znesku 5.062,00 SIT.

Proti sodbi se pritožuje tožena stranka. Navaja, da Telecomu nikoli ni naročila napeljave novega telefonskega priključka, saj tožeča stranka tudi ni nikoli predložila nikakršnega pisnega naloga z njenim lastnoročnim podpisom. Referent na okencu ji je povedal, da stane preselitev telefonskega priključka približno 20.000,00 SIT, prevzem pa približno 8.000,00 SIT. Po zagotovilu referenta, da pride v poštev prevzem, je tudi 4.11.1996 dala odstopno izjavo za bivši priključek v Kamniku. Nato je po nasvetu S. oddala vlogo za preselitev telefonskega priključka, ki jo je poslala po faksu. Z dopisom 15.11.1996 ji je tožeča stranka sporočila, da je preselitev priključka možna. Nato je dobila 26.2.1997 odgovor, da preselitev ni možna. Ves ta čas pa so ji pošiljali račune za storitev, ki je ni zahtevala. V obrazložitvi je navedeno, da je Telekom smatral njeno zahtevo za preselitev kot zahtevo za napeljavo novega priključka. Na gradbenem nalogu ni nikakršnega podpisa naročnika, na obračunskem listu pa je pod rubriku naročnik napisan njen priimek, ki ga je očitno ponaredil nekdo drug. Ravno tako je tudi na dogovoru o obročnem odplačilu cene sklenitve naročniškega razmerja. Zastopnica Telecoma ji je na glavni obravnavi na njeno trditev, da je podpis na dogovoru ponarejen, odgovorila, da je podpis zgolj formalnost. Jasno ji je, da ji ugodnosti, ki jih je izgubila ob prodaji stanovanja, ne pripadajo, na Telecomu pa so jo zavajali. Telekom je ni pravočasno obvestil, da ji telefonskega priključka ne bo preselil, še več, enostavno brez njenega naročila jo je priključil kot novega naročnika, vse skupaj pa pokril z dvema ponarejenima podpisoma.

Tožeča stranka je na pritožbo odgvorila in predlagala njeno zavrnitev.

Pritožba je delno utemeljena.

Iz podatkov spisa izhaja, da je tožeča stranka vložila predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, štirih neplačanih računov za telefonske storitve za mesec december 1996 ter mesece januar, februar in marec 1997, ki jih tožena stranka c celoti ni poravnala. V vseh računih se pod postavko 06 navaja znesek 24.990,00 SIT, ki se nanaša na stroške sklenitve naročniškega razmerja. Nesporno je, da toženka teh računov (torej ne samo mesečnih zneskov po 24.990,00 SIT) ni plačala. Toženka je z odstopno izjavo dne 4.11.1996 (A 16) s tem dnem odpovedala naročniško razmerje za telefon št. Y.. S podpisom te izjave se je tedaj (kot izhaja iz izjave same) odpovedala vsem pravicam, ki izvirajo iz tega naročniškega razmerja. Iz gradbenega naloga 2127296 z dne 11.11.1996 (priloga A 3), na katerem ni rubrike naročnika, izhaja nalog tožeče stranke za zgraditev telefonskega priključka, ki ga je tožeča stranka toženi stranki nesporno zgradila 25.11.1996 (obračunski list s podpisom toženkinega imena). Iz dogovora o obročnem odplačilu cene sklentive telefonskega naročniškega razmerja (A 4) pa izhaja, da se je toženka kot naročnica strinjala s ceno sklenitve telefonskega naročniškega razmerja (točka III. dogovora) in s plačilom štirih zaporednih mesečnih obrokov. Ta dogovor pa je ob nespornem dejstvu, da je toženka 8.11.1996 zahtevala preselitev telefonskega priključka, na njeno zahtevo pa je tožeča stranka pozitivno odgovorila 15.11.1996 (B 1) in ob nadaljnjem nespornem dejstvu, da je bila opravljena zgraditev telefonskega priključka, pravno pomemben za presojo toženkine obveznosti, da v neplačanih računih za telefonske storitve plača tudi sporno storitev (po 24.990,00 SIT mesčeno). Če je namreč toženka v zvezi z opravljeno storitvijo dogovor o obročnem odplačilu cene za sklenitev telefonskega naročniškega razmerja podpisala, v tem dogovoru pa je jasno navedeno, da gre za sklenitev telefonskega naročniškega razmerja, navedena pa je tudi cena in obroki, potem se ne bi mogla uspešno sklicevati na to, da je predlagala le preselitev telefonskega priključka. Če pa takšnega dogovora ni podpisala, potem bi glede na dopis v prilogi B 1 verjetno utemeljeno ugovarjala, da na zgraditev oz. sklenitev novega naročniškega razmerja ni pristala.

Seveda pa bi bila v tem primeru dolžna plačati ceno preselitve telefonskega priključka, ki jo je zahtevala. Tožena stranka je že v postopku pred prvim sodiščem zatrjevala, da dogovora (A 4) ni podpisala. Tožeča stranka se do tega ugovora tožene stranke ni jasno opredelila, sodišče pa tudi na ta ugovor tožene stranke ni odgovorilo. Sodba je zaradi povedanega v tem delu pomanjkljiva. To je terjalo razveljavitev sodbe glede glavnice v znesku 99.960,00 SIT s pripadki ter izvršilnih in pravdnih stroškov. V novem sojenju bo moralo sodišče v nakazani smeri ugotoviti pravno odločilna dejstva, pri tem pa bo moralo upoštevati, da je dokazno breme, da dogovora ni podpisala, na strani toženke, ki to trdi.

Nesporno pa je, da toženka za navedene mesece v celoti ni plačala računov, torej tudi nespornih postavk ne. Zato je v tem delu (torej razen glede glavnice v znesku 99.000,00 SIT s pripadki) odločitev prvega sodišča v dejanskem, procesnem in materialnopravnem pogledu pravilna. Sodišče druge stopnje je v tem delu pritožbo toženke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje po določbi 368. čl. ZPP, medtem ko razveljavitev sodbe temelji na določbi 3. tč. 380. čl. ZPP.

Odločitev o stroških postopka v zvezi s pritožbo temelji na določbi 3. odst. 166. čl. ZPP.