Jedro

Sodišče je pravilno opustilo izvedbo dokaza z izvedencem, saj tožnik kljub številnim urgencam zneska potrebnega za izvedenca ni plačal.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Tožeča in tožena stranka sami nosita stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, katere premičnine so del skupnega premoženja in katere ne (točke 1, 2 in 6 izreka). Prav tako je pod točko 3 izreka zavrnilo tožbeni zahtevek, da v skupno premoženje spada tudi hiša v R. pri Š. št. ..., stoječa na parc. št. ..., vl. št. ... k.o. R. in da znaša solastninski delež tožnika ?, solastninski delež toženke pa ?. Prav tako je zavrnilo tožbeni zahtevek, da mora toženka izročiti tožniku osebne predmete določene v točki 4 izpodbijane sodbe ter podredni zahtevek na izplačilo 13.089,00 EUR v tolarski protivrednosti. Pod točko 7 izreka je zavrnilo tožbeni zahtevek iz nasprotne tožbe in naložilo tožniku, da toženki izplača 489.103,00 SIT pravdnih stroškov s pripadki.

Zoper navedeno sodbo je tožnik po svojem pooblaščencu vložil pravočasno pritožbo. Izpodbija točko 3, 6 in posledično tudi 8 izreka sodbe, in sicer iz razlogov zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Ostalih delov sodbe pritožnik ne izpodbija, in sicer za to, ker gre za malo vredne stvari. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek na ugotovitev skupnega nepremičnega premoženja in solastninskih deležev zavrnilo, zato, ker tožnik ni pravočasno plačal predujma za stroške izvedenca gradbene stroke. Pritožnik navaja, da si je sodišče ves čas postopka prizadevalo, da bi stranki zadevo sporazumno uredili s sodno poravnavo. Tudi med samima strankama je bilo o tem ves čas načelno soglasje in so med njimi potekala poravnalna pogajanja. Ko pa je toženka pooblastila odvetniško družbo Č. pa do poravnave ni prišlo in na zadnji obravnavi dne 13.6.2006 je bilo evidentno, da poravnava z novim pooblaščencem ni možna, ker je bilo to nedvoumno izraženo. Zato je tožnik želel plačati predujem, vendar se takrat sodišče ni strinjalo in je dokazni predlog zavrnilo. Toženka je šele na glavni obravnavi dne 13.6.2006 po pooblaščencu izrecno izjavila, da ni pripravljena skleniti predlagane poravnave, pred tem pa na poravnalni predlog ni odgovorila oziroma ni podala nasprotnega poravnalnega predloga. Glede na navedeno pritožnik meni, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog in opustilo izvedbo dokaza, ki je bistvenega pomena za odločitev v pravdi. Tožnik se pritožuje tudi zoper izrek sodbe pod točko 6 vendar ne v celoti. Pritožuje se le glede motornih koles J. in J. c. ... ter osebnega avtomobila R. ... TS. Motorni kolesi ne moreta spadati v skupno premoženje, ker ju tožnik v času razpada izvenzakonske skupnosti ni imel več in sloni odločitev sodišča zgolj na izpovedbi toženke, ki ni verodostojna. Tožnik nikoli ni bil lastnik omenjenih motornih koles, temveč si jih je zgolj izposodil od svojih prijateljev, da bi jih preizkusil. Glede osebnega vozila R. tožnik navaja, da je njegova izključna last, saj je tožnik pred vstopom v izvenzakonsko skupnost že imel avtomobil višjega ranga in sicer B. ... in tudi motorno kolo S., po prodaji obeh pa je izkupiček zadoščal za nakup avtomobila R. ... TS. Glede osebnega vozila F. ... P tožnik pripominja, da je imel vozilo v uporabi samo nekaj tednov v najhujši zimi razen tega pa je imel takrat tudi osebno vozilo P. ..., tako da ob menjavi za R. ... ni bilo potrebno dodajati finančnih sredstev. Pritožnik je priglasil tudi stroške pritožbenega postopka.

Toženka je odgovorila na pritožbo. V odgovoru je navedla, da pritožba ni utemeljena. Sodišče je ravnalo povsem zakonito, ko je zavrnilo dokazni predlog, saj je tožniku celo preveč dobrohotno dajalo možnosti za plačilo predujma za izvedbo predlaganega dokaza. Glede osebnega vozila je potrebno poudariti, da je tožnik sam priznal, da je bilo vozilo nabavljeno v času trajanja izvenzakonske skupnosti. Sicer se pa toženka strinja z zaključki sodišča, da je bilo potrebno glede na takratno finančno situacijo vložiti še toliko dodatnih finančnih sredstev, da je mogoče govoriti le o skupnem nakupu avtomobila. Glede motornih koles, pa toženka navaja, da je sodišče sledilo njeni izpovedbi, ki so jo potrdile tudi priče. Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je za odločanje uporabilo pravilno materialno pravno podlago, in sicer določbe Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), ki določajo, da ima dalj časa trajajoča življenjska skupnost moškega in ženske, ki nista sklenila zakonske zveze, zanju enake pravne posledice po tem zakonu kot če bi sklenila zakonsko zvezo, če ni bilo razlogov zaradi katerih bi bila zakonska zveza med njima neveljavna, na drugih področjih pa ima taka skupnost posledice, če zakon tako določa. V skladu z 51. členom je premoženje, ki ga ima zakonec ob sklenitvi zakonske zveze, njegova last, premoženje, ki ga pridobita zakonca z delom v času trajanja zakonske zveze, pa je njuno skupno premoženje. Pri delitvi skupnega premoženja se šteje, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka, zakonca pa lahko dokažeta, da sta prispevala k skupnemu premoženju v drugačnem razmerju.

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje pravilno opustilo izvedbo dokaza z izvedencem gradbene stroke, ker tožnik ni plačal predujma za izvedbo tega dokaza (3. odst. člena 153 Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v določnem mu roku. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki pritožbeno niso izpodbijana izhaja, da sta se pravdni stranki vselili v toženkino novo hišo, v katere dokončanje sta vložili tako svoja finančna sredstva kot tudi fizično delo. Sporna pa so bila vlaganja v to hišo s strani tožnika, predvsem vrednost le- teh. Zaradi navedenega je sodišče prve stopnje sprejelo dokazni predlog za izvedeniško mnenje izvedenca gradbene stroke. Le na ta način bi lahko ugotovilo kolikšen delež predstavljajo ta vlaganja v vrednost celotne nepremičnine. Glede na pravilo o dokaznem bremenu je sodišče tožniku na naroku dne 25.10.2002 s sklepom naložilo v plačilo 80.000,00 SIT, za kar mu je izročilo položnico in določilo 30-dnevni rok plačila. Ker kljub urgencam tožnik tega ni plačal, je sodišče dne 7.12.2004 opravilo narok za obravnavo te zadeve, na katerem je tožnik povedal, da je položnico izgubil, pa tudi sicer je na zadevo malo pozabil. Ne glede na navedeno pa sta se stranki sporazumeli, da se tožniku dodeli nova položnica za znesek 100.000,00 SIT z rokom plačila 60-dni. Dne 26.10.2005 je sodišče prve stopnje ponovno pozivalo tožnika na plačilo predujma in ga opozorilo, da sicer dokaza ne bo izvedlo. Pritožbeno sodišče glede na navedeno zaključuje, da je sodišče prve stopnje pravilno opustilo izvedbo tega dokaza, saj iz opisanega postopka izhaja očitna nepripravljenost tožnika na plačilo določenega mu predujma, kar je imelo za posledico zavlačevanje postopka, saj je od dneva, ko je tožniku bila izročena prva položnica pa do zadnjega naroka v tej zadevi preteklo leto in pol. Pritožbene navede, da motorni kolesi J. in J. c. ... ne spadata v skupno premoženje, ker ju tožnik v času razpada skupnosti ni več imel, so v nasprotju z ugotovljenim v izpodbijani sodbi. Sodišče prve stopnje je res sledilo izpovedbi toženke, ki je izpovedala, da sta kolesi del njunega skupnega premoženja, kar je potrdila tudi zaslišana priča M. F.. Le-ta je kot zaslišana izpovedala, da je videla dva motorja v garaži pravdnih strank. To sta potrdila tudi S. R. in D. T. Na podlagi navedenega je pravilni zaključek sodišča prve stopnje, da obe navedeni motorni kolesi spadata v skupno premoženje.

Po presoji pritožbenega sodišča pa v skupno premoženje spada tudi osebni avtomobil znamke R. ... TS, saj tožnik ni prepričal sodišča, da je vrednost osebnega avtomobila znamke B. ..., katerega je imel pred začetkom izvenzakonske skupnosti, enaka vrednosti R. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta pravdni stranki veliko menjavali osebna vozila v času trajanja njune skupnosti, med njimi sta imela tudi P. ..., G., F., pa tudi F. ... P in na koncu R. ..., ki pa nedvomno niso bili enakih vrednosti. Pa tudi sam tožnik je izpovedal, da je bil R. star kakšnih pet let, saj nista kupila novega, s čimer je sam priznal, da je v bistvu šlo za nakup avtomobila v času trajanja skupnosti in da je torej tudi ta avtomobil del skupnega premoženja pravdnih strank.

Sodišče druge stopnje je glede na navedeno pritožbo tožeče stranke s sodbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), saj je spoznalo, da niso podani razlogi iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

Ker tožnik s pritožbo ni uspel v skladu s členoma 154/1 ZPP v zvezi s členom 165/1 ZPP trpi sam stroške pritožbenega postopka. Priglašene stroške v zvezi z vložitvijo odgovora na pritožbo prav tako trpi toženka sama (1. odst. člena 155 ZPP), saj vložitev odgovora na pritožbo ni pripomogla k odločitvi pritožbenega sodišča.