Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo izpovedi tožnika in prič o tem, kaj je obsegalo njegovo vsakodnevno delo od ponedeljka do sobote (delo na terenu običajno do 17.00, 18.00 ure, nato pisanje poročil za tekoči dan, priprava in oddaja povelja romunskemu poveljniku za naslednji dan, spremljanje odprtih virov v večernih urah ...) in kaj ob nedeljah, ko je opravljal delo v delovnih prostorih v bazi (ažuriranje dokumentov, priprava tedenskega poročila, priprava tedenskega načrta dela za prihodnji teden, ki ga je bilo treba oddati romunskemu poveljniku, priprava na ponedeljkovo nalogo in sicer izdaja povelja, ki ga je bilo treba oddati romunskemu poveljniku, pregled opreme in vozila, komunikacija z virom in nadrejenimi, spremljanje odprtih virov ...). Upoštevajoč tudi njihove izpovedi o tem, da so evidence podpisovali le zato, ker je toženka tako zahtevala, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da evidence ne odražajo dejanskega stanja in da tožniku tedenski počitek ni bil zagotovljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijani del sodbe in sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbe, tožeči stranki pa mora v 8 dneh, od vročitve te sodne odločbe, povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 279,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po izteku paricijskega roka, določenega v tej točki izreka, dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da tožniku iz naslova odškodnine zaradi neomogočenega tedenskega počitka plača 3.751,44 EUR z obrestmi od 26. 3. 2016 do plačila, za 330,48 EUR z obrestmi pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka sodbe). Zavrnilo je plačilo dodatka za poveljevanje v višini 1.656,83 EUR z obrestmi (II. točka izreka sodbe). Toženki je naložilo, da tožniku povrne 1.040,87 EUR stroškov postopka (III. točka izreka sodbe), iz naslova sodne takse pa 133,02 EUR (sklep z dne 27. 12. 2021).

2. Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji). Očita, da je sodišče dokazno ocenilo le evidence, ne pa drugih listin. Evidenc ni ocenilo v skladu z 8. členom ZPP in je zmotno ugotovilo, da ne odražajo dejanskega stanja. Napačno je interpretiralo, da se pisna izjava A. A. ne nanaša na tožnika. Pri presoji izpovedi tožnikovih prič ni upoštevalo, da so zoper toženko vložile tožbo in imajo interes za izid te pravde. Iz nobene izpovedi ne izhaja, da je bilo tožniku delo na dan tedenskega počitka odrejeno z ukazom, prav tako mu dela na ta dan ni odredil B. B. Dokumente bi lahko pisal na kak drug dan in ne ob nedeljah. Trditvena podlaga tožnika o tem, kaj je počel na dneve, ko naj bi imel po evidencah prosto, je pomanjkljiva. Z ugotovitvijo, da je ob nedeljah moral pripraviti tedenski načrt dela, izdati povelje in posredovati obrazec v potrditev romunskemu poveljniku, je sodišče prekoračilo tožnikovo trditveno in dokazno podlago. Intenziteta misije ni bila takšna, da bi zahtevala poglobljene priprave na dan počitka, priprava ukaza in posvetovanje z C. C. pa nista pomenila kršitve tedenskega počitka. Sodišče ni dokazno ocenilo B. B. zaslišanja v primerjavi s pisno izjavo, ki jo je dal v letu 2019. Zaradi napačne odločitve v ugodilnem delu sodbe, je napačna tudi odločitev v sklepu z dne 27. 12. 2021. 3. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka njene navedbe. Pojasnjuje, da je dokazna ocena o odločilnih dejstvih popolna in skladna z vsemi izvedenimi dokazi. Za vse naloge, ki jih je ugotovilo sodišče, je podal ustrezno trditveno podlago. Predlaga zavrnitev pritožbe in povračilo pritožbenih stroškov.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe in sklep na podlagi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo uveljavljanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Glede vseh odločilnih dejstev je dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno ter pritožbeno sodišče z njim soglaša. Materialno pravo je bilo uporabljeno pravilno.

6. Tožnik zahteva plačilo odškodnine zaradi neomogočenega tedenskega počitka na misiji (drugi odstavek 97f. člena Zakona o obrambi; ZObr, Ur. l. RS, št. 82/1994 in nadaljnji). Kot izhaja iz prvostopenjskih razlogov, je bil poveljnik dvočlanske D. enote (poveljeval je C. C.). Drugi enoti, v kateri sta bila E. E. in B. B., je poveljeval slednji, ki je bil tudi vodja celotne skupine D. Enoti sta bili glede opravljanja operativnega dela podrejeni le romunskemu poveljniku.

7. Določba 8. člena ZPP vsebuje metodološki napotek za oblikovanje dokazne ocene, bistveno pa je kršena le, kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene, torej kadar ne ustreza standardu vestnosti in skrbnosti ter ni analitično sintetična (prim. VIII Ips 13/2008). V obravnavani zadevi prvostopenjski dokazni oceni ni mogoče očitati, da ne upošteva procesnih zahtev iz 8. člena ZPP. Iz nje je razvidno, katera dejstva je sodišče prve stopnje ugotovilo kot odločilna, ta so oprta v izvedenih dokazih, na njihovi podlagi pa so tudi sprejeti pravilni dokazni zaključki.

8. V zvezi z očitkom, da razen evidenc o prostih dneh sodišče prve stopnje ni dokazno ocenilo listin, pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožba niti ne konkretizira, katere od teh listin naj bi narekovale drugačno presojo odločilnih dejstev. Ker je toženka zlasti s sklicevanjem na tožnikov podpis evidenc trdila, da mu je zagotovila tedenski počitek, je prvostopenjsko sodišče glavnino dokazne ocene glede listin utemeljeno oprlo na evidence. Prvostopenjska obrazložitev se sklicuje tudi na tedenske načrte dela, ki jih je B. B. izdeloval za slovenskega poveljnika F. F. in v katerih je nedeljo zabeležil kot prost dan. B. B. je pojasnil, da je bilo že na pripravah na misijo ukazano, da bodo pripadniki morali podpisovati evidence o prostih dneh, zato so v D. skupini to upoštevali, čeprav evidence niso izkazovale dejanskega stanja. Ker takšno pojasnilo izhaja iz izpovedi vseh pripadnikov skupine D., nenazadnje pa tudi iz izpovedi G. G., ki je tožnika nasledil na misiji, prvostopenjsko sodišče utemeljeno ni zaključilo, da načrtovana prosta nedelja v tedenskih načrtih dela in podpisi tožnika v evidencah dokazujejo, da mu je bil tedenski počitek omogočen.

9. Zmoten je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje evidenc ni dokazno ocenilo v skladu z 8. členom ZPP. Iz odgovora na tožbo izhaja trditev, da je bilo tožniku po evidencah zagotovljenih 24 dni tedenskega počitka (ena sobota, preostalo nedelje). Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo izpovedi tožnika in prič o tem, kaj je obsegalo njegovo vsakodnevno delo od ponedeljka do sobote (delo na terenu običajno do 17.00, 18.00 ure, nato pisanje poročil za tekoči dan, priprava in oddaja povelja romunskemu poveljniku za naslednji dan, spremljanje odprtih virov v večernih urah ...) in kaj ob nedeljah, ko je opravljal delo v delovnih prostorih v bazi (ažuriranje dokumentov, priprava tedenskega poročila, priprava tedenskega načrta dela za prihodnji teden, ki ga je bilo treba oddati romunskemu poveljniku, priprava na ponedeljkovo nalogo in sicer izdaja povelja, ki ga je bilo treba oddati romunskemu poveljniku, pregled opreme in vozila, komunikacija z virom in nadrejenimi, spremljanje odprtih virov ...). Upoštevajoč tudi njihove izpovedi o tem, da so evidence podpisovali le zato, ker je toženka tako zahtevala, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da evidence ne odražajo dejanskega stanja in da tožniku tedenski počitek ni bil zagotovljen.

10. Pritožba zmotno očita pomanjkljivo trditveno podlago tožnika, saj je že v tožbi ustrezno opredelil, kaj je delal od ponedeljka do sobote in kaj ob nedeljah. V zvezi s tem očitkom pritožba izrecno izpostavi nedeljske priprave tedenskega načrta, a pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik izdelavo tedenskega plana v tožbi zatrjeval. Nadalje je prvostopenjska ugotovitev, da je moral izdelati povelje, podprta v tožbeni trditvi o tem, da je moral izdajati in podpisovati ukaze. Prvostopenjske ugotovitve o delu tožnika so tako v okviru trditvene podlage oziroma predstavljajo njeno konkretizacijo. Vsebinskih podrobnosti delovnih nalog tožnik resda ni navedel (niti se ni v to spuščala toženka v trditvah), vendar je to pogojeno z naravo dela skupine D. Nenazadnje je tudi A. A. v listinski izjavi pojasnil, da je organizacija in delo te skupine varovano v skladu z zakonom o tajnih podatkih.

11. Kot poudarja pritožba, so evidence uraden dokument in formalna oblika beleženja prostih dni na vseh misijah, vendar to po presoji pritožbenega sodišča še ne pomeni, da v sodnem postopku ni mogoče dokazati, da njihova vsebina ni resnična. Pritožba neutemeljeno navaja, da bi na podlagi listinske izjave A. A. sodišče moralo sprejeti drugačen dokazni zaključek. Ta je res zatrdil, da naj bi evidence odražale dejansko stanje in da varnostna situacija na misiji ni zahtevala povečane angažiranosti posameznikov, vendar je to zgolj splošna izjava, ki niti ni bila podana za tožnika, temveč za C. C. Sicer pa je ključno, da iz izvedenega dokaznega postopka ne izhaja, da je bil A. A. tožniku nadrejen v smislu, da bi mu bilo sploh lahko poznano tožnikovo dejansko delo in koriščenje tedenskega počitka. Kot je namreč poudaril v listinski izjavi, D. skupini on ni neposredno odrejal dela, temveč je bila organizacija dela v pristojnosti vodje te skupine, kateri je delo odrejal vodja X. (častnik romunske vojske).

12. Sodišču prve stopnje pritožba očita neupoštevanje tega, da so tožnikove priče C. C., E. E. in B. B. (pritožbeno sodišče ugotavlja, da je B. B. predlagala tudi toženka) vložile tožbe zoper toženko na enaki dejanski in pravni podlagi. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da zgolj zaradi uveljavitve ustavne pravice do sodnega varstva prič ni mogoče označiti za neverodostojne, sicer pa je morebitno krivo pričanje (ki ga toženka niti ne zatrjuje) kaznivo dejanje. Ne drži pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni navedlo, zakaj jim verjame, saj je glede odločilnih dejstev izrecno in pravilno ugotovilo, da so bile izpovedi prič skladne, tudi po oceni pritožbenega sodišča pa je dokazna ocena prepričljiva.

13. Neuspešno je pritožbeno zatrjevanje, da tožnik in priče niso izpovedali, da jim je bilo delo na dneve tedenskega počitka odrejeno z ukazom. Iz dokaznega postopka izhaja, da sta bili dvočlanski enoti, ki sta delovali v okviru D. skupine, glede vsebine dela podrejeni romunskemu poveljniku. Iz izpovedi vodje te skupine B. B. izhaja, da so člani skupine v obliki ukaza prejeli od romunskega poveljnika že prvi dan misije usmeritev, da obveščevalna dejavnost ne pozna prostega dne. Tako se je tudi delovni del dneva ob nedeljah zaključeval šele popoldne. Pritožbena navedba, da naj bi tožnik ob nedeljah opravljal delo samoiniciativno, glede na navedeno ni utemeljena. Sicer pa pritožba tudi sama navaja, da se obveščevalna dejavnost v času počitka ni mogla prekiniti. Ker je bila skupina D. glede odrejanja in vsebine dela podrejena le romunskemu poveljniku, je neutemeljeno tudi pritožbeno sklicevanje, da toženka (slovensko poveljstvo) ni zahtevala od tožnika opravljanja dela ob nedeljah. Zaradi omenjene usmeritve (ukaza) romunskega poveljnika, je prav tako neutemeljeno pritožbeno navajanje, da bi moral B. B. romunskemu poveljniku poročati o neomogočanju tedenskega počitka. Pritožba tudi očita, da bi moral B. B. o tem poročati slovenskemu poveljniku, vendar je B. B. pojasnil, da je bil F. F. z vsakodnevnim opravljanjem dela seznanjen, a se v to ni hotel vmešavati. Iz pisne izjave F. F. sicer izhaja, da naj bi ne bil obveščen o tem, da delo v D. skupini ne omogoča tedenskega počitka, a je sodišče prve stopnje o tej okoliščini utemeljeno verjelo B. B., o čigar verodostojnosti se je lahko prepričalo tudi v neposrednem zaslišanju, medtem ko je toženka zahtevo za neposredno zaslišanje F. F. umaknila.

14. Pritožba očita, da bi bil upoštevajoč listinsko izjavo A. A. o načinu in vsebini delovanja skupine D. in ob dejstvu, da je potrebna pri njenem delu ažurnost, mogoč le zaključek, da pisanje poročil v nedeljo ni imelo smisla. Ker A. A. skupini D. ni odrejal dela, po presoji pritožbenega sodišča z njegovo izjavo ni mogoče uspešno utemeljevati nesmiselnosti opravljanja dela skupine ob nedeljah. Pritožba navaja, da bi tožnik lahko pisal dokumente na kak drug dan (v trditvah je toženka zatrjevala soboto), vendar pa kot že navedeno niti ni bilo v pristojnosti toženke, da tožniku daje napotila glede organizacije dela. Iz izpovedi tožnika in prič izhaja, da je bil čas od ponedeljka do sobote namenjen delu na terenu, zato je razumljivo, da je v nedeljo, ko je bil tožnik le v bazi, dopolnil in uredil dokumente, ki so bili spisani tekom tedna, pripravil tedensko poročilo, natančen tedenski načrt o delu v prihodnjih dneh in vsa potrebna opravila za ponedeljkovo nalogo, za katero iz prvostopenjskih ugotovitev izhaja, da je brez teh priprav sploh ne bi bilo mogoče opraviti. Zmotna je pritožbena navedba, da bi tožnik lahko v soboto načrtoval priprave za ponedeljek, saj iz izpovedi B. B. izhaja, da je treba za potrditev sestanka kontaktirati vir en dan prej, tudi v nedeljo pa je bilo treba pregledati informacije iz odprtih virov, saj bi bila lahko sicer izvedba naloge naslednjega dne onemogočena. Izpovedi prič tudi ne potrjujejo pritožbene navedbe, da bi bilo mogoče te priprave opraviti v soboto in jih pred odhodom na nalogo v ponedeljek zjutraj kvečjemu izpopolniti.

15. Po mnenju pritožbe s strani tožnika v nedeljah pripravljen ukaz za C. C. in posvetovanje z njo glede zadolžitev prihodnjega dne ne pomenita kršitve pravice do tedenskega počitka. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila to zgolj ena od tožnikovih nedeljskih nalog. Ob upoštevanju vseh nalog, za katere iz izpodbijanega dela sodbe izhaja, da jih je tožnik opravljal ob nedeljah, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da mu tedenski počitek ni bil omogočen.

16. Zmoten je pritožbeni očitek, da je B. B. v zaslišanju na naroku 2021 negiral, kar je v letu 2019 navajal v pisni izjavi, česar sodišče prve stopnje ni dokazno ocenilo. Kot ugotavlja pritožbeno sodišče, B. B. v pisni izjavi ni trdil, da je bil tedenski počitek pripadnikom skupine D. dejansko omogočen, v okviru neposrednega zaslišanja pa je to tudi potrdil z natančnejšo obrazložitvijo. Pritožbeni očitek o nekritičnem sprejemanju njegove izpovedi je zato neutemeljen.

17. Pritožbene navedbe, da v spis vloženi tedenski načrti dela niso bili nujno podpisani v nedeljo, ampak tudi npr. v torek 8. 9. 2015 (podpisnik F. F.), kar naj bi dokazovalo, da ni bila zahtevana njihova izdelava na nedeljo, predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 370. člena ZPP). Tudi sicer pa ta okoliščina ne bi mogla vplivati na sprejem drugačne odločitve, saj gre za načrte, namenjene slovenskemu poveljstvu, ki jih je izdeloval B. B. in ne tožnik, datum podpisa pa ne pomeni nujno tudi datuma izdelave. Datum 30. 8. 2015, ki ga pritožba tudi izpostavlja, je nedelja in ne torek.

18. Neutemeljeno je sklicevanje pritožbe na listinsko izjavo A. A. o tem, da je vsem pripadnikom SV v KFOR opredeljeval delovni čas SOP; trajal je od ponedeljka do sobote, izven opredeljenega delovnega časa pa je delovanje poveljstva zagotavljalo osebje, namensko za te naloge. Kot je bilo že obrazloženo, je bil tožnik glede opravljanja dela podrejen romunskemu poveljstvu, za katerega SOP ni veljal. Glede na to, da se opravljanje obveščevalne službe ni moglo prekiniti, pa pritožba niti ne pojasni, kdo naj bi spadal v osebje, ki naj bi v smislu SOP nadomestilo tožnika izven opredeljenega delovnega časa.

19. Ker tožniku ni bil omogočen tedenski počitek, je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo odškodnine (140. člen Zakona o javnih uslužbencih; ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadaljnji).

20. S pritožbo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe (353. člen ZPP), kot pravilnega pa je potrdilo tudi sklep o plačilu stroškov sodne takse (druga točka 365. člena ZPP).

21. Toženka s pritožbo ni uspela, zato na podlagi prvih odstavkov 154. in 165. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbe, tožniku pa je dolžna povrniti 375 točk za sestavo odgovora na pritožbo (4. tč. tar. št. 15 OT) in 2 % materialnih stroškov oziroma 7,5 točke (tretji odstavek 11. člena OT), kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke v višini 0,60 EUR (13. člen OT) znaša 229,50 EUR. Dolguje mu tudi 22 % DDV (50,49 EUR), skupaj 279,99 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka do plačila.