Jedro

Zagovornik ne more vložiti zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočne sodne odločbe, ki zadevajo izključno njegove pravice ali interese.

Izrek

Zahteva odvetnika M.P. za varstvo zakonitosti se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z navedenim sklepom odvetnika M.P., substituta odvetnika J.M., ki je v postopku zagovarjal obsojenega M.G., na podlagi 1. odstavka 78. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zaradi žalitve sodišča kaznovalo z denarno kaznijo 200.000,00 SIT. Višje sodišče v Mariboru je pritožbo odvetnika M.P. zoper navedeni sklep zavrnilo kot neutemeljeno.

Odvetnik M.P. je zoper navedeni pravnomočni sklep vložil zahtevo za varstvo zakonitosti "iz razlogov po 420. členu ZKP" in predlagal, da Vrhovno sodišče "izpodbijani sklep razveljavi in denarno kazen odpravi".

Zahteva za varstvo zakonitosti ni dovoljena.

Po določbah 1. in 2. odstavka 421. člena ZKP sme državni tožilec Republike Slovenije vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti v korist in v škodo obdolženca, obdolženec, zagovornik, po obdolženčevi smrti pa tudi osebe, naštete v 2. odstavku 367. člena ZKP, pa zgolj v korist obdolženca. Iz navedenih določb jasno izhaja, da zagovornik, čeprav je procesni udeleženec, zahteve za varstvo zakonitosti ne more vložiti zoper pravnomočne sodne odločbe, ki zadevajo izključno njegove pravice ali interese.

V obravnavanem primeru je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil odvetnik M.P. zoper pravnomočni sklep, s katerim je bil kaznovan z denarno kaznijo, ker je na glavni obravnavi ustno žalil sodišče. Ker zagovornik do vložitve zahteve za varstvo zakonitosti v svojo korist glede na povedano ni upravičen (1. odstavek 421. člena ZKP), jo je Vrhovno sodišče zavrglo kot nedovoljeno (2. odstavek 423. člena ZKP).