Jedro

Učinek obravnavane verižne kompenzacije bi lahko bil, da je tožeča stranka dosegla, da ji je tožena stranka odpustila dolg. Vendar pa je odpust pogojen s tem, da se vsi udeleženci v verigi medsebojnih odpustov strinjajo s predlogom verižnega pobota.

Neobičajnost načina ali oblike prejema izpolnitve lahko predstavlja zgolj domnevno bazo za domnevo obstoja subjektivnega pogoja izpodbojnosti.

Na pomanjkljivosti tožbe je izrecno opozorila tožena stranka že v odgovoru na tožbo. V takšnem primeru ponovno posredovanje sodišča v smislu dodatnih opozoril ni potrebno, saj razjasnjevalna obveznost sodišča ni neomejena, pač pa je določena v sorazmerju z vlogo vseh subjektov postopka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi pritožbene stroške.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 427,20 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku petnajstdnevnega roka dalje do izpolnitve obveznosti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo 1.) tožbeni zahtevek, da se v razmerju med tožečo in toženo stranko razveljavi učinek pravnega dejanja verižne kompenzacije z dne 8.10.2010 v znesku 7.398,58 EUR in 2.) zahtevek, po katerem mora tožena stranka v stečajno maso tožeče stranke plačati znesek 7.398,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.12.2011 ter 3.) tožeči stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 1.780,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagala je spremembo izpodbijane sodbe ter priglasila pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena v odgovor stranki, ki navedbam v pritožbi nasprotuje, predlaga potrditev izpodbijane sodbe ter priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka s predmetno tožbo izpodbija učinke verižne kompenzacije z dne 8.10.2010. Višje sodišče pritrjuje ugotovitvi izpodbijane sodbe, da iz predmetne kompenzacije ni razvidno, katere obveznosti tožeče stranke do tožene stranke naj bi se s kompenzacijo sploh poravnavale, saj v njej ni naveden niti račun, niti specifikacija. Tako ni jasno, katera terjatev naj bi s potrditvijo verižne kompenzacije prenehala, s tem pa tudi ni izkazano, da je tožena stranka svojo terjatev dobila poplačano v celoti.

6. Verižna kompenzacija ali večstransko pobotanje je vrsta sporazumov o odpustih dolgov med njenimi udeleženci. Učinek obravnavane verižne kompenzacije bi tako lahko bil, da je tožeča stranka dosegla, da ji je tožena stranka odpustila dolg. Vendar pa je odpust pogojen s tem, da se vsi udeleženci v verigi medsebojnih odpustov strinjajo s predlogom verižnega pobota. Da bi tožena stranka konkreten predlog kompenzacije potrdila, iz predloženih dokazov ne izhaja. Prav tako noben drug dokaz ne potrjuje navedb tožeče stranke, da je bila sporna kompenzacija sploh opravljena, pri čemer ne gre spregledati, da tožeča stranka tudi sicer ne navaja, kdaj naj bi tožena stranka kompenzacijo potrdila. Tožena stranka bi imela korist od takšnega posla le, če bi dosegla poplačilo svoje terjatve do tožeče stranke. Ker pa v konkretnem primeru ni jasno, katero terjatev do tožeče stranke naj bi tožena stranka dobila poplačano (česar tožeča stranka ni pojasnila niti v pritožbi), je odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

7. Pravilnost odločitve sodišča prve stopnje višje sodišče potrjuje kljub temu, da nosilni razlogi sodbe, in sicer, da je bilo sklepanje kompenzacij med pravdnima strankama nekaj običajnega, s čemer naj bi bila izpodbita domneva glede sočasnosti plačila, torej objektivni pogoj izpodbojnosti, niso pravilni. Neobičajnost načina ali oblike prejema izpolnitve lahko predstavlja zgolj domnevno bazo za domnevo obstoja subjektivnega pogoja izpodbojnosti v smislu domneve iz 1. točke tretjega odstavka 272. člena ZFPPIPP. Domneva objektivnega elementa izpodbojnosti je predpisana v 1. točki prvega odstavka 272. člena ZFPPIPP, dejanske predpostavke, na podlagi katerih pa je to domnevo mogoče izpodbiti, pa v drugem odstavku istega člena. Relevantna dejanska okoliščina domnevne baze za navedeno zakonsko domnevo (oziroma za izpodbijanje te domneve) se nanaša le na časovni okvir, v katerem je bilo izpodbijano dejanje storjeno, ne pa na sam način izpolnitve obveznosti stečajnega dolžnika. Upnik, čigar dejanje se izpodbija skladno z drugim odstavkom 272. člena ZFPPIPP, navedeno zakonsko domnevo izpodbije, če dokaže, da je svojo izpolnitev opravil v roku po prejemu njegove nasprotne izpolnitve, ki po poslovnih običajih, uzancah ali praksi, ki je obstajala med njim in stečajnim dolžnikom, velja za običajen rok izpolnitve obveznosti na podlagi pravnih poslov enakih značilnosti, kot pravni posel, na podlagi katerega je bila opravljena izpolnitev stečajnega dolžnika. Način izpolnitve obveznosti v tem smislu ni relevantna okoliščina (prim. I Cpg 635/2011).

8. Po določbi prvega odstavka 275. člena ZFPPIPP ima stečajni dolžnik pravico zahtevati, da se razveljavijo učinki izpodbijanega pravnega dejanja v razmerju med stečajnim dolžnikom in osebo, v korist katere je bilo opravljeno to dejanje. Ker tožeča stranka z ničemer ni izkazala, da je v razmerju do tožeče stranke imela korist iz verižne kompenzacije tožena stranka, saj ni izkazala, da je bila njena terjatev s kompenzacijo v celoti poplačana, tožbeni zahtevek ni utemeljen. Ni jasno, na kateri zapisnik z dne 9.6.2010 se v pritožbi sklicuje tožeča stranka, tudi sicer pa zgolj sklicevanje na dokazne listine ne zadošča. Tožeča stranka v tožbi ni navedla niti obveznosti tožeče stranke do tožene stranke, niti pravne podlage, iz katere naj bi ta obveznost izhajala. Ne zadošča, da naj bi bilo „iz zapisnika jasno razvidno, kaj in koliko tožeča stranka dolguje toženi stranki“, saj ni dolžnost sodišča, da iz zatrjevanih dokazov samo izbere dejstva, ki podpirajo zahtevke ali ugovore strank, temveč mora dejstva stranka zatrjevati sama (prvi odstavek 7. člena in 212. člen ZPP).

9. Pritožnik nima prav niti v delu, v katerem sodišču prve stopnje očita, da bi ga moralo v okviru materialnega procesnega vodstva (285. člen ZPP) pozvati, da svoje navedbe konkretizira. Na pomanjkljivosti tožbe je izrecno opozorila tožena stranka že v odgovoru na tožbo. V takšnem primeru ponovno posredovanje sodišča v smislu dodatnih opozoril ni potrebno, saj razjasnjevalna obveznost sodišča ni neomejena, pač pa je določena v sorazmerju z vlogo vseh subjektov postopka. Trditveno in dokazno breme z materialnim procesnim vodstvom ni nadomeščeno, temveč zgolj omiljeno. Namen tega instituta se izčrpa v preprečevanju sodbe presenečenja, zato se ne aktivira vselej, ko ena od strank svojemu bremenu (trditvenemu ali dokaznemu) ne zadosti, temveč predvsem tedaj, ko ta stranka glede na konkretne okoliščine primera ob zadostni skrbnosti opravičeno meni, da mu je zadostila. Ob tako posplošenem navajanju, kakršnega se je v tem postopku poslužila tožeča stranka, in na kar je tožena stranka izrecno opozorila, je vsakršno posredovanje sodišča odveč.

10. Glede na navedeno višje sodišče zaključuje, da uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani, odločitev sodišča prve stopnje pa je materialnopravno pravilna. Ker niso podani niti razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), pri čemer je presojalo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

11. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi pritožbene stroške, dolžna pa je tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo. Le-ti so odmerjeni po specificiranem stroškovniku in v skladu z odvetniško in taksno tarifo.