Jedro

Kondemnatorni del sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine namreč preneha veljati šele, ko ga sodišče v pravdnem postopku razveljavi. V nasprotnem primeru velja poleg izrečene sodbe o tožbenem zahtevku, kar pomeni, da je bilo o isti stvari odločeno dvakrat.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se obdrži v veljavi sklep o izvršbi VL 183792/2011 z dne 2. 12. 2011, po katerem mora toženec plačati tožnici 348,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in stroški postopka. Nato je tožnici naložilo, da mora tožencu povrniti 129,89 EUR pravdnih stroškov z obrestmi, ter še sklenilo, da se zavrne ugovor zastaranja.

2. Tožnica se je zoper sodbo pravočasno pritožila. Sklicuje se na vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje ali ustrezno spremembo sodbe. Navaja, da bi moral toženec dokazati, da naj bi bila vrednost sporne opreme zaradi starosti in amortizacije enaka nič. Toženec za to svojo trditev ni predlagal nobenega dokaza. S podpisom pogodbe je pristal na tožničine splošne pogoje. Ti določajo, da mora naročnik, če opreme ne vrne, plačati njeno vrednost po ceniku. Sodišče je dokazno breme neupravičeno prevalilo na tožnico in s tem bistveno kršilo določbe pravdnega postopka. Zmotno je uporabilo tudi materialno pravo. Ker je bil toženec brez pravnega temelja obogaten na škodo tožnice, bi ji moral na podlagi 190. člena Obligacijskega zakonika nadomestiti vrednost dosežene koristi.

3. Toženec na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeni preizkus je pokazal, da je izpodbijana sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), na katero pritožbeno sodišče po drugem odstavku 350. člena ZPP v zvezi s 442. členom istega zakona pazi po uradni dolžnosti. Izrek izpodbijane sodbe, zlasti v točki I.1., je namreč protisloven in nerazumljiv do te mere, da ni povsem jasno, o kakšnem tožbenem zahtevku je sodišče pravzaprav odločalo.

6. Tožnica je prvotno terjala toženca za plačilo 610,23 EUR z obrestmi in stroški. Med pravdo je (v vlogi z dne 10. 4. 2000) tožbo delno umaknila in vztrajala le še pri plačilu 348,26 EUR z obrestmi in stroški. V skladu s prvim odstavkom 441. člena ZPP bi moralo sodišče po delnem umiku tožbe v ustreznem obsegu razveljaviti izdani sklep o izvršbi ter postopek v enakem obsegu ustaviti, vendar tega ni storilo. Ko je nato zavrnilo preostali del tožbenega zahtevka, izdanega sklepa o izvršbi v tem delu spet ni razveljavilo, kljub določbi tretjega odstavka 436. člena ZPP, po kateri sodišče v odločbi o glavni stvari odloči, ali ostane plačilni nalog (enako sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine) v celoti ali deloma v veljavi ali pa se razveljavi. Namesto tega je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se sklep o izvršbi obdrži v veljavi, čeprav se tožbeni zahtevek v resnici glasi na plačilo denarnega zneska. O tem, da mora toženec plačati tožnici skupaj 610,23 EUR z obrestmi in stroški, je že bilo odločeno v sklepu o izvršbi z dne 2. 12. 2011. Po toženčevem ugovoru je bil s sklepom z dne 27. 1. 2012 razveljavljen samo tisti del sklepa o izvršbi, s katerim je sodišče dovolilo predlagano izvršbo, medtem ko bi o zahtevanem plačilu moralo odločiti sodišče v pravdnem postopku. Če je torej sodišče prve stopnje presodilo, da je toženčev ugovor utemeljen, bi moralo sklep o izvršbi v delu, ki tožencu nalaga plačilo še spornih 348,26 EUR z obrestmi in stroški razveljaviti in tožbeni zahtevek v tem obsegu zavrniti. Kondemnatorni del sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine namreč preneha veljati šele, ko ga sodišče v pravdnem postopku razveljavi. V nasprotnem primeru velja poleg izrečene sodbe o tožbenem zahtevku, kar pomeni, da je bilo o isti stvari odločeno dvakrat. 7. Sodba z nerazumljivim izrekom je pravno neučinkovita. Ker opisane pomanjkljivosti izpodbijane sodbe v pritožbenem postopku ni bilo mogoče odpraviti, je sodišče druge stopnje tožničini pritožbi ugodilo in na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo. Zadevo je vrnilo v novo sojenje sodišču prve stopnje, ki bo moralo ob ponovni odločitvi pravilno oblikovati izrek sodbe.

8. Po navedenem na ostale pritožbene trditve ni treba odgovarjati, saj za odločitev o pritožbi niso relevantne.

9. Razveljavitev sodbe vključuje tudi odločitev o stroških prvostopenjskega postopka, medtem ko je odločitev o stroških pritožbenega postopka v skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP sodišče pridržalo za končno odločbo. Pravica do njihovega povračila je namreč odvisna od končnega izida pravde.