Jedro

Čeprav izvedenec v sodnem postopku potrdi mnenje ZK II. stopnje, ki se ni strinjala z odločitvijo ZK I. stopnje o priznanju bolniškega staleža za polni delovni čas, ampak je zavarovancu priznala bolniški stalež le za 4 ure dnevno, je zavarovanec upravičen do bolniškega staleža za polni delovni čas do prejema mnenja ZK II. stopnje. Po določbi 2. odst. 243. čl. Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (Ur.l. RS, št. 3/98 - prečiščeno besedilo) velja mnenje ZK II. stopnje za naprej, če drugače kot ZK I. st. ugotovi, da niso podani razlogi za zavarovančevo zadržanost z dela. V takem primeru ni mogoče odpraviti že uveljavljene zadržanosti z dela.

Izrek

Pritožbi se ugodi.

Sodba sodišča prve stopnje se spremeni tako, da se zahtevek tožnice na odpravo odločbe toženca, št. 072-616/2-94, z dne 16.9.1994, zavrne kot neutemeljen.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je ugodilo tožničinemu zahtevku na razveljavitev odločbe toženca z dne 16.9.1994 ter razveljavilo odločbi toženca, št. 072-616/2-94 z dne 16.9.1994 ter št. 072-512/2-93, z dne 27.1.1994. Nadalje je izreklo, da je bila zavarovanka B. P. iz Ptuja, R. 13, začasno nezmožna za delo pri tožnici do 10.11.1993, nato pa je bila do 4.12.1993 zmožna za delo v skrajšanem delovnem času po 4 ure dnevno z omejitvijo dvigovanja bremen nad 10 kg.

Zoper sodbo se pritožuje toženec zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je izdal sporno odločbo na podlagi mnenja Zdravniške komisije I, ki je zavarovanki B. P. dne 30.11.1993 izjemoma odobrila poln bolniški stalež do 4.12.1993. Zavarovanka z odločitvijo zdravniške komisije res ni bila seznanjena v času, ko bi v skladu s predhodnim mnenjem iste komisije morala nastopiti delo v skrajšanem delovnem času, to je 11.11.1993. Vendar pa je bila njena odsotnost z dela zaradi bolezni z mnenjem iste komisije zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja upravičena in potrjena, sicer za nazaj, kar pa je v pristojnosti zdravniške komisije. Na zahtevo tožnice (delodajalca) je mnenje ZK I presodila ZK II dne 1.3.1994, ki pa je ugotovila, da niso podani razlogi za zavarovankino zadržanost od dela poln delovni čas. Pritožba povdarja, da na podlagi 2. odst. 243. čl. Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja v tem primeru lahko velja mnenje ZK II za naprej, saj ni mogoče odpraviti že uveljavljene zadržanosti od dela. Zato pritožba ponovno povdarja, da je toženec v sporni zadevi pravilno odločil na podlagi mnenja ZK I. Pritožba je utemeljena.

Prvostopenjsko sodišče se je postavilo na stališče, da je za priznanje bolniškega staleža odločilnega pomena le bolezensko stanje.

Zato je, potem ko je pribavilo tudi izvedensko mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja Medicinske fakultete, Univerze v Ljubljani, z dne 19.1.1998, odločilo kot že navedeno. Pri tem pa je spregledalo, oz. ni uporabilo določbe 2. odst. 243. čl. Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (Ur.l. RS, št. 3/98 - prečiščeno besedilo). Ta določa: če zdravniška komisija II. stopnje ugotovi, v nasprotju z oceno zdravnške komisije I. stopnje, da niso podani razlogi za zavarovančeno zadržanost od dela, velja to mnenje za naprej. V tem primeru ni mogoče odpraviti že uveljavljene zadržanosti od dela.

Ker gre torej za stanje iz 4. tč. 373. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. SFRJ, št. 4/77-27/90), ki se je v času postopka pred prvostopenjskim sodiščem in izdaje izpodbijane sodbe uporabljal na podlagi zakona v RS, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo ter spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, kot je navedeno v izreku sodbe pritožbenega sodišča. S tem je torej ostala v veljavi dokončna odločba toženca (priloga A/1 v spisu sodišča prve stopnje, št. 072-616/2-94, z dne 16.9.1994).