Jedro

V skladu z določilom 126. čl. ZDR je plačilo za poslovno uspešnost sestavni del plače le, če je dogovorjeno s kolektivno pogodbo ali s pogodbo o zaposlitvi oz. skladno s 1. odst. 73. čl. Kolektivne pogodbe za dejavnost trgovine Slovenije, če je dogovorjeno s kolektivno pogodbo delodajalca ali s splošnim aktom delodajalca. V nobeni od pravnih podlag plačilo za poslovno uspešnost ni bilo opredeljeno. Tožnik nasprotnega ni dokazal, saj niti ni trdil, da bi imela tožena stranka sprejeto svojo kolektivno pogodbo ali splošni akt, v katerem bi bilo opredeljeno plačilo za poslovno uspešnost. Tudi tožnikova pogodba o zaposlitvi plačilo za poslovno uspešnost predvideva zgolj, če je ta določena v kolektivni pogodbi ali s splošnim aktom delodajalca. Zato tožnikov zahtevek, da mu tožena stranka obračuna bruto znesek dela plače iz naslova poslovne uspešnosti za sporno leto, ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijana sodba in izpodbijani del sklepa (III. tč. izreka) sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da mu tožena stranka obračuna bruto znesek dela plače iz naslova poslovne uspešnosti za leto 2011 v višini 186,50 EUR, od tega zneska odvede pripadajoče davke in prispevke ter mu izplača neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 12. 2011 dalje do plačila (I. tč. izreka). Sklenilo je, da se zaradi umika dela tožbe, ki se nanaša na plačilo 559,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 12. 2011 dalje do plačila, postopek v tem delu ustavi (II. tč. izreka), ter da je tožnik toženi stranki dolžan povrniti stroške postopka v višini 91,08 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, vse v roku 8 dni (III. tč. izreka).

Zoper I. in III. tč. izreka sodbe in sklepa se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. ZPP ter predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi. Zaradi napačne materialnopravne presoje prvostopenjsko sodišče ni ugotavljalo pravno pomembnih dejstev. Tožena stranka je namreč družba z enim družbenikom v sto odstotni lasti obvladujoče družbe A. d.d.. Slednja je na ravni skupine A. tako za toženo stranko kot za ostale odvisne družbe sprejela odločitev o izplačilu dela plače za poslovno uspešnost. Navedeno je sodišče prve stopnje prezrlo in ni ugotavljalo vsebine odločitve obvladujoče družbe, čeprav je bistvena pri presoji narave spornega izplačila. Tožnik je predlagal, da sodišče pridobi zapisnik 49. seje uprave družbe A. d.d. z dne 14. 11. 2011, iz katerega bodo razvidni dejanski razlogi za sporno izplačilo, zato bi bilo sodišče v skladu z določilom 34. čl. ZDSS-1 dolžno zahtevati predložitev te dokumentacije. Tožena stranka namreč ni samoiniciativno sprejela odločitve o izplačilu spornega zneska, temveč ji je takšna navodila dala obvladujoča družba. Sodišče prve stopnje bi moralo razloge za sporno izplačilo in njegovo pravno naravo presojati glede na sprejete odločitve obvladujoče družbe, še posebej zato, ker tožena stranka ni bila v ekonomskem položaju, ki bi ji omogočal izplačilo kakršnihkoli dodatnih plačil. Tožena stranka ni določno opredelila, za kakšno vrsto izplačila gre, zato je bilo potrebno ugotoviti dejanski namen in razloge za izplačilo. Ne ZDR ne KPDT ne poznata pojma „dodatno izplačilo“, zato bi moralo prvostopno sodišče kritično presoditi pravno naravo spornega izplačila. Sodišče napačno razlaga 73. čl. KPDT, ko zaključi, da pri toženi stranki ne obstajajo merila za ugotavljanje poslovne uspešnosti, saj takšna merila določa 54. čl. ZGD-1 in se tožena stranka na drugačna merila niti ne more sklicevati. Izključitev delavcev, ki na dan spornega plačila niso bili več v delovnem razmerju, je v nasprotju s 4. odst. 73. čl. KPDT, zato sodišče v tem delu sklepu skupščine tožene stranke ne bi smelo slediti. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) preizkusilo izpodbijano sodbo in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje pri sprejetih odločitvah ni zagrešilo bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in na katere se zgolj pavšalno sklicuje tožnik. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh odločilnih dejstev, pomembnih za presojo tega spora, dejansko stanje je pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Med pravdnima strankama je sporno ali ima dodatno izplačilo v znesku 720,00 EUR bruto, ki ga je tožena stranka v svojem sklepu z dne 25. 11. 2011 predvidela za svoje zaposlene, ki so na dan 1. 12. 2011 pri njej v delovnem razmerju, naravo dela plače za poslovno uspešnost. S takšno naravo tega izplačila bi namreč tudi tožniku, ki na dan 1. 12. 2011 pri toženi stranki ni bil zaposlen, skladno s 4. odst. 73. čl. Kolektivne pogodbe za dejavnost trgovine Slovenije (KPDT, Ur. l. RS, št. 111/2006), pripadalo plačilo sorazmernega dela tega izplačila.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da sporno izplačilo nima narave dela plače za poslovno uspešnost, čemur pritrjuje tudi pritožbeno sodišče. V skladu z določilom 126. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s sprem.) je plačilo za poslovno uspešnost sestavni del plače le, če je dogovorjeno s kolektivno pogodbo ali s pogodbo o zaposlitvi oz. skladno s 1. odst. 73. čl. KPDT, če je dogovorjeno s kolektivno pogodbo delodajalca ali s splošnim aktom delodajalca. V nobeni od citiranih pravnih podlag plačilo za poslovno uspešnost ni bilo opredeljeno. Tožnik nasprotnega ni dokazal, saj niti ni trdil, da bi imela tožena stranka sploh sprejeto svojo kolektivno pogodbo ali splošni akt, v katerem bi bilo opredeljeno plačilo za poslovno uspešnost. Tudi tožnikova pogodba o zaposlitvi plačilo za poslovno uspešnost predvideva zgolj, če je ta določena v kolektivni pogodbi ali s splošnim aktom delodajalca.

Glede na določilo 3. odst. 73. čl. KPDT se del plače za poslovno uspešnost ugotavlja v skladu z merili, opredeljenimi pri delodajalcu (in ne kakšnimi drugimi merili - npr. računovodski izkazi na katere se sklicuje tožnik), slednji pa takšnih meril za ugotavljanje poslovne uspešnosti ni imel, kar je sodišče prve stopnje ugotovilo in čemur tožnik v pritožbi niti ne oporeka. Ker torej pri toženi stranki niso obstajala nobena merila, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotavljati del plače iz naslova poslovne uspešnosti, pa tudi iz razloga, ker sklep z dne 25. 11. 2011 ni bil sprejet v posledici uspešnosti poslovanja tožene stranke, temveč v posledici napotila obvladujoče družbe, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da dodatnega izplačila na podlagi sklepa tožene stranke z dne 25. 11. 2011 ni mogoče šteti za del plače iz naslova poslovne uspešnosti.

Iz sklepa z dne 25. 11. 2011 ne izhaja, da bi dodatno izplačilo, do katerega so bili upravičeni zaposleni pri toženi stranki, predstavljalo del plače iz naslova poslovne uspešnosti, niti ne izhaja, da bi bilo navedeno denarno izplačilo povezano s prispevkom zaposlenega k uspešnemu poslovanju družbe ali da bi sploh predstavljalo plačilo (torej odmeno) za delo. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je pojem „dodatno izplačilo“ možno razlagati le tako, da pomeni neko plačilo oz. nagrado poleg plače, ki jo lahko delodajalec izplača avtonomno in glede na kriterije, ki jih sam določi. Ker torej sporno izplačilo ni predstavljalo izplačila dela plače iz naslova poslovne uspešnosti, tudi ni bilo podvrženo kriterijem, ki jih določa 73. čl. KPDT.

Sodišče prve stopnje je imelo na voljo dovolj dokazov, na podlagi katerih se je lahko prepričalo o pravni naravi spornega izplačila, zato ni bilo dolžno izvajati dodatnih dokazov v skladu z določilom 34. čl. ZDSS-1, kar je v izpodbijani sodbi tudi ustrezno pojasnilo. Ker zakonodaja tožene stranke ne zavezuje, da bi morala zgolj zaradi pozitivnega poslovanja obvladujoče družbe svojim zaposlenim izplačati del plače iz naslova poslovne uspešnosti, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ni pomembno kakšen poslovni rezultat je dosegla obvladujoča družba oz. poslovna skupina, kateri tožena stranka pripada, in zato tožene stranke pravilno ni pozvalo k predložitvi zapisnika seje uprave družbe A. d.d. z dne 14. 11. 2011, iz katerega bi lahko bili razvidni razlogi za sporno izplačilo.

Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da niso podani razlogi, ki jih tožnik navaja v pritožbi in tudi ne tisti, na obstoj katerih mora sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), zato je pritožbo, kot neutemeljeno zavrnilo in v skladu s 353. čl. ZPP potrdilo izpodbijano sodbo in izpodbijani del sklepa, ki se nanaša na odločitev o stroških postopka.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka in sicer tožnik iz razloga, ker s pritožbo ni uspel, tožena stranka pa iz razloga, ker odgovor na pritožbo ni prispeval k rešitvi tega spora (1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP).