Jedro

Kriterij za razmejitev med upravnim in sodnim odločanjem je tudi v tem, ali gre za poseg v kakšno od civilnopravnih pravic ali pa za javnopravno sfero.

Izrek

Reviziji se ugodi, sklep sodišča druge stopnje se razveljavi, zadeva pa vrne temu sodišču v novo odločanje. Revizijski stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženki s sodbo prepovedalo nadaljnje opravljanje gostinske dejavnosti po obrtnem dovoljenju v njeni stanovanjski hiši v Š., zaradi česar bi morala po pravnomočnosti sodbe prenehati z izvajanjem gostinske obrti v tem objektu. Pritožbi toženke pa je sodišče druge stopnje ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter tožbo, kateri je izpodbijana sodba sledila, zavrglo. Zato je tožeči stranki naložilo, da sama trpi svoje pravdne stroške.

Proti takšni odločitvi je tožeča stranka vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 354. člena ZPP in predlagala njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno obravnavanje. Od toženke se ne zahteva prepoved opravljanja gostinske dejavnosti kjerkoli, temveč le v objektu, ki se drži objekta tožeče stranke. Tak zahtevek temelji na določbi 5. člena ZTLR. Gre za poseg v civilnopravno pravico mirnega uživanja stvari v okviru krajevnih običajev. Na upravnopravno področje se tožeča stranka s svojim zahtevkom ne spušča. Upravni postopki tečejo samostojno in so ločeni od civilnega pravdnega postopka. Toženka je sicer dejavnost prenehala opravljati, vendar pa tožeča stranka vztraja pri zahtevku zaradi "varovanja bodočih dejanj".

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija je utemeljena.

Sodišče druge stopnje je štelo, da odločanje o zahtevku tožnikov ne spada v sodno pristojnost, ker se o spremembi namembnosti spornih prostorov v gostinski lokal (toženka je gostinsko dejavnost že po vložitvi tožbe, vendar zaradi posegov upravne narave, opustila) odloča v upravnem postopku. Ker gre za poseg v javno pravno sfero in ne za kršitev civilnih pravic, je tožbo po določbi 2. odstavka 369. člena ZPP, ob hkratni razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje, zavrglo. Le konkretna dejanja ali opustitve toženke v zvezi z uporabo sporne nepremičnine v gostinske namene naj bi ob določenih pogojih utemeljevale sodno varstvo pred imisijami (5. in 42. člen ZTLR in 156. člen ZOR).

Opisano stališče pa je pravno napačno. Res je sicer, da je kriterij za razmejitev med upravnim in sodnim odločanjem tudi v odgovoru na vprašanje, ali gre za poseg v kakšno od civilnopravnih pravic ali pa za javnopravno sfero. Vendar pa v obravnavanem primeru tožeča stranka zatrjuje in dokazuje prav poseg v svoje civilne pravice in neodvisno od upravnih postopkov v tožbenih razlogih obširno opisuje obseg in naravo imisij, ki po stanju ob vložitvi tožbe izhajajo iz uporabe sosednje toženkine nepremičnine. Gre za povsem konkretne navedbe - v nasprotju s stališčem pritožbenega sodišča, ki temelji na domnevnem izostanku teh navedb. Toženka je ob vložitvi tožbe dejavnost, iz katere naj bi škodljive posledice za tožečo stranko izhajale, nesporno opravljala in sicer ne glede na dovoljenje upravnih organov in ob izostanku kakršnekoli trditvene podlage iz 3. odstavka 156. člena ZOR.

Ob tem pa postavljeni tožbeni zahtevek na prepoved opravljanja gostinske dejavnosti sicer zajema vso dejavnost, ki se jo je toženka lotila, vendar pa to še ne dovoljuje odklonitve pravnega varstva (v tem primeru s sklicevanjem na upravnopravno področje, kjer se odloča o enaki vsebini). V pravdnem postopku namreč sodišče odloča v mejah postavljenih zahtevkov (1. odstavek 2. člena ZPP). Stvar dejanske in pravne presoje je, ali je tak zahtevek v celoti utemeljen, oziroma ali je njegova utemeljenost vprašljiva zato, ker je v bistvu že izpolnjen.

Sodišče druge stopnje je torej odreklo tožeči stranki pravno varstvo s sklicevanjem na upravno pristojnost (3. točka 2. odstavka 354. člena ZPP) in na domnevno litispendenco. Taka odločitev je po povedanem procesno napačna. Zatrjevani revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka na drugi stopnji (2. točka 1. odstavka 385. člena ZPP) je zato podan, terja pa razveljavitev take odločitve in vrnitev zadeve sodišču druge stopnje v novo odločanje (1. odstavek 394. člena ZPP). O pritožbi tožeče stranke bo treba znova odločati v nakazanih smereh in tudi ob upoštevanju nespornih dejstev, med katerimi ima pomembno mesto okoliščina, da je toženka - sicer po vložitvi tožbe - zahtevek tožeče stranke izpolnila.

Izrek o stroških revizijskega postopka zaradi razveljavitve izpodbijane odločbe temelji na določbi 166. člena ZPP.

Določbe ZPP (zakona o pravdnem postopku - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90) in ZLTR (zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - Uradni list SFRJ, št. 6/80) ter ZOR (zakona o obligacijskih razmerjih - Uradni list SFRJ, št. 29/78 do 57/89), na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).