Jedro

Ker so bile po uveljavitvi zakona o načinu obračunavanja in izplačevanja plač določbe 119. člena kolektivne pogodbe tožene stranke v nasprotju z njegovimi kogentnimi določbami, je bil tožbeni zahtevek tožnice utemeljeno zavrnjen, saj zanj ni obstajala pravna podlaga in razpolaganja z njim sodišče po 3. členu ZPP/77 ni smelo dovoliti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je po dopolnitvi postopka iz razveljavitvenega sklepa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 25.11.1997 z obravnavano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku in zavezalo toženo stranko, da tožnici J. O. plača znesek 237.158,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti mesečnih prikrajšanj v plači. Ugotovilo je, da tožena stranka ni usklajevala izhodiščne plače tožnice z določbo 4. odstavka 119. člena Kolektivne pogodbe, po kateri se plača čistilke - kot plača za najenostavnejše delo - valorizira v skladu z rastjo življenjskih stroškov v Republiki Sloveniji za pretekli mesec. Zato je priznalo tožeči stranki razliko v plači za čas od 1.3.1993 do 31.7.1993, ko se je tožnica upokojila, razliko v plači ob koncu koledarskega leta po 132. členu KP in razliko v odpravnini po 135. členu KP, izračunano po podatkih tožene stranke, ki je v letu 1993 upoštevala zakonske omejitve.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in prvostopno sodbo spremenilo tako, da je tožničin zahtevek v višini 221.170,60 SIT zavrnilo kot neutemeljen, vzdržalo je v veljavi le tožeči stranki prisojeni znesek 15.987,90 SIT iz naslova razlike po 132. členu KP za leto 1992. Svojo odločitev je oprlo na ugotovitev, da je bila tožnici v spornem obdobju obračunavana in izplačevana višja izhodiščna plača (33.696,00 SIT) kot jo je določal 6. člen zakona o načinu obračunavanja in izplačevanja plač (Uradni list RS, št. 13/93, 17/93 - v nadaljevanju: zakon) v višini 23.833,00 SIT. Ker je tožnica prejemala več kot 40 % nad zakonsko določeno izhodiščno plačo, po pravni presoji pritožbenega sodišča ni upravičena do zahtevanih razlik plač za leto 1993. Proti zavrnilnemu delu pravnomočne sodbe sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila pravočasno revizijo, v kateri uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava (3. točka 1. odstavka 385. člena ZPP/77). V obrazložitvi revizije očita sodišču druge stopnje zmotno uporabo določb zakona o načinu obračunavanja in izplačevanja plač, saj zaradi uvrstitve tožene stranke v področje 11. enotne klasifikacije dejavnosti za Banko Slovenije ni veljal. To razlago potrjuje delovnim sodiščem znano dejstvo, da so v letu 1997 poslovne banke sklenile s svojimi delavci izvensodne poravnave za izplačilo razlik v osebnih dohodkih. Sodišče je pri svoji presoji napačno razlagalo določbo 1. odstavka 6. člena omenjenega zakona, s katero se le začasno omejuje poviševanje plač, ne predpisuje pa zmanjšanja že doseženih izhodiščnih plač po kolektivnih pogodbah. Takšno razlago je povzeti tudi iz določbe 15. člena zakona o obračunavanju in izplačevanju plač in njegovega 20. člena, ki taksativno našteva predpise, ki so v času veljavnosti tega zakona ne uporabljajo. Med njimi ni zaslediti kolektivne pogodbe Banke Slovenije. Da omenjeni 6. člen zakona ni veljal za toženo stranko izhaja po mnenju revizije tudi iz dejstva, da takratna SDK ni zadržala izplačila plač. Ker sodišče druge stopnje pri svoji odločitvi ni uporabilo določb 4. člena zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o načinu obračunavanja in izplačevanja plač, je ostalo dejansko stanje glede obsega dejanskih plač, nepopolno ugotovljeno. V reviziji tožeča stranka tudi poudarja, da osnovna plača po 119. členu Kolektivne pogodbe Banke Slovenije ni primerljiva z izhodiščno plačo določeno v kolektivnih pogodbah drugih dejavnosti in s koeficienti, ki so veljali za državne uslužbence po 64. členu zakona o delavcih v državnih organih (Uradni list SRS, št. 15/90). Zato predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in sodbo sodišča druge stopnje v izpodbijanem delu tako spremeni, da vzdrži v veljavi sodbo sodišča prve stopnje, podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne pritožbenemu sodišču v novo sojenje.

Revizija je bila v postopku po 390. členu zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 - ZPP/77, ki ga je po določbi 498. člena zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99 - ZPP - še uporabiti) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. V odgovoru predlaga, da se revizija kot neutemeljena zavrne.

Revizija ni utemeljena.

Ob obravnavanju revizije revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 10. točki 2. odstavka 354. člena ZPP/77 v postopku pred izdajo izpodbijane pravnomočne sodbe, kar je moralo preizkusiti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP/77).

Po istem zakonskem določilu mora revizijsko sodišče po uradni dolžnosti paziti tudi na pravilno uporabo materialnega prava. Predmet revizijskega preizkusa materialnopravne pravilnosti izpodbijane sodbe je bila odločitev o upravičenosti tožnice do plačila razlike v plači od 1.3.1993 do 31.7.1993 po 119. členu Kolektivne pogodbe Narodne banke Slovenije. Po tej določbi se osnovni osebni dohodek delavca - določen s koeficientom zahtevnosti delovnega mesta, ki pomeni relativno razmerje do najenostavnejšega delovnega mesta čistilke - 1.00 - valorizira v skladu z rastjo življenjskih stroškov v Republiki Sloveniji za pretekli mesec.

Sodišče druge stopnje je svojo pravno presojo za zavrnitev tožbenega zahtevka oprlo na dejstvo, da je tožnica v spornem obdobju iz naslova redne plače, iz naslova posebne ugodnosti do plače ob koncu leta in odpravnine prejela več, kot je bilo dovoljeno po zakonu o načinu obračunavanja in izplačevanja plač kot prisilnem predpisu. Zato uveljavljeni zahtevek tožnice nima dejanske in pravne podlage.

Ustava Republike Slovenije pravice do plače (osebnega dohodka) ne zagotavlja kot ustavne pravice. Kot splošno človekovo pravico jo opredeljuje Splošna deklaracija o človekovih pravicah (23. člen) in Mednarodni pakt o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah (7. člen). Zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90 - ZTPDR) v 1. odstavku 49. člena zagotavlja delavcem pravico do plače v skladu s splošnim aktom, usklajenim s kolektivno pogodbo in zakonom. Iz omenjenih predpisov izhaja, da sta zaposlenim iz delovnega razmerja zagotovljeni pravica do plače za opravljeno delo in zajamčena plača (51. člen). Delavcu pa ni zagotovljena kot pridobljena pravica plača v določeni višini, ker se ta lahko spreminja v skladu z zakonom, kolektivno pogodbo in splošnim aktom delodajalca.

Po 112. členu zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93 - ZDR) se s kolektivno pogodbo v skladu s tem zakonom, predpisi izdanimi na njegovi podlagi in drugimi predpisi, podrobneje urejajo pravice, obveznosti in odgovornosti delavcev, zaposlenih v organizacijah oziroma pri delodajalcih, ter pravice in obveznosti teh organizacij oziroma delodajalcev (1. odstavek). Iz teh določb jasno izhaja, da mora biti kolektivna pogodba v skladu z zakonom in podzakonskimi akti. Z njimi je realizirano ustavno načelo o usklajenosti pravnih aktov, ki v 3. odstavku 153. člena Ustave Republike Slovenije določa, da morajo biti podzakonski predpisi in drugi splošni akti v skladu z ustavo in zakoni. Načelo hiearhije pravnih aktov iz te ustavne določbe zagotavlja s stopnjevanjem pravne veljave različnih vrst pravnih aktov pogoje za enotnost pravnega reda in hkrati pomeni uresničevanje načela zakonitosti.

Ker je bil z zakonom o načinu obračunavanja in izplačevanja plač, ki se je nedvomno nanašal tudi na toženo stranko, vzpostavljen državni nadzor in omejitev višine plač (1. člen) se morajo njegove kogentne določbe neposredno uporabiti. Z njimi je bila določena drugačna ureditev in izplačevanje plač v delu o izhodiščni plači, kot jo je določal 119. člen kolektivne pogodbe tožene stranke, ta določba dispozitivne narave je torej bila po uveljavitvi zakona v nasprotju s predpisom prisilne narave, zato je za presojo spora uporabiti zakonske določbe. Zakon je v 6. členu določil, da znaša izhodiščna plača v pravnih osebah iz 2. alinee 1. člena zakona - kamor je bila po enotni klasifikaciji dejavnosti (EKD) razvrščena tudi Banka Slovenije (dopis Statističnega urada Republike Slovenije z dne 10.3.1999) - 23.833,00 SIT. Določba iz 15. člena omenjenega zakona pa je vsebovala prepoved izplačevanja poračunov plač za pretekla obdobja, razen poračunov, ki so posledica odločitev Ustavnega sodišča Republike Slovenije.

Čeprav v 20. členu omenjenega zakona ni bila izrecno določena prepoved uporabe določb Kolektivne pogodbe Banke Slovenije - saj je šlo za podjetniško pogodbo v smislu določila 113. člena ZDR in ne za splošno ali panožno - so bile njegove določbe kot prisilnega predpisa, zaradi prej omenjenega načela usklajenosti pravnih norm, neposredno uporabljive. Ker so bile po uveljavitvi zakona o načinu obračunavanja in izplačevanja plač določbe 119. člena kolektivne pogodbe tožene stranke v nasprotju z njegovimi kogentnimi določbami, je bil tožbeni zahtevek tožnice utemeljeno zavrnjen, saj zanj ni obstajala pravna podlaga in razpolaganja z njim sodišče po 3. členu ZPP/77 ni smelo dovoliti.

Revizijskih trditev o tem, da so poslovne banke na podlagi izvensodnih poravnav svojim delavcem izplačevale razlike v plačah in navedbe o primerljivosti izhodiščnih plač v drugih dejavnostih, ni mogoče upoštevati, saj sodišča sodijo po ustavi in zakonu (125. člen Ustave RS).

Zato je Vrhovno sodišče po določilu 393. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

Ker revizija ni utemeljena, je sodišče zavrnilo tudi tožničin predlog za povrnitev revizijskih stroškov (1. odstavek 166. člena v zvezi s 1. in 2. odstavkom 154. člena ZPP/77), tožena stranka pa stroškov za odgovor ni priglasila.

Sodišče je določbe ZPP/77 in ZTPDR uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).