Jedro

Če zakoniti dediči substancirano oporekajo obstoj predpostavk, ki morajo biti izpolnjene za veljavnost ustne oporoke, je manj verjetna pravica domnevnega oporočnega dediča.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje prekinilo zapuščinski postopek in A. A. napotilo na pravdo, da zoper zakonita dediča B. B. in E. E. vloži tožbo na ugotovitev, da je oporoka, ki jo je zapustnica ustno podala 8.4.2014 v svojem stanovanju pred pričama C. in D., veljavna. Določilo je 30-dnevni rok za vložitev tožbe, če tožba ne bo vložena, se bo zapuščinski postopek nadaljeval, če bo vložena, pa se bo nadaljeval po pravnomočno zaključenem pravdnem postopku.

2. Sklep izpodbija A. A. zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Ker iz sklepa o napotitvi na pravdo ni razvidno, kako je sodišče ugotovilo sorodstveno razmerje med zapustnico in domnevnima zakonitima dedičema, je bistveno kršilo določila postopka, hkrati pa tudi materialno pravo, saj je štelo za dediča nekoga, ki ni izkazal sorodstvene povezave. Zaključek, da je njena pravica manj verjetna, je napačen, nelogičen in protisloven. Ustna oporoka nima napak v obličnosti in je sestavljena v skladu s 74. členom Zakona o dedovanju (ZD). Ker je obstoj ustne oporoke močnejši dedni naslov, bi moralo sodišče na pravdo napotiti zakonite dediče tudi v primeru, če obstaja dvom o pristnost oziroma veljavnosti oporoke. Glede na uveljavljeno sodno prakso (sklep I Cp 585/2000) se v takem primeru na pravdo napoti osebo, ki zatrjuje neveljavnost oporoke. Ustna oporoka pred dvema pričama, ki je v spisu, je formalno veljavna, upoštevaje določbe 72. do 75. člena ZD. Izpodbijani sklep je treba razveljaviti in ga spremeniti oziroma vrniti sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Vprašljiva je tudi pravilnost odločitve sodišča prve stopnje o tem, katere od zakonitih dedičev se napoti na pravdo, ker ni izkazano, da sta zakonita dediča. 3. Oba zakonita dediča sta na pritožbo odgovorila. Odgovor na pritožbo E. E. je sodišče prve stopnje zavrglo, sklep o zavrženju je pravnomočen. B. B. pa v odgovoru na pritožbo prereka navedbe pritožbe, da je bila obličnost domnevne ustne oporoke ustrezna. Navaja, da v času domnevne izjave ustne oporoke zapustnice niso obstajali nevsakdanji objektivni razlogi, niti posebne subjektivne okoliščine, da bi prišla v poštev ustna oporoka. V domnevni ustni oporoki so napake v navedbi dejstev in prisotnih je še nekaj drugih zanimivih okoliščin, kar vse je tehtna osnova za odločitev sodišča, da na tožbo napoti A. A. Če sodišče meni, da obstaja potreba po predložitvi dokazil o sorodstvu z zapustnico, bo to storil. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Potem, ko je bil v Uradnem listu objavljen oklic dedičem po pokojni Z. Z., sta se k dedovanju priglasila B. B. in E. E. Obrazložila sta v kakšnem sorodstvenem razmerju sta z zapustnico in E. E. je v spis predložila tudi dokazila – izpiske iz matičnih knjig. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu obrazložilo, kakšno je sorodstveno razmerje med njima in zapustnico in da sta k dedovanju poklicana kot zakonita dediča tretjega dednega reda. Natančnejša obrazložitev zakaj sta B. B. in E. E. zakonita dediča, v sklepu o napotitvi na pravdo ni potrebna, saj to ni bistvo tega sklepa. Kdo so dediči se ugotovi v sklepu o dedovanju, bistvo sklepa o napotitvi na pravdo pa je v odločitvi, komu sodišče določi vlogo tožnika in komu vlogo toženca. Očitki sodišču o pomanjkanju razlogov in zmotni uporabi materialnega prava glede zakonitih dedičev, to je oseb, ki bodo tožene, tako niso utemeljeni. Pritožbeno sodišče pripominja, da na pravdo napotena stranka ni strogo vezana na napotitveni sklep. Tožbo lahko vloži tudi zoper druge osebe in z drugače oblikovanim zahtevkom, kot je navedeno v napotitvenem sklepu, mora pa jo formulirati tako, da zahteva ugotovitev obstoja pravice ali pravnega razmerja, ki temelji na tistem dejstvu, ki je bilo v zapuščinskem postopku sporno in je bilo razlog za napotitev na pravdo.

6. Iz trditev udeležencev postopka izhaja, da je sporno v kakšnih okoliščinah oziroma zakaj naj bi zapustnica le ustno izjavila svojo oporočno voljo. Zato je moralo sodišče prve stopnje skladno s prvim odstavkom 210. člena ZD prekiniti zapuščinski postopek in na pravdo napotiti tisto stranko, katere pravico šteje za manj verjetno (prvi odstavek 213. člena ZD). Ustna oporoka je izredna oblika oporoke in je veljavna le v primeru izrednih razmer. Iz trditvene podlage izhaja, da je spor med udeleženci tega postopka dejansko v tem, ali obstaja veljavna oporoka zapustnice.

7. Zakon ne vsebuje nobenega merila za presojo, katera pravica je manj verjetna. Pravica katere stranke je verjetnejša, mora sodišče presoditi glede na okoliščine konkretnega primera.(1) Presoja je odvisna od do trenutka odločitve zbranega procesnega gradiva. Na pravdo sodišče napoti stranko, ki je v svojih navedbah o dejstvih in dokazni ponudbi manj prepričljiva. Iz doslej podanih trditev in dokazov izhaja: da zapustnica ni nikoli omenjala, da namerava premoženje zapustiti A. A.; da je bila relativno dobrega zdravja in bi lahko napravila pisno oporoko; da tudi ni bilo drugih okoliščin, ki bi ji onemogočale narediti pisno oporoko; da je bil zapis domnevne ustne oporoke napravljen šele približno mesec dni po smrti zapustnice; povezava med oporočnima pričama in domnevno dedinjo. Teh dejanskih ugotovitev, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo svojo odločitev koga napotiti na pravdo, pritožba ne izpodbija obrazloženo. Ob teh okoliščinah je sklep prvostopenjskega sodišča, da je manj verjetna pravica domnevne oporočne dedinje, pravilen.

8. Stališče sklepa, na katerega se sklicuje pritožba,(2) je novejša sodna praksa presegla. Če v primeru spora o obstoju veljavne ustne oporoke, zakonitima dedič substancirano oporekajo obstoj predpostavk, ki morajo biti izpolnjene za veljavnost ustne oporoke, je manj verjetna pravica domnevnega oporočnega dediča.(3) Ta ima interes za ugotavljanje obstoja ustne oporoke, saj bo le v primeru veljavne ustne oporoke dedoval po zapustniku. Zakonitim dedičem ugotavljanje veljavnosti ustne oporoke ni v interesu, saj v primeru obstoja oporoke ne dedujejo.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejstva, ki so relevantna za presojo, katero stranko je treba glede na to, da med zakonitima dedičema in oporočno dedinjo obstoji spor o veljavnosti ustne oporoke zapustnice, napotiti na pravdo ter glede na to pravilno vlogo tožeče stranke dodelilo domnevni oporočni dedinji. V postopku ni zagrešilo ne uveljavljane, ne uradoma upoštevnih procesnih kršitev iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).(4) Višje sodišče je zato pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).

Op. št. (1): Gl. npr. članek dr. A. Božič Penko: Napotitev na pravdo v zapuščinskem postopku, Pravosodni bilten št. 2/2003. Op. št. (2): Sklep VSL I Cp 585/2000. Op. št. (3): Prim. sklepe VSM I Cp 3088/2006, VSC Cp 521/2007, VSL II Cp 2223/2010. Op. št. (4): ZPP se v zapuščinskem postopku uporablja skladno s 163. členom ZD.