Jedro

Nekatera od dejanj velike tatvine že po kriteriju, ki zadeva neposredno časovno povezanost z dejanji, ki jih je pravnomočna sodba opredelila kot nadaljevano kaznivo dejanje, ter ob upoštevanju, da so nekatera od njih bila storjena v sostorilstvu z različnima osebama, ne izpolnjujejo vseh elementov, ki bi omogočili zaključek, da skupaj z dejanji, navedenimi v zahtevi za varstvo zakonitosti, tvorijo nedeljivo življenjsko celoto. Sodišče je zato ravnalo pravilno, ko jih ni pravno opredelilo kot eno kaznivo dejanje.

S prikazom razlogov, zaradi katerih naj bi obsojenec v preiskavi priznal to kaznivo dejanje, in trditvijo, da za obsodbo v tem delu ni nobenih dokazov, vložnik napada dejanske zaključke. Teh z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče izpodbijati (2. odstavek 420. člena ZKP).

Izrek

Zahteva zagovornika obs. S.K. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenca se oprosti plačila stroškov postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Kranju z dne 04.02.1999 sta bila obs. S.K. in obs. I.P. spoznana za kriva, obs. S.K. kaznivih dejanj ponarejanja in uporabe ponarejenih vrednotnic ali vrednostnih papirjev po 3. odstavku 250. člena KZ, poskusa kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja uradni osebi po 4. in 1. odstavku 302. člena KZ, velike tatvine po 1. in 3. točki 1. odstavka 212. člena v zvezi s 1. odstavkom 211. člena KZ, tatvine po 1. odstavku 211. člena KZ, odvzema motornega vozila po 1. odstavku 216. člena KZ, tatvine po 2. in 1. odstavku 211. člena KZ, obs. I.P. pa kaznivih dejanj ponarejanja in uporabe ponarejenih vrednotnic ali vrednostnih papirjev po 3. odstavku 250. člena v zvezi s 25. členom KZ in tatvine po 2. in 1. odstavku 211. člena KZ. Obs. S.K. so bile določene posamezne kazni od treh mesecev zapora do enega leta in dveh mesecev zapora, nato pa po določbi 2. točke 2. odstavka 47. člena KZ izrečena enotna kazen štiri leta in deset mesecev zapora. V to kazen mu je bilo všteto pridržanje od 23.06.1995 od 08.45 ure do 23.06.1995 do 16.00 ure in čas, ki ga je prebil v priporu od 04.09.1998 od 09.00 ure dalje. Izrečen mu je bil varnostni ukrep obveznega zdravljenja narkomanov in naloženo plačilo zneska 136.492,00 SIT, ki predstavlja s kaznivimi dejanji doseženo protipravno premoženjsko korist. Prav tako je bilo odločeno, da mora posameznim oškodovancem plačati priglašene premoženjskopravne zahtevke, medtem ko so bili oškodovanca M. in H.K. s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom, oškodovanka M.B. pa s presežkom njenega zahtevka napoteni na pravdo. Obsojenec je bil oproščen povrnitve vseh stroškov kazenskega postopka. Obs. I.P. je bila izrečena pogojna obsodba, v njej pa določeni posamezni kazni enega in pet mesecev zapora, nato pa po določbi 2. točke 2. odstavka 47. člena KZ ob upoštevanju kazni enega meseca zapora, določene s pogojno obsodbo, izrečeno s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 04.09.1997, določena enotna kazen šest mesecev zapora in preizkusna doba dveh let. Oproščena je bila povrnitve stroškov kazenskega postopka, naloženo pa ji je bilo skupaj z obs. S.K. nerazdelno plačilo zneska 30.000,00 SIT ošk. D.L. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 26.05.1999 zavrnilo pritožbo zagovornika obs. S.K. kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenca pa oprostilo povrnitve stroškov pritožbenega postopka.

Zagovornik obs. S.K., odvetnik V.N. iz R., je zoper navedeno pravnomočno sodbo dne 05.08.1999 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 2. točki 1. odstavka 420. člena v zvezi s 5. točko 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka po 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP. Predlaga, da se zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in obe citirani sodbi razveljavita ter zadeva vrne prvostopnemu sodišču v ponovljen postopek pred popolnoma spremenjenim senatom.

Vrhovni državni tožilec svetnik mag. J.F. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zagovornikovo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne. Zagovornik navaja v svoji zahtevi za varstvo zakonitosti, da naj bi bile s pravnomočno sodbo in postopkom storjene kršitve, kot jih imajo v mislih točke 1 do 3 prvega odstavka 420. člena ZKP. Pri obrazlagi domnevnih kršitev pa zagovornik zatrjuje dejstva, ki jih sodišče ni ugotovilo oziroma jih je drugače ugotovilo in na domnevne kršitve zakona sklepa iz dejanskega stanja, kakor naj bi bilo podano po zagovornikovem mnenju in ne na podlagi po sodišču ugotovljenih dejstev. To pomeni, da obsojenčev zagovornik v resnici uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ki po določbi 2. odstavka 420. člena ZKP ne more biti predmet zahteve za varstvo zakonitosti. Sodišče s pravnomočno sodbo glede na ugotovljeno dejansko stanje zakona ni kršilo, ampak ga je pravilno uporabilo.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po oceni zahteve za varstvo zakonitosti je sodišče storilo relativno kršitev določb kazenskega postopka, ker v zvezi s kaznivim dejanjem poskusa preprečitve uradnega dejanja uradni osebi po 4. in 1. odstavku 302. člena v zvezi z 22. členom KZ ni odredilo izvedenca medicinske stroke zaradi ugotovitve, ali se je obsojenec zavedal pomena svojega dejanja in imel v oblasti svoje ravnanje. Z odredbo z dne 12.01.1999 je sodišče prve stopnje v skladu z določbami 248., 249. in 265. člena ZKP odredilo izvedenca psihiatrične stroke dr. B.B. Na podlagi izvida in mnenja tega izvedenca je sodišče ugotovilo, da je obsojenec v času storitve kaznivih dejanj, torej tudi navedenega kaznivega dejanja, bil prišteven. Trditev zahteve za varstvo zakonitosti, da je obsojenec bil v času storitve tega kaznivega dejanja močno pod vplivom kokaina in da so bile zaradi tega njegove sposobnosti razumeti pomen dejanja in imeti v oblasti svoje ravnanje bistveno zmanjšane, je v nasprotju z navedenim izvedenskim mnenjem ter ostalimi dokazi, ki nasprotujejo obsojenčevemu zagovoru, da je pred storitvijo tega kaznivega dejanja zaužil kokain. Sodišče zato ni kršilo določbe 2. odstavka 371. člena ZKP na način, ki je prikazan v zahtevi za varstvo zakonitosti.

Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP uveljavlja vložnik zahteve za varstvo zakonitosti glede kaznivega dejanja velike tatvine po 3. točki 1. odstavka 212. člena KZ (točka VII izreka prvostopne sodbe) z navedbami, da je pravnomočna sodba v tem delu neobrazložena, da se obrazložitev sodišča ne da preizkusiti in da ne vzdrži trdne dokazne presoje.

Pravnomočna sodba ima obširne razloge o vseh dejstvih, ki so odločilna za zaključek, da je obsojenec storil to kaznivo dejanje. Obrazlaga tudi, kako presoja verodostojnost izvedenih dokazov, posebej izpovedb zaslišanih oškodovank in navaja izčrpne razloge o tem, zakaj ne sprejema na glavni obravnavi spremenjenega obsojenčevega zagovora. Sodišče prve stopnje je v celoti zadostilo zahtevam določbe 7. odstavka 364. člena ZKP, sodišče druge stopnje pa določbi 1. odstavka 395. člena ZKP. Zato zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana. Sicer pa vložnik zahteve ni konkretno pojasnil, v čem bi naj bila izpodbijana sodba neobrazložena in zakaj je ni mogoče preizkusiti. S prikazom razlogov, zaradi katerih bi naj obsojenec v preiskavi priznal to kaznivo dejanje in trditvijo, da za obsodbo v tem delu ni nobenih dokazov, pa napada dejanske zaključke, ki jih z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče izpodbijati (2. odstavek 420. člena ZKP).

Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti tudi meni, da je sodišče bistveno kršilo določbo 5. točke 1. odstavka 371. člena ZKP s tem, ko je obsojenca spoznalo za krivega kaznivega dejanja odvzema motornega vozila po 1. odstavku 216. člena KZ (točka I/5 izreka prvostopne sodbe), ker zanj ni bilo predloga oškodovanca. Pri tem trdi, da gre v tem primeru za kaznivo dejanje samovoljnosti, ki se preganja na predlog oškodovanca. Takšen predlog pa ni bil podan. Sodišče je pravilno ugotovilo, da ima obsojenčevo dejanje vse zakonske znake kaznivega dejanja po 1. odstavku 216. člena KZ. Zahteva za varstvo zakonitosti očitno izhaja iz obsojenčevega zagovora, v katerem je navajal, da je avtomobil vzel zaradi terjatve, ki jo je imel do S.K. Iz razlogov pravnomočne sodbe je razvidno, da tega zagovora sodišče ni sprejelo. Zato je tudi pravilno zaključilo, da je obsojenec storil kaznivo dejanje po 1. odstavku 216. člena KZ, ki se preganja po uradni dolžnosti. To pomeni, da je kazenski postopek za to kaznivo dejanje tekel na zahtevo upravičenega tožilca. Zaradi navedenega ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 5. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

V zahtevi za varstvo zakonitosti je zastopano tudi stališče, da je sodišče napačno uporabilo določbe kazenskega zakona o steku kaznivih dejanj in s tem kršilo kazenski zakon po 4. točki 372. člena ZKP. Sodišče bi moralo kazniva dejanja, opisana pod točko I/1/a-d, točko II/1, 2 in 3 ter pod točko IV izreka prvostopne sodbe pravno opredeliti kot eno kaznivo dejanje ponarejanja vrednotnic ali vrednostnih papirjev po 3. odstavku 250. člena KZ v nadaljevanju. Prav tako se za enako odločitev zavzema vložnik zahteve pri kaznivih dejanjih, opisanih pod točko I/3, točko I/4/a-d in pod točko III izreka prvostopne sodbe. Ta dejanja bi bilo treba pravno opredeliti kot kaznivo dejanje velike tatvine po 1. točki 1. odstavka 212. člena v zvezi s 1. odstavkom 211. člena KZ v nadaljevanju. Zahteva za varstvo zakonitosti ne navaja določno, kateri so tisti povezovalni elementi, ki nujno narekujejo pravno opredelitev navedenih kaznivih dejanj kot nadaljevanih kaznivih dejanj po 3. odstavku 250. člena KZ in 1. točki 1. odstavka 212. člena v zvezi s 1. odstavkom 211. člena KZ. Kot je razvidno iz pravnomočne sodbe, je sodišče opredelilo kot nadaljevana kazniva dejanja tista obsojenčeva dejanja, ki so glede na pravno in stvarno istovrstnost in njihovo neposredno časovno ter krajevno povezanost in enake nagibe ter glede na obsojenčev subjektivni odnos do njih, povezana v življenjsko celoto. Ostala dejanja se že po kriteriju, ki zadeva neposredno časovno povezanost z dejanji, ki jih je pravno opredelila kot nadaljevano kaznivo dejanje pravnomočna sodba ter ob upoštevanju, da so nekatera od njih bila storjena v sostorilstvu z različnima osebama, ne izpolnjujejo vseh elementov, ki bi omogočili zaključek, da skupaj z dejanji, navedenimi v zahtevi za varstvo zakonitosti, tvorijo nedeljivo življenjsko celoto. Zato Vrhovno sodišče ocenjuje, da kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP ni podana.

Zahteva za varstvo zakonitosti napada tudi odločitvi glede kaznivih dejanj velike tatvine po 1. točki 1. odstavka 212. člena v zvezi s 1. odstavkom 211. člena KZ in tatvine po 1. odstavku 211. člena KZ (točka I/3 in točka I/4-a izreka prvostopne sodbe). V zvezi s prvim dejanjem navaja, da obsojenec ni vlomil v osebni avtomobil, ker njegova vrata niso bila zaklenjena in ocenjuje, da je sodišče kršilo kazenski zakon v obsojenčevo škodo, ker tega dejanja ni pravno opredelilo kot kaznivo dejanje tatvine po 1. odstavku 211. člena KZ. Glede drugega dejanja očita sodišču, da je kršilo določbe kazenskega postopka, ker obsojenec tega dejanja ni storil in da bi ga sodišče moralo oprostiti obtožbe, ker je predmete, za katere se ga dolži, da jih je pridobil s kaznivim dejanjem, našel za stanovanjskim blokom. Sodišče je na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja in skladno opisu dejanj pravilno zaključilo, da je obsojenec storil v prvem primeru kaznivo dejanje velike tatvine in v drugem primeru kaznivo dejanje tatvine. Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti v izvajanjih izhaja iz drugačnih dejanskih zaključkov, kot jih je ugotovilo sodišče. Glede na to sodišče ni kršilo kazenskega zakona po 4. točki 372. člena ZKP, prav tako pa ni moč sprejeti tudi sicer nekonkretiziranega očitka, da je kršilo določbe kazenskega postopka. Če zahteva za varstvo zakonitosti s takšnimi izvajanji ocenjuje, da je bilo dejansko stanje glede teh dejanj ugotovljeno zmotno, uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, zaradi katere ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obs. S.K. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP). Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a) člena in 4. odstavku 95. člena ZKP.