Jedro

V nemogoči situaciji, ki se v resnici ne tiče sodnega odločanja, pač pa gre za sistemski problem na ravni države, ki nima dovolj kapacitet za osebe, kot je g. A. A., se je senat odločil, da izhaja iz hierarhije vrednot, ki jih varujejo vse ustave sodobnih ustavnih demokracijah in različne konvencije oz. mednarodni akti o človekovih pravicah, zlasti Evropska konvencija o človekovih pravicah in Mednarodna listina o človekovih pravicah. Na prvem mestu je namreč varstvo življenja posameznika, ki je eno samo in nedotakljivo. V tem smislu je trenutno za g. A. A. oz. za vse, ki jih utegne ogrožati zaradi svojega stanja, edina možnost začasno ta, da do prvega prostega mesta počaka pod nadzorstvom tam, kjer se trenutno nahaja, to pa je psihiatrična klinika.

Izrek

Pritožbi se zavrneta.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se A. A., roj. 1990, sprejme v varovani oddelek Socialno varstvenega zavoda (SVZ) za dobo enega leta, najdlje do 13. 12. 2023, za SVZ pa določilo SVZ B., ki ga je dolžan sprejeti ob sprostitvi prvega prostega mesta v vrstnem redu za sprejem po sodnih sklepih. Do tega trenutka je odločilo, da se A. A. namesti v oddelek pod posebnim nadzorom Univerzitetne psihiatrične klinike, najdlje pa do 13. 12. 2023. 2. Zoper sklep se pritožujeta SVZ B. in Univerzitetna psihiatrična klinika (klinika).

3. SVZ v pritožbi opozarja, da niti ne razpolaga z ustrezno usposobljenim kadrom za varstvo oseb z duševnimi motnjami in odvisnostmi od substanc; takih storitev ne izvaja. Nadalje opozarja, da čaka na izvršitev 9 sklepov sodišča pred izpodbijanim in da je že sedaj prepolno zaseden. To bi lahko pomenilo, da realizacija izpodbijanega sklepa ni možna še naslednjih 5 let. Citira sklep VS RS (II DoR 492/2020), ki pravi, da 71. in 78. čl. ZDZdr omogočata predčasni odpust, če se zdravstveno stanje izboljša in da lahko SVZ sam presodi, ali so ti pogoji nastopili. Poleg tega SVZ na podlagi izdanega sklepa ne ve, komu poslati poziv po 52. čl. ZDZdr, niti tega ne more storiti v zakonsko določenem roku 3 dni in osebe sprejeti v naslednjih 7 dneh.

4. Klinika v pritožbi opozarja na jasne razloge izpodbijanega sklepa, da potrebuje g. A. A. sprejem v SVZ, čemur bolnišnica ni namenjena, sploh ne oddelek pod posebnim nadzorom, kjer ni niti ustreznih resursov. Odločitev, da g. A. A. počaka na prosto mesto pri njej, graja kot nerazumno in neetično, prostorska prezasedenost SVZ tega ne more opravičiti. Nobene medicinske indikacije namreč ni, da bi bil g. A. A. še v bolnišnici, zato odločitev ne le nima podlage v zakonu, ampak nasprotuje tudi Ustavi RS, Konvenciji o človekovih pravicah ter praksi ESČP (navaja zadeve Claes proti Belgiji, Dufoort proti Belgiji in Swennen proti Belgiji). Navaja, da ni dolžna reševati sistemskih problemov, ko država ni skrbela za kapacitete SVZ. Razlika med bolnico in SVZ je jasna in očitna, hospitalizacija g. A. A. je celo kontraidicirana. Samo s pravočasnim odpuščanjem pacientov se omogoči obravnava drugih, ki pa jo potrebujejo, in tega se zaradi sklepa sodišča ne bo dalo.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Ugotovitvam sodišča prve stopnje o izpolnjenosti pogojev za sprejem v varovani oddelek brez privolitve pri g. A. A. pritožbi ne nasprotujeta, in je torej nesporno, da so izpolnjeni vsi pogoji za sprejem nasprotnega udeleženca v varovani oddelek v socialnovarstvenem zavodu na podlagi 75. čl. v zvezi s 74. čl. Zakona o duševnem zdravju (ZDZdr); g. A. A. trpi za hudo obliko duševne bolezni (paranoidna shizofrenija), opustil je jemanje zdravil in zlorablja alkohol, ima hudo moteno presojo realnosti in sposobnosti obvladovanja svojega ravnanja, ima agresivne izbruhe in obstaja resna in konkretna nevarnost, da bo ogrozil zdravje, življenje in premoženje. Akutno bolnišnično zdravljenje je zaključeno oziroma ni potrebno, potrebuje pa stalno oskrbo in varstvo, ki ju ni mogoče zagotoviti v domačem okolju ali na drug način.

7. Ko sodišče ugotovi, da so izpolnjeni pogoji za sprejem v varovani oddelek brez privolitve, mora odločiti o izbiri socialno varstvenega zavoda, ki naj osebo sprejme ter obdobju zadržanja v varovanem oddelku (2. odst. 48. čl. ZDZdr). Pred odločitvijo sodišče pridobi mnenje socialno varstvenega zavoda, v katerega naj bi bila oseba sprejeta oziroma premeščena (79. čl. ZDZdr).

8. Pritožbeno sodišče ne dvomi, da so prostorske kot tudi kadrovske zmožnosti zapolnjene tako pri pritožniku kot tudi pri ostalih verificiranih socialnih zavodih za sprejem oseb s težavami v duševnem zdravju. Zaradi dejanske prezasedenosti socialno varstvenih ustanov pa se utemeljenega predloga za namestitev ne sme zavrniti. Ravno zategadelj se izpodbijani sklep izrecno glasi tako, da je SVZ g. A. A. dolžan sprejeti ob sprostitvi prvega prostega mesta v vrstnem redu za sprejem po sodnih sklepih. Ob tem se tudi pritožbeno sodišče seveda zaveda, da bi namestitev nasprotnega udeleženca v zavod, ki mu ne zagotavlja osnovnih pogojev za bivanje in zdravljenje, pomenila hud poseg v njegove ustavne pravice.1 Vse to je imelo pred očmi že sodišče prve stopnje, kar je v celoti korektno navedlo (glej 25. tč. na str. 11 izpodbijanega sklepa).

9. Pred odločitvijo je prvostopenjsko sodišče zavedajoč se problematike prezasedenosti zavodov izvedlo vse napore, da bi določilo najprimernejše varstvo za g. A. A. (glej tč. 20 na str. 9 izpodbijanega sklepa). Vsi kontaktirani potencialno ustrezni zavodi v RS so sporočili, da so njihove kapacitete že presežene in navedli konkretne podatke, kot jih je povzelo prvostopenjsko sodišče v 28. točki obrazložitve.

10. Glede ustreznosti izbire SVZ se je sodišče prve stopnje oprlo na mnenje sodne izvedenke psihiatrične stroke, ki je ocenila, da je med drugim tudi pritožnik za g. A. A. še ustrezen. Ta ocena temelji torej na dejstvu, za ugotavljanje katerega je bilo potrebno posebno znanje, ki ga sodišče samo nima. Formalno pa gre za verificiran zavod za institucionalno varstvo odraslih s težavami v duševnem zdravju. Že sodišče prve stopnje je, naslanjajoč se na mnenje izvedenke, obrazložilo, da v ospredju ni zdravljenje odvisnosti, pač pa problematika osnovne bolezni.

11. Ostali pritožbeni očitki so sicer utemeljeni, a manj pomembni. Drži, kar navaja pritožnik SVZ, da 1. in 2. odst. 71. čl. ZDZdr določata, da v primeru, če se zdravstveno stanje osebe toliko izboljša, da ni več razlogov za zadržanje v oddelku pod posebnim nadzorom, psihiatrična bolnišnica osebo še pred potekom roka iz sklepa sodišča odpusti iz oddelka pod posebnim nadzorom in o tem obvesti sodišče. Oseba ali njen odvetnik lahko pred potekom roka, določenega v sklepu sodišča o zadržanju, predlaga sodišču, da se osebo odpusti. Odpust osebe lahko predlaga tudi najbližja oseba in zakoniti zastopnik. Vendar pa navedeno na izpodbijano odločitev ne vpliva.

12. Ravno tako drži, da 1. odst. 52. čl. ZDZdr določa, da socialno varstveni zavod v treh dneh od vročitve sklepa pozove osebo, da se določenega dne, najkasneje v sedmih dneh po pozivu, zglasi v psihiatrični bolnišnici oziroma socialno varstvenemu zavodu. Izvod poziva pošlje tudi sodišču, ki je izdalo sklep, in odvetniku osebe. Jasno je, da pritožnik tega roka ne bo mogel spoštovati, kar pa tudi ne vpliva na zgoraj naveden razloge in na izpodbijano odločitev.

13. Pritožnica - klinika utemeljeno opozarja na kratenje človekovih pravic, ki je vgrajeno v samo osnovno odločitev, to je, da se g. A. A. namesti v SVZ. Pogoj za to namreč je, da je pri taki osebi akutno bolnišnično zdravljenje zaključeno oziroma ni potrebno (1. alineja 1. odst. 74. čl. ZDZdr). Odločitev sodišča je, da g. A. A. v posebnem oddelku pod nadzorom klinike zgolj čaka na prosto mesto v SVZ B. S tem jasno zaseda mesto potencialni osebi, ki potrebuje ne le posebni nadzor, pač pa predvsem zdravljenje. Sodišče prve stopnje je ta problem naslovilo v tč. 32. in 33. obrazložitev izpodbijanega sklepa in temu ni česa bistvenega dodati.

14. Pritožbeno sodišče je, tako kot je bilo sodišče prve stopnje, pred težavno nalogo. V nemogoči situaciji, ki se v resnici ne tiče sodnega odločanja, pač pa gre za sistemski problem na ravni države, ki nima dovolj kapacitet za osebe, kot je g. A. A., se je senat odločil, da izhaja iz hierarhije vrednot, ki jih varujejo vse ustave sodobnih ustavnih demokracijah in različne konvencije oz. mednarodni akti o človekovih pravicah, zlasti Evropska konvencija o človekovih pravicah in Mednarodna listina o človekovih pravicah. Na prvem mestu je namreč varstvo življenja posameznika, ki je eno samo in nedotakljivo. V tem smislu je trenutno za g. A. A. oz. za vse, ki jih utegne ogrožati zaradi svojega stanja, edina možnost začasno ta, da do prvega prostega mesta počaka pod nadzorstvom tam, kjer se trenutno nahaja, to pa je psihiatrična klinika. Temu je treba v danih razmerah, začasno, dati prednost pred pravicami potencialnih pacientov, ki bodo zaradi zasedanja kapacitet morda v prihodnje deležni slabše ali neustrezne obravnave. In tudi pred drugimi njegovimi pravicami.2 A tudi od SVZ B. ni mogoče zahtevati, da za g. A. A. eno že zasedeno mesto izprazni, tj. da neko osebo, ki je že nameščena, izseli, ali pa da se g. A. A. ne zagotovi osnovnih bivanjskih (in s tem tudi varnostnih) pogojev za življenje.3

15. Na podlagi vsega navedenega je senat pritožbenega sodišča sklenil, da obe pritožbi kot neutemeljeni zavrne kljub številnim utemeljenim očitkom (2. tč. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku v zvezi s členom 42. Zakona o nepravdnem postopku).4 1 O tem v podobnih zadevah Vrhovno sodišče RS II Ips 71/2019, VSRS II Ips 51/2019, kar ustrezno navaja že sodišče prve stopnje. 2 Pritožnik korektno in ustrezno opozarja na sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice. 3 Glede tega, da je sodišče v podobnih primerih, kot je ta, prisiljeno začasno sprejeti nekakšen status quo, prim odločitve VSRS II Ips 71/2019, VSRS II Ips 51/2019. Primerjaj tudi sklep tukajšnjega pritožbenega sodišča IV Cp 100/2021 z dne 5. februarja 2021. 4 Glede na to, da se pritožbeni rok za vložitev pritožbe g. A. A. v trenutku predmetnega pritožbenega odločanja še ni iztekel, sodišče druge stopnje hkrati ni odločilo, da se izpodbijani sklep potrdi. Če bo g. A. A. tudi sam vložil pritožbo, bo sodišče druge stopnje v nadaljevanju odločalo tudi o tej pritožbi, sicer pa bo učinek pravnomočnosti izpodbijanega sklepa nastopil, ko se bo tudi njej iztekel rok za pritožbo. Zaradi nujnosti zadeve oziroma zahteve iz 3. odst. 67. čl. ZDZdr pa je sodišče druge stopnje o pritožbah SVZ B. in psihiatrične klinike kljub opisani situaciji nemudoma odločilo.