Jedro

Sistemske pomanjkljivosti, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja, so predvsem objektivno dejstvo, ugotovljivo z dokumenti ustreznih inštitucij oziroma pristojnih organov.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za notranje zadeve (v nadaljevanju upravni organ) je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite (v 1. točki izreka) in odločilo, da Republika Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi 604/2013/EU odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito (v 2. točki izreka).

Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je tožnik 13. 9. 2017 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Pristojni organ je ob vložitvi prošnje tožniku odvzel prstne odtise in jih 13. 9. 2017 poslal v Centralno bazo EURODAC, od koder je istega dne dobil podatek, da je bil tožnik vnesen v bazo EURODAC kot prosilec za mednarodno zaščito 21. 8. 2017 s strani Republike Hrvaške. Upravni organ dalje navaja, da iz spisovne dokumentacije ugotavlja, da je bila tožniku s strani pristojnega organa Republike Hrvaške izdana izkaznica prosilca za mednarodno zaščito z dne 21. 8. 2017, z veljavnostjo do 21. 8. 2018. Glede na prvi odstavek 3. člena Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev) (v nadaljevanju Uredba Dublin III) in točko b prvega odstavka 18. člena te uredbe je upravni organ za tožnika pristojnemu organu Republike Hrvaške 13. 9. 2017 posredoval prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem prosilca. Upravni organ je 26. 9. 2017 prejel odgovor, da je Republika Hrvaška v skladu z b točko prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito. V skladu s prvim odstavkom 5. člena Uredbe Dublin III je bil s tožnikom opravljen osebni razgovor 20. 9. 2017. Na tem razgovoru je bil tožnik seznanjen s postopkom, ki zoper njega teče po Uredbi Dublin III in ugotovitvami v postopku o tem, da je bil tožnik že vnesen v Centralno bazo EURODAC s strani Republike Hrvaške kot prosilec za mednarodno zaščito v tej državi dne 21. 8. 2017 ter soočen z dejstvom, da je pri podaji prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji zanikal, da bi za mednarodno zaščito zaprosil že v kateri od držav članic Evropske unije. Vendar je vztrajal, da za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški ni zaprosil. Navedel je, da so mu prstne odtise na Hrvaškem odvzeli pod prisilo. V Republiki Hrvaški je bival 25 dni, in sicer v A., kjer z razmerami ni bil zadovoljen. Ko je bil vprašan, če meni, da v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja, je odgovarjal, da je imel občutek, da tam ni zaželen, da so ljudje diskriminatorni in rasistični, odnosi z uradnimi osebami pa so bili dobri. V Republiki Hrvaški ni bil ogrožen ali ponižan, zavrača pa, da bi ga Republika Slovenija tja vrnila. Navajal je tudi, da mu na Hrvaškem nihče ni pojasnil postopkov, v katerih se je znašel. Na posebno vprašanje uradne osebe je povedal, da ga je hrvaška policija ustavila v mestu in ga kljub izdani kartici prosilca za mednarodno zaščito napotila nazaj v azilni dom, in da je bilo to trikrat. Ko je bil vprašan, naj pojasni, zaradi katerega ključnega dogodka se je odločil zapustiti Republiko Hrvaško, pa je navedel, da se tak dogodek ni zgodil; Republiko Hrvaško je zapustil, ker ni imel miru ne v kampu ne izven kampa ter je zato sklenil, da tam ne more živeti.

Upravni organ dalje navaja, da je s strani pooblaščenca dne 21. 9. 2017 prejel informacijo o stanju v Republiki Hrvaški, v zvezi s katero ugotavlja, da iz člankov izhajajo negativne ocene glede stanja prosilcev za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški, vendar ne nakazujejo na obstoj sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu člena 4 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, zaradi katerih se tožnika ne bi moglo vrniti v Republiko Hrvaško. Vsebine v člankih so namreč usmerjene predvsem na problematiko v Republiki Hrvaški, ki je bila v času begunskega vala leta 2015, 2016; glede leta 2017 ni člankov, ki bi govorili o obstoju sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev. Upravni organ je dalje ugotovil, da druge države članice EU na podlagi Uredbe Dublin III prosilce vračajo v Republiko Hrvaško, kadar Republika Hrvaška prevzame odgovornost za obravnavanje prošenj za mednarodno zaščito. Večina držav članic EU ni ustavila vračanja prosilcev za mednarodno zaščito v Republiko Hrvaško. To kaže na dejstvo, da razmere niso takšne, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu člena 4 Listine EU o temeljnih pravicah. Upravni organ ugotavlja tudi, da tožnik osebno ni imel nobenih težav pri nastanitvi v kampu B. v Republiki Hrvaški, ni bil ogrožen ali poniževan s strani kogarkoli, tudi ni imel težav s strani uradnih oseb in ni navedel, da bi bil izpostavljen nečloveškemu ali nehumanemu ravnanju. Upravni organ na podlagi tožnikovih navedb, danih v postopku priznanja mednarodne zaščite, ugotavlja, da se tožniku v Republiki Hrvaški ni nič zgodilo; tožnik ni navedel konkretnih dogodkov, razlogov, zaradi česar ga Republika Slovenija ne bi smela vrniti na podlagi Uredbe Dublin III. Upravni organ zaključuje, da ocenjuje, da ima Republika Hrvaška v celoti uveljavljen sistem mednarodne zaščite, prosilci imajo podobne pravice kot v Republiki Sloveniji, zato vrnitev v državo Evropske unije ne more biti sporna. Tožnikove navedbe, da so v Republiki Hrvaški rasisti, so za upravni organ nesprejemljive. Upravni organ meni, da je neprimerna tožnikova izjava, da so v Republiki Hrvaški rasisti, saj Republika Hrvaška v zvezi s tem ni obravnavana v nobenem poročilu UNHCR kot kritična država za prosilce za mednarodno zaščito. Prav tako je Republika Hrvaška polnopravna članica Evropske unije od 1. 7. 2013 in spoštuje pravni red Evropske unije in s tem tudi Uredbo Dublin III. Upravni organ meni, da prezasedenost nastanitvenih kapacitet v Republiki Hrvaški v času masovnega prihoda beguncev oziroma ponovnega sprejetja prosilcev ne pomeni razpada azilnega sistema v Republiki Hrvaški, saj so bile take razmere v določenih obdobjih tudi v Republiki Sloveniji.

Upravni organ se je na podlagi tožnikovih izjav na osebnem razgovoru odločil, da pristojnosti za obravnavo njegove prošnje ne bo prevzel, saj je za obravnavo njegove prošnje potrdila pristojnost Republika Hrvaška, za katero ne obstoji utemeljena domneva, da obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah. Upravni organ je odločitev o zavrženju tožnikove prošnje za mednarodno zaščito oprl na četrto alinejo 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) ter v skladu z devetim odstavkom 49. člena tega zakona določil, da je za obravnavo tožnikove prošnje odgovorna Republika Hrvaška, kateri bo tožnik tudi predan.

2. Tožnik v tožbi navaja, da v skladu s 3. členom Uredbe Dublin III predaja prosilca v državo članico, ki je bila prvotno določena za odgovorno, ni mogoča tudi v primeru utemeljene domneve, da v tej državi obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja. Slovenska sodna praksa se je že izrekla, kaj ta utemeljena domneva pomeni, in sicer je to pojasnilo Vrhovno sodišče v sodni odločbi I Up 253/2014 z dne 21. 8. 2014. Podobna je praksa ESČP. S svojimi izjavami in dokazi pa je tožnik pri povprečnem človeku nedvomno vzbudil utemeljeno domnevo oziroma dvom v spoštovanje človekovih pravic prosilcev za mednarodno zaščito na Hrvaškem ter so v njegovem konkretnem primeru bile zaznane pomanjkljivosti, ki so izkazovale nečloveško in ponižujoče ravnanje. Poleg tega iz informacij izhaja, da se na Hrvaškem kopiči veliko število prosilcev za azil in da so kapacitete za nastanitev polne. Ne glede na to, da se tožniku ni zgodilo nič posebnega, pa opozarja, da so novo prispeli prosilci prinašali bolezni, do pregleda pri zdravniku pa je bilo težko priti. Tožnik je za svoje navedbe v postopku predložil tudi informacijo o stanju v Republiki Hrvaški in se v celoti sklicuje nanjo kot na del svoje tožbene trditvene podlage, zgolj primeroma pa navaja naslove. Očita, da organ v konkretnem primeru tožnikove izpovedi in predloženih dokazov vsebinsko sploh ni dokazno ocenil, temveč je le pavšalno zaključeval, da predloženi dokazi ne nakazujejo na obstoj sistemskih pomanjkljivosti v Republiki Hrvaški. Tak zaključek pa je v nasprotju z vsebino poročil, ki jih je predložil tožnik. Organ tudi ni ugotavljal, kakšne pravice in sprejemne razmere so prosilcem za azil na Hrvaškem zagotovljene v praksi. Zato izpodbijana odločba nima razlogov o odločilnih dejstvih, dejansko stanje pa je ostalo nepravilno in nepopolno ugotovljeno. Tožnik sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi, podrejeno razveljavi in zadevo vrne organu v ponovni postopek.

3. Hkrati s tožbo je tožnik vložil tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe. Na podlagi 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) predlaga, naj sodišče izvršitev izpodbijanega sklepa do izdaje pravnomočne odločbe odloži. Če bi bil izpodbijani sklep izvršen še pred odločitvijo sodišča o glavni stvari, bi to pomenilo, da se tožnika lahko izroči Republiki Hrvaški, kjer bi bil izpostavljen nevarnosti nečloveškega in ponižujočega ravnanja v smislu kršitve 3. člena EKČP. Če bi se to zgodilo, bi za tožnika to imelo tako posledico, da vzpostavitev prejšnjega pravnega stanja ne bi bila več mogoča, pa četudi bi v upravnem sporu uspel. Če bi bil izpodbijani sklep izvršen še pred odločitvijo sodišča o tožbi in se tožnik v času odločanja ne bi več nahajal na območju Republike Slovenije, bi to pomenilo, da tudi ne bi bil več pod jurisdikcijo naše države. Zaradi tega ne bi mogel več izkazovati pravnega interesa, ker bi mu z izročitvijo Republiki Hrvaški le ta prenehal. To pa bi pomenilo za tožnika kršitev pravice iz 23. člena in iz 25. člena Ustave RS, zaradi izročitve državi, v kateri so prosilcem kršene temeljne človekove pravice, pa bi mu nastala nepopravljiva škoda; pri tem se tožnik sklicuje na sodbo tega sodišča I U 1807/2011 z dne 21. 10. 2011 ter na odločbo Ustavnega sodišča U-I-155/11 z dne 18. 12. 2013. 4. Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe, se pri tem v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K I. točki izreka:

5. Tožba ni utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je predmet sodne presoje odločitev upravnega organa, da ne bo obravnaval tožnikove prošnje za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji (vložene 13. 9. 2017) in da bo tožnik predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi Dublin III, odgovorna za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito. Organ je odločitev oprl na določbi četrte alineje 51. člena ZMZ-1 in devetega odstavka 49. člena tega zakona ter na ugotovitve, da je bil tožnik 21. 8. 2017 (že) vnesen v bazo EURODAC kot prosilec za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški, da je Republika Hrvaška sprejela odgovornost za obravnavo tožnikove prošnje za mednarodno zaščito in o tem pisno obvestila upravni organ 26. 9. 2017 ter da v Republiki Hrvaški ne obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah, in da tudi tožnik v zvezi s svojim bivanjem na Hrvaškem ni navedel nobenega konkretnega razloga, zaradi katerega bi organ mogel ocenjevati, da v Republiko Hrvaško ne more biti vrnjen. Tožnik pa se v tožbi sklicuje na drugi pododstavek drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III, sklep Vrhovnega sodišča I Up 253/2014 z dne 21. 8. 2014, svoje navedbe v postopku o nespoštovanju človekovih pravic prosilcev za mednarodno zaščito na Hrvaškem ter informacije o pomanjkljivostih azilnega postopka ter pogojev za sprejem prosilcev, glede na kar meni, da je izpodbijana odločitev nepravilna oziroma podrejeno očita, da njegove izjave in predloženi dokazi vsebinsko niso bili presojeni, zaradi česar odločba nima razlogov o odločilnih dejstvih ter je ni mogoče preizkusiti.

7. Po četrti alineji 51. člena ZMZ-1 pristojni organ prošnjo za mednarodno zaščito lahko s sklepom zavrže kot nedopustno, če se na podlagi meril, določenih v Uredbi 604/2013/EU, ugotovi, da je za obravnavo prošnje odgovorna druga država članica Evropske unije ali pristopnica k Uredbi 604/2013/EU. Če pristojni organ na podlagi četrte alineje 51. člena tega zakona prošnjo s sklepom zavrže, v sklepu določi, katera druga država članica Evropske unije ali pristopnica k Uredbi 604/2013/EU je odgovorna za obravnavo prošnje. Ugotovitve organa o tem, da je bil tožnik 21. 8. 2017 (že) vnesen v bazo EURODAC kot prosilec za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški, izkazane z izpisom iz Centralne baze EURODAC, in z izkaznico, izdano tožniku kot prosilcu za mednarodno zaščito na Hrvaškem, z veljavnostjo od 21. 8. 2017 do 21. 8. 2018 (glede na navedene dokaze se sodišče z organom strinja, da tožnikovih navedb, da na Hrvaškem za mednarodno zaščito ni zaprosil, ni mogoče sprejeti), ter ob upoštevanju prvega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III1 in ob tem, ko je Republika Hrvaška za obravnavo tožnikove prošnje odgovornost tudi sprejela, so glede na prej navedene določbe ZMZ-1 po presoji sodišča organu dajale podlago za odločitev o zavrženju kot nedopustne njegove prošnje za mednarodno zaščito, ki jo je v Republiki Sloveniji vložil 13. 9. 2017, in za določitev kot odgovorne za obravnavo tožnikove prošnje za mednarodno zaščito Republike Hrvaške. Ob podani presoji pa sodišče upošteva tudi, da, kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, organ na podlagi tožnikovih navedb, ki jih je podal na osebnem razgovoru, ki ga je organ izvedel na podlagi 5. člena Uredbe Dublin III, ter v postopku za priznanje mednarodne zaščite, in na podlagi podanih informacij v zvezi z azilnim postopkom ter pogoji za prosilce za mednarodno zaščito na Hrvaškem, ni presodil, da so podane okoliščine iz drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III, zaradi katerih bi bilo treba drugo državo članico določiti oziroma ugotoviti kot odgovorno, kot to meni tožnik.

8. V drugem pododstavku drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III je določeno, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila prvotno določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu člena 4 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej preučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno.

9. Sodišče ne pritrjuje tožnikovim navedbam v tožbi, da bi s svojimi izjavami in dokazi pri povprečnem človeku nedvomno vzbudil utemeljeno domnevo oziroma dvom v spoštovanje človekovih pravic prosilcev za mednarodno zaščito na Hrvaškem ter da so v njegovem konkretnem primeru bile zaznane pomanjkljivosti, ki so izkazovale nečloveško in ponižujoče ravnanje. Upoštevaje sklep Vrhovnega sodišča I Up 253/2014 z dne 21. 8. 2014, na katerega se sklicuje tožnik, in tudi stališča Vrhovnega sodišča v sodbi I Up 276/2014 z dne 11. 9. 2014 se sodišče s tožnikom (namreč) ne strinja, da bi se v obravnavanem primeru organ v zadostni meri ne opredelil do trditev tožnika o okoliščinah njegovega bivanja na Hrvaškem ter o zatrjevanih pomanjkljivostih azilnega sistema in pogojev za sprejem prosilcev na Hrvaškem ali da bi bila njegova presoja v navedeni smeri preuranjena ali nepravilna.

10. Kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, je namreč upravni organ zaključeval, da tožnik pri nastanitvi v kampuB. na Hrvaškem ni imel težav, da ni bil ogrožen ali ponižan s strani kogarkoli, saj tako ni niti navajal, da ni imel težav z uradnimi osebami, da tudi s strani varnostnikov in policije ni bil izpostavljen nečloveškemu ali nehumanemu ravnanju in da tudi ni navedel nobenega konkretnega dogodka, zaradi katerega bi mogla biti sprejeta ocena, da tožnik ne bi mogel biti vrnjen v Republiko Hrvaško. Tudi po presoji sodišča so zaključki organa glede na podatke v spisni dokumentaciji logični in prepričljivi. Tožnikove navedbe, da so v Republiki Hrvaški rasisti, (pa) je organ ocenil za nesprejemljive in sodišče pritrjuje tudi tej oceni, ob tem ko iz spisne dokumentacije ne izhaja, da bi tožnik sploh konkretno zatrjeval kak dogodek ali take okoliščine, na podlagi katerih bi bilo mogoče sprejeti njegove trditve kot verodostojne. Poleg tega organ svojo oceno opira tudi na poročila UNHCR, in sicer da iz njih ne izhaja, da bi bila Hrvaška izpostavljena kot kritična država za prosilce za mednarodno zaščito, in tožnik tega tudi ne izkaže drugače, ter se sklicuje na članstvo Republike Hrvaške v Evropski uniji in s tem na njen pristanek na spoštovanje pravnega reda EU. Zgolj občasna prezasedenost kapacitet v Republiki Hrvaški v času masovnega prihoda beguncev oziroma ponovnega sprejemanja prosilcev pa tudi po presoji sodišča ne pomeni razpada azilnega sistema, saj se je podobno občasno dogajalo tudi v Sloveniji.

11. Iz izpodbijanega sklepa prav tako izhaja, da se je upravni organ opredelil tudi do informacij, ki so mu bile predložene o stanju v Republiki Hrvaški, pri čemer je sicer ugotovil, da gre v člankih za negativne ocene, ki pa po njegovi oceni ne nakazujejo na obstoj sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite in o pogoji za sprejem prosilcev v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III, in ki jo je oprl na ugotovitve, da gre v člankih za problematiko v času begunskega vala v letih 2015 in 2016 in da v člankih za leto 2017 ni ugotovitev o obstoju sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev, ter tudi ugotovitve, da druge države članice EU na podlagi Uredbe Dublin III prosilce v Republiko Hrvaško vračajo, če ta države prevzame odgovornost ter da noben organ EU Republike Hrvaške ni obravnaval v zvezi s sistemskimi pomanjkljivostmi in nevarnostmi nečloveškega ali ponižujočega ravnanja. Sodišče oceni organa pritrjuje. Namreč na splošni ravni ni mogoče zatrjevati, da je zaključek organa v nasprotju z vsebino predloženih poročil in da v člankih prikazano stanje na Hrvaškem pri povprečnem človeku nedvomno zbuja utemeljen dvom v spoštovanje človekovih pravic prosilcev za mednarodno zaščito. Tožnik se niti v tožbi določno ne sklicuje na aktualen članek ali poročilo organizacije ter njegov del, iz katerega bi konkretno izhajale sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu člena 4 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, in ki bi se nanašale na relevanten čas, čas vračanja v letu 2017. Tožnik pa tudi ne more biti uspešen z navedbo, da informacija, ki je bila predložena organu, predstavlja del tožbene trditvene podlage. Trditveno podlago v tožbi lahko predstavlja le vsebina tožbe (30. člen Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1); poleg tega se po prvem odstavku 104. člena Zakona o pravdnem postopku (v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1) vloge, med drugim tožbe, vlagajo pri sodišču v slovenskem jeziku, medtem ko je "informacija" podana v tujih jezikih. Iz samih naslovov člankov, ki jih tožnik povzema v tožbi, pa po presoji sodišča tudi ni mogoče zaključevati o obstoju okoliščin na Hrvaškem v smislu citiranih določb 3. člena Uredbe Dublin III.

12. Sodišče še dodaja, da je Vrhovno sodišče v sodbi I Up 250/2016 z dne 16. 11. 2016 razlogovalo, da so sistemske pomanjkljivosti, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja, predvsem objektivno dejstvo, ugotovljivo z dokumenti ustreznih inštitucij oziroma pristojnih organov. Nevarnost takih sistemskih pomanjkljivosti pa tudi po presoji sodišča ne izhaja iz nobenega relevantnega poročila o stanju v Republiki Hrvaški (npr. poročila organov EU, ESČP ali UNHCR, ki bi obravnavali azilni sistem v Republiki Hrvaški kot kritičen).

13. Glede na povedano se sodišče zato v celoti strinja z oceno organa, da niso izkazani razlogi za ugotovitev, da v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu člena 4 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, in da tudi s strani tožnika zatrjevane okoliščine v zvezi z njegovim bivanjem kot prosilca za mednarodno zaščito na Hrvaškem ne predstavljajo razloga, zaradi na katerega bi organ moral ravnati po drugem pododstavku drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III.

14. Na podlagi navedenega sodišče ugotavlja, da je izpodbijani sklep tožene stranke pravilen in zakonit. Zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno. Ker tožnik v tožbi ni substanciral dokaznega predloga za vpogled v poročila v zvezi z Republiko Hrvaško (tako da bi bilo razvidno, da gre za relevantno poročilo, torej ustrezne organizacije in v zvezi s sistemskimi pomanjkljivostmi azilnega sistema ... in za relevanten čas vračanja), sodišče predlogu ni sledilo.

K II. točki izreka:

15. Sodišče je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrglo, ker tožnik za njeno izdajo nima več pravnega interesa. Po določbi četrtega odstavka 71. člena ZMZ-1 se v postopku sodnega varstva uporablja zakon, ki ureja upravni spor, če s tem zakonom ni drugače določeno. Ker v obravnavani zadevi sodišče ni ugotavljajo dejanskega stanja ter na tej podlagi tudi ni spremenilo izpodbijanega upravnega akta oziroma odločilo na podlagi 66. člena ZUS-1, pritožba zoper sodbo ni dopustna in je sodba pravnomočna z njeno izdajo. Tožnik zato za izrek predlagane začasne odredbe, katere trajanje veže na pravnomočnost, nima več pravnega interesa.

16. Ob smiselni uporabi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, ki določa, da sodišče tožbo zavrže s sklepom, če ugotovi, da upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali njegovo neposredno na zakon oprto korist, je sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrglo iz zgoraj navedenega razloga.

1 Ta določa, da države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, ki prošnjo vloži na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju; prošnjo obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III uredbe.