Jedro

Kot solastnika nepremičnine (stanovanjske hiše v vl. št. 159 k.o. G.) sta pravdni stranki sklenili dogovor o nadomestitvi koristi, ki jo je toženec imel od njene uporabe. Pogodbeno sta uredili pravno razmerje, ki ima svojo podlago v določbi 219. člena ZOR o uporabi tuje stvari v svojo korist.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo, da mora tožnici plačati znesek 502.640,00 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi ter pravdnimi stroški. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Pritožbo toženca je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti tej sodbi toženec vlaga revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava in predlaga razveljavitev te sodbe in sodbe sodišča prve stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Dogovor, ki sta ga pravdni stranki sklenili o višini uporabnine za uporabo solastne nepremičnine dne 22.1.1991 in dne 17.9.1991, je pravno napak presojen. Toženec se je sicer zavezal plačevati najemnino tožnici, vendar ne kot solastnik objekta temveč kot nosilec obrtne dejavnosti. Tožnica je tista, ki je obrtno dejavnost tožencu onemogočila.

Preklicala je svoje soglasje, ki ga je dala v upravnem postopku. Bila je torej pogodbi nezvesta. Ker je bil pogoj za izpolnjevanje toženčevih obveznosti v tožničinem soglasju za obratovanje, torej v legalnem poslovanju, tožbeni zahtevek tožnice, ki je legalno poslovanje onemogočila, ne more biti utemeljen.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Kot solastnika nepremičnine (stanovanjske hiše v vl. št. 159 k.o. G.) sta pravdni stranki sklenili dogovor o nadomestitvi koristi, ki jo je toženec imel od njene uporabe. Pogodbeno sta uredili pravno razmerje, ki ima svojo podlago v določbi 219. člena ZOR o uporabi tuje stvari v svojo korist. Revizijsko sodišče je v tem obsegu vezano na ugotovljeno dejansko podlago (tretji odstavek 385. člena ZPP), po kateri je pogodbeno razmerje med strankama presojano s stališča dveh časovnih obdobij. Prvo zajema čas pred avgustom 1992, ko je toženec gostinsko dejavnost v solastni nepremičnini opravljal na podlagi upravnega dovoljenja, drugo pa čas po navedenem obdobju, ko tega dovoljenja ni več imel. V okviru prvega obdobja je obstojal le spor o tem, ali je toženec dogovorjeno uporabnino v znesku 500 DEM mesečno plačal ali ne. Nižji sodišči sta sprejeli dokazno oceno, da od 30.11.1991 do 15.8.1992 toženec te uporabnine ni plačal, kar velja tudi za kasnejše obdobje. Za ta čas - od avgusta 1992 do vložitve tožbe v marcu 1993 - je sprejeta dejanska ugotovitev, da je toženec v solastnem lokalu (čeprav brez dovoljenja) obratoval. Ob omenjenih dejanskih ugotovitvah sta nižji sodišči pravilno uporabili materialno pravo. Sporazum z dne 17.9.1991 ne vsebuje tožničine zaveze o soglasju za toženčevo gostinsko obratovanje.

Dogovor o nadomestitvi koristi od uporabe nepremičnine je po ugotovitvah nižjih sodišč veljal za korist od dejanskega, ne pa legalnega obratovanja gostinskega lokala. V tem obsegu revizijska trditev, da je tožnica, ker ni dala soglasja za izdajo uradnega dovoljenja, zagrešila pogodbeno nezvestobo, predstavlja celo novoto, ki pa je po določbi 387. člena ZPP na revizijski stopnji nedopustna. Zato sodbi sodišča druge stopnje zmotne uporabe materialnega prava ni mogoče očitati.

Revizija izpodbijani sodbi očita tudi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, vendar jih ne konkretizira. Zato je revizijsko sodišče opravilo le preizkus po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), pa pri tem ugotovilo, da bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP v pravdi ni bilo.

Neutemeljeno revizijo je bilo zato treba zavrniti (393. člen ZPP).