Jedro

Iz ustaljene sodne prakse izhaja opredelitev ničnostnega razlog iz 5. točke 279. člena ZUP kot primer zlorabe pravic z namernim zavajanjem uradne osebe, pri tem pa ocena, ali določeno ravnanje preraste na stopnjo nedovoljenosti, ki zadosti zahtevam zakona za izrek ničnosti odločbe, izhaja iz ugotovljenega dejanskega stanja v konkretni zadevi. Iz dejanskih ugotovitev, ki izhajajo iz obrazložitve izpodbijane odločbe, in imajo podlago v upravnih spisih, ni razvidno, da bi šlo v obravnavanem primeru za kakršnokoli namerno zavajanje uradne osebe, pa tudi tega tožnica ne zatrjuje.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju tudi davčni organ) zavrnila predlog tožnice, da se odločba Finančne uprave Republike Slovenije DT-07 15-00005-1 z dne 25. 7. 2019 izreče za nično ter zavrnila zahtevo za povrnitev stroškov postopka.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnica vložila predlog, da toženka zgoraj navedeno odločbo, s katero ji je bila odmerjena dohodnina za leto 2016, izreče za nično, ker je davčni organ istega dne, kot je prejel njeno samoprijavo, izdal odločbo o odmeri dohodnine. Tako naj bi na isti dan tekla dva postopka o isti stvari in naj bi bila po navedbah iz predloga za izrek ničnosti odločba o odmeri dohodnine nična na podlagi 5. točke prvega odstavka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ker jo je davčni organ izdal po uradni dolžnosti po tem, ko je bil pri njem že začet postopek na zahtevo stranke, kar ni dovoljeno (4. točka prvega odstavka 129. člena ZUP). Postopek se je začel na zahtevo stranke 25. 7. 2019 ob 14,09 h, ko je prejel njeno davčno napoved, odločba po uradni dolžnosti pa je bila izdana isti dan po prejemu zahtevke stranke. Davčnemu organu očita zavajajoče in celo zvijačno dejanje. Toženka je najprej preverila ali je bila odločba izdana kot posledica prisiljenja, izsiljevanja, posebnega primera izsiljevanja, pritiska ali drugega nedovoljenega dejanja (5. točka prvega odstavka 279. člena ZUP) ter ugotovila, da postopanje davčnega organa v konkretnem primeru ni mogoče šteti za nedovoljenega, ker ji ni dal nekaj delovnih dni časa, da bi vložila napoved na podlagi samoprijave, ampak je takoj naslednji delovni dan po tem, ko je bil opozorjen s stani tožnice na napako pri izdaji plačilnega naloga izdal nov sklep, s katerim je prvotni plačilni nalog (zoper osebo z dejavnostjo) odpravil in izdal nov plačilni nalog zoper tožnico. Tudi ni mogoče slediti razlogom tožnice, da sta istočasno tekla dva postopka odmere dohodnine, tako na zahtevo stranke kot po uradni dolžnosti. Vložitev napovedi na podlagi samoprijave namreč 25. 7. 2019 ni bila več mogoča, ker se je že začel postopek o prekršku zoper tožnico (kar je tožnici pojasnjeno v odločbi DT-499-01-913/2019 z dne 5. 3. 2020), kar posledično pomeni, da istočasno nista tekla dva postopka odmere dohodnine, kot zatrjuje tožnica, ker je vložila samoprijavo, katera je bila kot nedovoljena zavržena. Tudi ustavitev postopka o prekršku zoper osebo, ki opravlja dejavnost in sprožitev postopka o prekršku z izdajo plačilnega naloga za tožnico, ni mogoče šteti za nedovoljeno ravnanje, saj ni mogoče šteti, da je tožnica šele takrat, ko je opozorila davčni organ na nepravilnosti v plačilnem nalogu, izvedela, da bi morala vložiti samoprijavo, saj so davčni zavezanci v primeru, da jim informativni izračun dohodnine ni vročen, na podlagi šestega odstavka 267. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), dolžni vložiti napoved za odmero dohodnine do 31. julija za preteklo leto, možnost za izognitev odgovornosti za prekršek, če ta rok zamudijo, pa je, če vložijo samoprijavo najpozneje do vročitve odmerne odločbe oziroma do začetka davčnega inšpekcijskega nadzora oziroma začetka postopka o prekršku oziroma kazenskega postopka. Tako bi tožnica morala napoved vložiti do 31. 7. 2017, česar ni storila in bi lahko vložila samoprijavo, dokler se zoper njo ni začel postopek o prekršku. Ker je bila v zamudi z vložitvijo napovedi skoraj dve leti, je neupravičeno od davčnega organa pričakovati, da bi ji dal na voljo še več delovnih dni časa, da bi vložila samoprijavo.

3. Tožnica v tožbi izpodbija navedeno odločitev. Davčni organ je najprej ugotovil, da tožnica ni pravočasno oddala davčne napovedi za odmero dohodnine za leto 2016 ter je 22. 7. 2019 izdal odločbo o prekršku. Tožnica je nato davčno napoved oddala 25. 7. 2019 ter je bilo stališče davčnega organa, da je samoprijava mogoča le do začetka postopka o prekršku ter jo je davčni organ s sklepom DT-4210-9251/2019-1 z dne 30. 9. 2019 kot prepozno zavrgel. Davčni organ je po tem, ko je izpeljal prekrškovni postopek, po uradni dolžnosti izpeljal še postopek odmere dohodnine in izdal odmerno odločbo DT -07 17-00005-1 z dne 25. 7. 2019, torej istega dne, ko je prejel tožničino napoved za odmero dohodnine za leto 2016 in sta na dan 25. 7. 2019 pred davčni organom tekla (bila začeta) dva postopka o isti stvari in sicer eden na podlagi zahteve stranke, eden pa po uradni dolžnosti. Zato tožnica trdi, da je izpodbijana odmerna odločba nična, saj je bil pred njeno izdajo pri organu že v teku postopek o isti stvari, je pa tudi posledica zvijačnega ravnanja organa, kar pojasni. Navaja, da je bila izdana odmerna odločba kot posledica nedovoljenega dejanja (5. točka prvega odstavka 279. člena ZUP) in sicer jo je davčni organ izdal po tem, ko je bil pri njem že začet postopek na podlagi zahteve stranke za isto stvar (odmero dohodnine 2016), kar ni dovoljeno (4. točka prvega odstavka 129. člena ZUP). V trenutku, ko je bila izdana odmerna odločba (25. 7. 2019), samoprijava, ki je bila vložena istega dne 25. 7. 2019, še ni bila zavržena. Da je šlo za nedovoljeno izdajo odmerne odločbe, dodatno izhaja iz poteka dogodkov pred tem, kot so opisani v pritožbi in se tožnica na tem mestu nanjo sklicuje. Bistveno je, da je bil na dan izdaje odmerne odločbe davčni organ seznanjen, da tožnica namerava vložiti samoprijavo, saj ji je to sam svetoval, česar ne zanika. V dokaz predlaga zaslišanje priče A. A., ki bo potrdila, da se je tožnica z referentko dogovorila, da bo to storila. To je bilo v petek popoldne v sezoni dopustov. Po eni strani ji je organ nudil pomoč, in se je zanesla, da bo samoprijavo lahko uredila takoj, ko bo mogoče, po drugi strani pa ji ni dal niti delovnega dneva časa v prihajajočem tednu, da vlogo pripravi in odda, kar je zvijačno postopanje organa prve stopnje. Tako nastale nedopustne procesne situacije sploh ni več mogoče sanirati. Tožnica je lahko šele po prejemu sklepa o zavrženju njene samoprijave, ki se vodi v upravnem sporu I U 508/2020, lahko izvedela, da pritožbeni organ njene zahteve z dne 25. 7. 2019, v kateri uveljavlja olajšavo za vzdrževane družinske člane, v odmerni odločbi sploh ni upošteval. Sklepno navaja, da posledično postopek ni bil pošten in je prišlo do kršitve pravice do poštenega postopka iz 6. člena EKČP in da je očitno, da so se zgodile takšne nepravilnosti, da je odmerno odločbo z dne 25. 7. 2019 potrebno izreči za nično, pri čemer predlaga zaslišanje priče A. A., sklep DT-4210-925172019-1 z dne 30. 9. 2019, odločbo DT-499-01-913/2019 z dne 5. 3. 2020, vpogled v upravni spis, odločbo DT-07 15-00005-1 z dne 25. 7. 2019, odločbo DT -499-01-961/2019 z dne 5. 3. 2020 in vpogled v sodni spis I U 508/2020. Sodišču predloga, da odločbo tožene stranke DT-07 15-00005-1 z dne 25. 7. 2019 v zvezi z odločbo DT-499-01-961/2019 z dne 5. 3. 20202 izreče za nično in toženki naloži povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Predlaga tudi združitev zadeve z zadevo, ki se vodi pri tem sodišču po opravilno številko IU 508/2020. 4. Toženka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe tožnice in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravne odločbe. Predlaga zavrnitev tožbe.

5. Sodišče je v zadevi 18. 5. 2020 opravilo glavno obravnavo. Na glavni obravnavi sta tožnica in toženka pojasnili svoja stališča glede predmeta spora. V dokaznem postopku je sodišče prebralo listine v sodnem spisu in listine v upravnem spisu. Dokazne predloge tožnice za zaslišanje priče A. A., vpogled v sklep DT-4210-925/2019-1 z dne 30. 9. 2019, odločbo DT-499-01-913/2019 z dne 5. 3. 2020 in v sodni spis I U 508/2020, je sodišče kot nerelevantne zavrnilo, saj se nanašajo na drugo zadevo, ki se vodi pred tem sodiščem.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Izpodbijana odločba je po presoji sodišča pravilna in skladna z zakonom, na katerega se sklicuje.

8. Tožnica vlaga tožbo zaradi izreka ničnosti odločbe FURS DT 07-15-0005-1 z dne 25. 7. 2019 (odločba o odmeri dohodnine za leto 2016) v zvezi z odločbo Ministrstva za finance DT -499-01-961/2019 z dne 5. 3. 2020. Sodišče navaja, da je predmet tega upravnega spora odločba, s katero toženka zavrnila predlog tožnice, da se odločba o odmeri dohodnine za leto 2016 tožnice izreče za nično, zato v tej zadevi predmet preizkusa ni odločba o odmeri dohodnine za leto 2016 in se sodišče ne opredeljuje do tožbenih navedb glede izpodbijanja navedene odločbe in glede nepriznavanja davčnih olajšav.

9. Kot razlog za ničnost odmerne odločbe z dne 25. 7. 2019 tožnica navaja, da je bil pred njeno izdajo pri organu že v teku postopek o isti stvari in da je tudi posledica zvijačnega ravnanja organa. Tožnica tako kot v predlogu za izrek ničnosti odmerne odločbe navaja, da je hkrati pred davčnim organom tekel postopek po zahtevi stranke (samoprijava) in hkrati postopek o odmeri dohodnine po uradni dolžnosti, pri čemer se glede očitkov, zaradi katerih naj bi davčni organ tožničino napoved na podlagi samoprijave moral šteti za pravočasno, sklicuje na razloge, ki se nanašajo na sklep o zavrženju njene napovedi za odmero dohodnine za leto 2016 na podlagi samoprijave. Ker slednje ni predmet predmet tega postopka, ampak gre za drugo zadevo, ki se vodi pred naslovnim sodiščem, se sodišče do teh razlogov ne opredeljuje.

10. Tožnica kot ničnostni razlog navaja, da je odmerna odločba z dne 25. 7. 2019 posledica zvijačnega ravnanja organa oziroma nedovoljenega ravnanja davčnega organa. Po 279. členu ZUP se za nično izreče odločba: 1. ki je bila izdana v upravnem postopku v zadevi iz sodne pristojnosti ali v zadevi, v kateri sploh ni mogoče odločati v upravnem postopku; 2. ki bi s svojo izvršitvijo lahko povzročila kakšno dejanje, ki je kaznivo po kazenskem zakonu; 3. ki je sploh ni mogoče izvršiti; 4. ki jo je izdal organ brez zahteve stranke (128. člen tega zakona), pa stranka pozneje ni izrecno ali molče v to privolila; 5. ki je bila izdana kot posledica prisiljenja, izsiljevanja, posebnega primera izsiljevanja, pritiska, ali drugega nedovoljenega dejanja; 6. v kateri je taka nepravilnost, ki je po kakšni posebni zakonski določbi razlog za ničnost (prvi odstavek). Pod pogoji iz prejšnjega odstavka tega člena se lahko izreče za ničnega tudi sklep, če je bilo z njim odločeno o vsebinskih vprašanjih (drugi odstavek).

11. Sodišče ne sledi razlogom tožbe, da je odmerna odločba z dne 25. 7. 2019 izdana kot posledica nedovoljenega ravnanja oziroma zvijače, ker tožnici davčni organ ni dal nekaj dni časa, da bi vložila napoved za odmero dohodnine za leto 2016 na podlagi samoprijave. Po presoji sodišča za takšno razlago ni dejanske ne pravne podlage. Toženka je obrazloženo pojasnila, in sodišče se z njeno oceno strinja, da v postopku tožnica nedovoljenega ravnanja davčnega organa ni izkazala. Tožnica tudi v tožbi drugega, kot je navajala v predlogu za izrek ničnosti, ne zatrjuje. Do slednjega pa se je toženka argumentirano opredelila. Iz ustaljene sodne prakse izhaja opredelitev ničnostnega razlog iz 5. točke 279. člena ZUP kot primer zlorabe pravic z namernim zavajanjem uradne osebe, pri tem pa ocena, ali določeno ravnanje preraste na stopnjo nedovoljenosti, ki zadosti zahtevam zakona za izrek ničnosti odločbe, izhaja iz ugotovljenega dejanskega stanja v konkretni zadevi. Iz dejanskih ugotovitev, ki izhajajo iz obrazložitve izpodbijane odločbe, in imajo podlago v upravnih spisih, ni razvidno, da bi šlo v obravnavanem primeru za kakršnokoli namerno zavajanje uradne osebe, pa tudi tega tožnica ne zatrjuje. Kolikor pa se ta očitek nanaša na ustavitev postopka o prekršku zoper osebo, ki opravlja dejavnost in sprožitev postopka o prekršku z izdajo plačilnega naloga za tožnico, kar se posledično nanaša na postopek v zvezi s samoprijavo, pa slednje ni predmet tega upravnega spora. Tudi sicer tožnica ne navaja ničesar, kar bi konkretno kazalo na zlorabo pravic uradne osebe. Ob preizkusu, ali je podan ničnostni razlog po 5. točki prvega odstavka 279. člena ZUP, sodišče sledi razlogom toženke, da ta uveljavljani ničnostni razlog ni podan.

12. Sodišče tudi ne sledi razlogom tožbe, da sta istočasno tekla dva postopka odmere dohodnine in da je organ odmerno odločbo z dne 25. 7. 2019 izdal po tem, ko je bil pri njem že začet postopek na podlagi zahteve stranke, kar bi bilo v nasprotju s 4. točko prvega odstavka 129. člena ZUP1. V teoriji2 in sodni praksi Vrhovnega sodišča3 je glede te določbe sprejeto jasno stališče, da je pri uporabi navedene določbe treba opraviti primerjavo dejanskega stanja in pravne podlage. V obravnavani zadevi, ko navaja tožnica, da naj bi tekel hkrati postopek za odmero dohodnine za leto 2106 na podlagi samoprijave in postopek odmere dohodnine po uradni dolžnosti, sodišče ocenjuje, da to ne drži in da gre za dva različna postopka na različnih pravnih podlagah, ki sicer oba rezultirata v odmeri dohodnine in v primeru, da bi bila samoprijava uspešna, ne bi to rezultiralo v odmerni odločbi po uradni dolžnosti. Po povedanem tako po presoji sodišča ni mogoče trditi, da je davčni organ hkrati vodil dva postopka o isti stvari, saj to iz dejanskih ugotovitev, ki izhajajo iz obrazložitve toženke, ne drži. Kot rečeno, gre za dva ločena postopka, ki imata različno pravno podlago in ki sta se ločeno vodila pri davčnem organu. Zato tožbeni razlogi, da sta se o isti upravni zadevi vodila dva upravna postopka, niso utemeljeni, kar je toženka argumentirano pojasnila v izpodbijani odločbi, s čimer se sodišče strinja.

13. Sklicevanje tožnice na navedbe, ki jih je podala v postopku pred toženko, na da bi jih v tožbi tudi konkretno navedla, pa sodišče ne zavezuje k iskanju teh navedb v upravnih listinah in preverjanju, katere so te, saj je tožba samostojno procesno dejanje, v kateri mora tožnik sam razložiti, zakaj toži (30. člen ZUS-1). Navedbe, ki nasprotujejo dejanskim in pravnim stališčem izpodbijanega akta je treba pojasniti v tožbi, saj je sodišče vezano le na trditveno podlago v tožbi.4 Tožnica s tožbenimi navedbami namreč določi obseg zahtevanega sodnega varstva in s tem v vsebinskem smislu opredeli tožbeni predlog. Sodišče po 40. členu ZUS-1 presoja upravni akt v mejah tožbenega predloga, ni pa vezano na tožbene razloge5. 14. Sodišče očitka tožnice glede kršitve pravil postopka, da ravnanje organa ni v skladu s temeljnimi načeli upravnega in davčnega prava in ustavnimi načeli ter kršitve 22. člena Ustave RS glede enakega varstva pravic kot pavšalne zavrača. Tožničini očitki, da sem sodi tudi pravica, da zavezanec, ki odda vlogo (napoved za odmero dohodnine) prejme odločbo, niso konkretizirani v kršitvah, saj je tožnica odločbo o odmeri dohodnine prejela po uradni dolžnosti, ker niso bili izpolnjeni zakonski pogoji za odločanje na podlagi samoprijave (kot navaja tožnica tudi v tožbi), slednje pa ni predmet tega postopka. Iz istega razloga se sodišče tudi ne opredeljuje glede očitka tožnice na naroku, da bi davčni organ moral odmeriti davek in obračunati zamudne obresti za čas od poteka roka do vložitve napovedi v višini 3 % letno in da je nezakonito zavrgel njeno davčno napoved, pri čemer navaja določbo devetega odstavka 62. člena ZDavP-2. 15. Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče pa v postopku tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. Po povedanem tudi niso izpolnjeni pogoji za odločanje v sporu polne jurisdikcije (65. člen ZUS-1).

16. Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka svoje stroške postopka.

17. Sodišče je na podlagi sklepa I U 793/2020-16 z dne 19. 4. 2022 odločalo po sodniku posamezniku na podlagi tretje alineje drugega odstavka 13. člena ZUS-1. 1 Po 4. točki prvega odstavka 129. členu ZUP organ najprej preizkusi zahtevo in jo s sklepom zavrže, če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo. 2 J. Breznik v Zakon o splošnem upravnem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2008, str. 378. 3 Npr. odločbe Vrhovnega sodišča I Up 101/2005, I Up 134/2004, VII Ips 71/2011. 4 Prim. npr. VS RS X Ips 298/2017 z dne 20. 9. 2017. 5 Po 20. členu ZUS-1 sodišče razišče oziroma preizkusi dejansko stanje v okviru tožbenih navedb.