Jedro

Rezervacija denacionalizacijskih zahtevkov v postopku lastninskega preoblikovanja podjetja je pomenila le začasno prepoved lastninjenja nepremičnine s strani podjetja, medtem ko so se v postopku denacionalizacije po določbah ZDen ugotavljali pogoji za vrnitev zahtevanega premoženja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Ministrstvo za okolje in prostor je z izpodbijano odločbo zavrnilo zahtevo tožeče stranke za vrnitev zemljišč, ob podržavljenju parc. št. 663/2, parc. št. 664/4, vl. št. 560 k.o. ... in parc. št. 666/3, vl. št. 270 k.o. ..., v last in posest (1. točka izreka) ter odločilo, da je zavezanka A. d.d. dolžna upravičencu za komunalno opremljeno nezazidano stavbno zemljišče, ob podržavljenju parc. št. 663/2, parc. št. 664/4 in parc. št. 666/3 k.o. ..., izročiti obveznice te družbe v vrednosti 172.540,48 DEM v roku treh mesecev od pravnomočnosti odločbe (2. točka izreka) in zavrnilo zahtevo družbe B. d.d. za plačilo odškodnine na podlagi 73. člena Zakona o denacionalizaciji (3. točka izreka) ter ugotovila, da posebni stroški postopka niso nastali (4. točka izreka). V obrazložitvi navaja, da je bilo v postopku ugotovljeno, da so podržavljene parcele predstavljale del parc. št. 737/1, ki se je po parcelaciji razdelila, in danes predstavljajo dele parc. št. 737/288, 737/289, 737/230, 737/231, 737/212, 737/233, 737/234, 737/236, 737/235, 737/224, 737/228, 737/229, 737/290, 737/150, 737/292, 737/295 in 737/293 k.o. ... Po zemljiško-knjižnih podatkih in po izjavi podjetja B. d.d. z navedenimi nepremičninami razpolaga to podjetje. V postopku lastninskega preoblikovanja podjetja parc. št. 737/1 ni bila predmet lastninjenja. S pogodbo, sklenjeno s Skladom kmetijskih zemljišč in gozdov RS (v nadaljevanju: Sklad) z dne 5. 12. 1996 je sicer bila prenešena na Sklad, vendar ta pogodba ni bila realizirana, saj v času njene sklenitve parcela ni predstavljala kmetijskega pač pa stavbno zemljišče. Tudi po določbi 5. odstavka 57. člena Zakona o javnih skladih parcela ni prešla v last Republike Slovenije. Glede na navedeno je upravni organ štel za denacionalizacijskega zavezanca podjetje B. d.d. Podjetje je ugovarjalo navedbam upravičenca, da je lastnik 100.000 m2 in pojasnilo, da bo po ureditvi razmerij zaradi javne ceste njegovo zemljišče znašalo 62.617 m2. Glede vračanja v naravi pa je uveljavljalo ovire po četrtem odstavku 19. člena in 32. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen), ker je večina zemljišč pozidana z objekti. Na severovzhodni strani vzdolž celotnega kompleksa teče industrijski tir, ki se je začel graditi leta 1949, ter je ves čas v uporabi, nazadnje pa je bil posodobljen v letu 1990, načrtovana pa je njegova ponovna posodobitev in podaljšanje. Objekt je tudi portalni žerjav, katerega proga poteka po zemljišču in je bil zgrajen in montiran v letu 1966. Portalni žerjav se navezuje na industrijski tir. Sedanja parc. št. 737/288 in 737/289 ter parc. št. 656/17 k.o. ... predstavljajo progo žerjava v dolžini 250 m in širini 55 m, parcele zahodno od njih pa lesno skladišče za lupljenje, krojenje, sortiranje in skladiščenje hlodovine (...), za kar vse je bilo v letu 1983 pridobljeno lokacijsko dovoljenje in leta 1984 še gradbeno dovoljenje. Po zemljiščih tečejo tudi glavni energetski vodi za napajanje obrata žagalnice, ... in žerjava. Parc. št. 737/225, 737/226, 737/227, 737/228, 737/229 ter parc. št. 737/216, 737/215, 737/213 so zazidana stavbna zemljišča, vsa ostala zemljišča pa so transportne poti in funkcionalna zemljišča k tem objektom. Dejansko gre za celoten kompleks, ki ga je treba obravnavati kot zazidano stavbno zemljišče. Zavezanec je tudi pojasnil, da je bila iz postopka lastninjenja izločena samo vrednost zemljišč, vlaganja v zemljišča pa so bila predmet lastninskega preoblikovanja. V postopku je upravni organ opravil ustno obravnavo na kraju samem. Po njegovi oceni je zavezana stranka uspela izkazati, da se podržavljeno zemljišče nahaja znotraj kompleksa, pri čemer večji del podržavljenih zemljišč predstavlja pozidano zemljišče s stavbami, industrijskim tirom in tirom žerjava. Preostali del zemljišč pa podjetje uporablja za skladišča na prostem in za transportne poti v skladu s svojo dejavnostjo. Takšno stanje izkazuje tudi mnenje C., ki meni, da je sedanji potek proizvodnje kljub tehnološki zastarelosti v logičnem in smiselnem zaporedju in bi vračilo dela zemljišča pomenilo hudo motnjo v poslovanju podjetja. V poročilu o ugotovljenem dejanskem in pravnem stanju zadeve z dne 11. 8. 2008, ki ga je upravni organ posredoval strankam, je predlagal zavrnitev zahteve za vrnitev v naravi ter določitev odškodnine v obveznicah A. Upravičenčeve pripombe zoper poročilo, da sta izvedenca D.D. in E.E. ugotovila, da je podržavljene parcele možno vrniti v naravi, je zavrnil s pojasnilom, da izvedenec lahko izrazi svoje mnenje glede možnosti vračanja, za samo presojo možnosti vračila pa ni pristojen, ampak o tem odloča uradna oseba, ki vodi postopek. Razlog za nemožnost vračila nepremičnine v naravi tudi ni neurejeno stanje v katastrskih evidencah (nevrisanih objektih), pač pa je upravni organ dolžan ugotoviti dejansko stanje stvari in na ugotovljeno dejansko stanje uporabiti ustrezen predpis. Dejansko stanje je razvidno tudi iz izvedeniškega in cenitvenega poročila izvedenca F.F., ki vsebuje navedbo obstoječih komunalnih ureditev in energetiko, vrisani so tudi objekti in tirnice žerjava. Glede na vso razpoložljivo dokumentacijo in ugotovljeno stanje na ogledu je upravni organ lahko ugotovil za dele katerih parcel v današnjem stanju gre. Ker po oceni upravnega organa vrnitev v naravi ni možna zaradi pozidanosti in iz razloga bistvene okrnitve prostorske kompleksnosti, ter ker ni bil sklenjen sporazum za nadomestna zemljišča, je ugodil denacionalizacijskemu zahtevku za določitev odškodnine v obveznicah A., pri čemer je na podlagi določbe 11. člena Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja zemljišče ovrednotil kot komunalno opremljeno. Ob določanju odškodnine je ugotovil, da je ob podržavljenju dana odškodnina znašala 2,7 % vrednosti zemljišča in jo zato pri odmerjenem znesku odškodnine glede na določbo 72. člena ZDen ni upošteval. Tožnik vlaga tožbo zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnih predpisov in bistvene kršitve določb postopka. Navaja, da upravni organ pri ponovnem odločanju ni sledil napotkom sodbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. I Up 1644/2005, zaradi česar je ostalo dejansko stanje pomanjkljivo ugotovljeno. Bistveno je kršil določbe postopka, ker ima dva pooblaščenca in bi moral vsa pisanja in vabila vročati obema. V zapisnik o obravnavi na kraju samem ni vnesel vseh pripomb vseh prisotnih strank. Pojasnjeno mu je bilo, da bo pooblaščenec tožnika od 20. 7. 2008 do 31. 8. 2008 na dopustu in naj se mu vloga zavezanke dostavi v septembru, kljub temu pa je že v avgustu poslal vlogo zavezanke ter poročilo o ugotovljenem pravnem in dejanskem stanju, ne pa tudi poziva na izjasnitev glede poročila. V zadevi je odprto le vprašanje, ali je možna vrnitev podržavljenih zemljišč v last in posest. V poročilu o ugotovljenem dejanskem in pravnem stanju zadeve upravni organ zgolj ponavlja navedbe zavezanca, da vračilo v naravi ni možno, čeprav je taka možnost razvidna tudi iz spisne dokumentacije, ki jo je pripravil izvedenec F.F. za potrebe lastninjenja B. dne 8. 4. 1995, in ne navaja razlogov za tako odločitev. Da so ugovori zavezanca pravno nevzdržni, pa je tožnik navajal z razlogi ves čas postopka, vendar upravni organ ni obrazložil, zakaj so njegovi predlogi in dokazi nesprejemljivi. Zato ponovno navaja, da mu je bilo premoženje podržavljeno z delno odločbo ObLO ... št. 466-215/62 z dne 2. 9. 1963 in ne z odločbo istega organa z dne 13. 2. 1963. Pravni prednik B. se je namreč zoper odločbo z dne 13. 2. 1963 pritožil, ker naj bi bil dodeljeni kompleks prevelik, čemur je bilo ugodeno in izdana nova odločba z dne 2. 9. 1963, s katero je dobil bistveno manj zemljišč. Ta površina še do danes ni znana, znano je le, da je razpolagal z večjo površino zemljišč kot mu je dejansko pripadalo in je približno 50.000 m2 odprodal. Upravni organ je tudi zmotno ugotovil, da naj bi bila med pravnim prednikom zavezanke in tožnikom dne 17. 5. 1963 sklenjena kupoprodajna pogodba. To je nelogično, pogodba je tudi davčno neregistrirana, podpis prodajalca neoverjen in je zato po njegovem mnenju pogodba neveljavna. V svojem ugovoru o nemožnosti vrnitve zemljišč v last in posest zavezanka zgolj pojasnjuje, koliko zemljišč, ki v kompleksu predstavljajo cesto, je prenesla na Občino ..., ne pa zakaj je prodala približno 50.000 m2 zemljišč. Po njegovem mnenju bi morala najprej vrniti zemljišča, ki niso bila vključena v otvoritveno bilanco ter šele nato bi lahko višek zemljišč prodala. Če bi tako ravnala, bi vse pomožne objekte, med drugim tudi progo transportnega žerjava prestavila na tista zemljišča, ki jih je tekom postopka prodala. Na ogledu je bilo možno zaključiti, da so tako transportni žerjav kot pomožni objekti ob žerjavu v slabem stanju, in da je B. na tem delu premoženja v celoti opustila posest in je premoženje postalo last države oziroma Občine ... Transportni žerjav ter objekti, ki stojijo ob žerjavu, so pomožni objekt, za katere B. ni dokazala, da so vključeni v otvoritveno bilanco, in bi jih bilo možno prestaviti na drugo lokacijo v kompleksu. Če je B. dejansko v otvoritveno bilanco uspela uvrstiti tudi vlaganja v zemljišča in pomožne objekte, pa bi morala za tovrstna zemljišča ter za objekte pridobiti odločbo o določitvi funkcionalnega zemljišča. S tem postopkom je sicer pričela, nato pa je predlog umaknila in nadaljevala z razprodajo zemljišč. Ker so bila vsa podržavljena zemljišča parc. št. 737/1 opredeljena kot nezazidano stavbno zemljišče, je pogodba o prenosu teh zemljišč na Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov nična ter so zemljišča prešla v last Občine ... Zato je Občino ... navedel kot zavezanca za vrnitev, o čemer pa se upravni organ v poročilu ni izjasnil. Upravni organ ni obravnaval listin, ki so v spisu ter kažejo na to, da se zemljišča lahko vračajo v last in posest. Na ogledu dne 17. 7. 2008 je bilo ugotovljeno, da se lahko v last in posest vrne parc. št. 737/289 oziroma večina nekdanje parcele št. 666/3. Na tem delu ne poteka transportni žerjav, ampak je zemljišče ograjeno in se na njem nahaja odprto skladišče železa. Tožniku ni znano, da bi se B. ukvarjala s prodajo železa. V tem delu je tudi direktor B. pokazal nepravilno mejo zemljišč, ki so predmet postopka, B. pa tudi ni predložila vseh dokazov kot se je zavezala na obravnavi. Nadalje upravnemu organu očita, da navaja „iz listin je razvidno“, vendar ne pove, iz katerih listin, zato je odločba zaradi posploševanj nepreverljiva. Tožnik predlaga, da sodišče po opravljeni glavni obravnavi in izvedbi predlaganih dokazov odloči tako, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne v novo odločanje, ter odloči, da mu je tožena stranka dolžna povrniti stroške postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila.

Tožena stranka je v odgovoru na tožbo vztrajala pri izpodbijani odločbi in predlagala zavrnitev tožbe.

Stranka z interesom B. d.d. v odgovoru na tožbo meni, da je izpodbijana odločba pravilna. Ponovi svoje navedbe o ovirah za vrnitev v naravi ter ponovno pojasnjuje okoliščine v zvezi s pogodbo s Skladom. Glede ugovorov tožnika, da se mu lahko vrne sedanja parc. št. 737/289, glede katere je bilo na ogledu ugotovljeno, da je na njem odprto skladišče železa, B. d.d. pa se s prodajo železa ne ukvarja, pa pojasnjuje, da je bilo železo tedaj naloženo samo na delu zemljišča in se je uporabilo za vzdrževalna dela na objektih. Sicer pa je skladišče namenjeno njenim lesnim proizvodom.

Stranka z interesom Občina ... v odgovoru na tožbo navaja, da do prenosa spornega zemljišča na občino na podlagi določb Zakona o javnih skladih ni prišlo. Območje, kjer ležijo predmetne nepremičnine, sta urejala Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za plansko celoto V 9 - ... in V 10, po katerih pa neposredna gradnja vsaj do leta 2000 (še) ni bila dovoljena. Iz dopisa Oddelka za urbanizem in okolje Mestne občine Ljubljana z dne 25. 10. 1996 izhaja, da se je proizvodna dejavnost podjetja G. d.o.o. v skladu z Dolgoročnim planom občin in mesta Ljubljane za obdobje 1986-2000 izvajala na zemljiščih, ki spadajo v območje urejanja VP 9/1. V istem dopisu je še ugotovljeno, da se območje proizvodne dejavnosti G. d.o.o. smatra kot njeno funkcionalno zemljišče. Po prepričanju stranke z interesom gre za funkcionalno zemljišče B. d.d. Če bi sodišče ocenilo, da to ni nesporno ugotovljeno, pa predlaga, da to vprašanje obravnava kot predhodno vprašanje. Nadalje meni, da za vrnitev v naravi obstajajo ovire po 19. členu ZDen. Navaja, da je bil leta 2002 sprejet Odlok o sprejetju zazidalnega načrta za območje urejanja VP 9/1 ..., na podlagi katerega je po predhodnem dogovoru s podjetjem B. d.d. investirala v izgradnjo komunalne in prometne infrastrukture na območju urejanja VP 9/1 ... Predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Z izpodbijano odločbo je upravni organ odločil, da parcel, ob podržavljenju št. 663/2, 664/4 in 666/3 k.o. ..., ni mogoče vrniti v naravi, ker to preprečujejo ovire, določene za tako obliko vrnitve podržavljenega premoženja v Zakonu o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen, Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92-odl. US, 13/93-odl. US, 31/93, 24/95-odl. US, 20/97-odl. US, 23/97-odl. US, 65/98, 76/98-odl. US, 66/00, 66/00-obv. razl., 11/01-odl. US, 54-I/02-odl. US in 18/05-odl. US). V obrazložitvi je pojasnil, zakaj bi bila za vrnitev v naravi ne glede na pogodbo o prenosu kmetijskih zemljišč in gozdov, sklenjeno s Skladom kmetijskih zemljišč in gozdov RS dne 5. 12. 1996, in ne glede na določbo petega odstavka 57. člena Zakona o javnih skladih (Uradni list RS, št. 22/00) zavezana B. d.d. Kolikor tožnik očita, da upravni organ ni bil jasen, zakaj za zavezanko ni štel Občine ..., sodišče ugotavlja, da upravni organ kot podlago svoje odločbe navaja tudi potrdilo Občine ... z dne 5. 9. 1992 (pravilno: 5. 8. 1992), ki je v spisu, in iz katerega izhaja, da po Dolgoročnem planu občin in mesta ... za obdobje 1986-2000 parc. št. 737/1 k.o. ... leži v območju urejanja VP 9/1 ..., ki je po planskih dokumentih namenjeno za proizvodnjo, skladišča in terminale, in za katerega je zahtevano urejanje z zazidalnim načrtom, ki pa še ni izdelan. Del dejanskega stana izpodbijane odločbe pa so tudi ugotovitve, da je ta parcela oziroma parcele, ki so nastale z njeno delitvijo, v naravi že pozidane. Ta dejstva pa se ne prilegajo opisu abstraktnega dejanskega stanu iz petega odstavka 57. člena Zakona o javnih skladih, po katerem so postala last občine le nezazidana stavbna zemljišča. Zato Občina ... ni mogla biti denacionalizacijski zavezanec.

Potencialni denacionalizacijski zavezanec je bila torej B. d.d., ki po podatkih upravnega spisa spornih parcel ni vključila v lastninsko preoblikovanje. Vendar tožnik zmotno meni, da upravni organ pri odločanju ni upošteval napotkov v sodbi opr. št. I Up 1644/2005-4 z dne 5. 7. 2007. Vrhovno sodišče RS se je namreč v njej opredelilo le o tem, da zato, ker je bilo podržavljeno zemljišče izločeno iz lastninskega preoblikovanja, tožnikovega denacionalizacijskega zahtevka ni mogoče zavrniti iz razloga, da ni predlagal začasne odredbe po Zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij. Upravnemu organu je naložilo, da možnost vrnitve podržavljenih parcel v naravi popolno ugotovi. Sklep, da pogojev za to ni, je upravni organ, kot je pojasnil v obrazložitvi izpodbijane odločbe, sprejel na podlagi izjave B. d.d., ki je v vlogi z dne 21. 2. 2008, dopolnjeni z vlogo z dne 21. 7. 2008, opisala dejansko rabo parcel – navedla številke parcel, ki v naravi predstavljajo progo transportnega žerjava (parc. št. 737/288, 737/289 in 656/17), opisala lego lesnega skladišča ... ter pojasnila, da so ostale parcele z njenimi objekti zazidana zemljišča oziroma odprta skladišča ter da po zemljiščih tečejo komunalni vodi. Svoje navedbe je podprla z geodetskimi listinami ter lokacijskim in gradbenim dovoljenjem iz leta 1983 oziroma 1984 za gradnjo mehaniziranega skladišča hlodovine in transformatorsko postajo na parc. št. 737/1. Svoje trditve, da podržavljene parcele ležijo v parcelah, ki predstavljajo prostorski kompleks za njeno proizvodnjo, pa je podprla s strokovnim mnenjem H. o tehnološko pogojeni prostorski ureditvi obrata, da bi ob obstoječi tehnološki opremljenosti in organizaciji dela izločitev dela zemljišča pomenila izjemno hudo motnjo v poslovanju podjetja. Upravni organ je pridobil tudi ažuriran zemljiškoknjižni izpisek za nepremičnine, vpisane v vl. št. 568 k.o. ..., iz katerega izhaja, da so vse v njem vpisane parcele po dejanski rabi odprto skladišče, funkcionalni objekt ali dvorišče, ter aeroposnetek zemljišč z vrisano lego podržavljenih parcel. Dejansko stanje je preverjal tudi na ogledu dne 17. 7. 2008. Zato ne drži tožbena navedba, da upravni organ ni preciziral dokazov, na podlagi katerih je ugotovil dejansko stanje, niti ni mogoče pritrditi tožbenemu ugovoru, da ni obravnaval listin, ki so v breme B. d.d. To sta predvsem mnenji izvedencev D.D. in E.E., ki ju je z argumentom, da izvedenec ni pristojen za ugotavljanje oblike vračanja podržavljenega premoženja, ampak je to pristojnost upravnega organa, pravilno zavrnil. Sodišče v celoti sprejema oceno izvedenih dokazov, na podlagi katerih je upravni organ dovolj prepričljivo obrazložil svojo ugotovitev dejanskega stanja. Na podlagi teh dokazov tudi po prepričanju sodišča dokazna ocena ne bi mogla biti v prid tožnika. Tudi v tožbi tožnik zmotno misli, da je možnost vrnitve podržavljenih parcel v naravi izkazana z dejstvom, da nepremičnine, vpisane v vl. št. 568 k.o. ... niso bile vključene v lastninsko preoblikovanje podjetja B. d.d. oziroma da jih cenilec v tem postopku ni cenil, ker so bile prenesene na Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS oziroma rezervirane zaradi denacionalizacijskih zahtev. Kot je ugotovil upravni organ, ta pogodba, ki je vsebovala določbo, da bodo parcele, za katere se bo v postopku uskladitve zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim stanjem izkazalo, da niso postale last Republike Slovenije, ni bila realizirana, ker se je ugotovilo, da parcele niso kmetijska zemljišča. Rezervacija denacionalizacijskih zahtevkov v postopku lastninskega preoblikovanja podjetja pa je pomenila le začasno prepoved lastninjenja nepremičnine s strani podjetja, medtem ko so se v postopku denacionalizacije po določbah ZDen ugotavljali pogoji za vrnitev zahtevanega premoženja. Ugovore tožnika, da je bilo na ogledu dne 17. 7. 2008 ugotovljeno, da se lahko v last in posest vrne sedanja parc. št. 737/289 oziroma večina nekdanje parc. št. 666/3, sodišče ne more preveriti, saj zapisnik o ogledu take ugotovitve ne vsebuje. Ugotavlja pa, da je po zemljiško katastrskih podatkih, na katere se je opiral upravni organ, parcela funkcionalni objekt, kar pa se sklada tudi s tožnikovo tožbeno navedbo, da je to zemljišče ograjeno in je na njem odprto skladišče železa. Zemljišče, ki je po vrsti rabe skladišče, pa je šteti za zazidano zemljišče, enako kot zemljišče, po katerem teče proga oziroma tir, saj so to v smislu definicij po 2. členu Zakona o graditvi objektov (ZGO, Uradni list RS, št. 110/02 in nadlj.) ter Uredbe o vrstah objektov glede na zahtevnost (Uradni list RS, št. 37/08) objekti. Kolikor objekti v času vložitve denacionalizacijskega zahtevka v ustrezne nepremičninske evidence niso bili vrisani, kot je pravilno pojasnil upravni organ, to ni razlog za vračilo nepremičnine v naravi (tudi stališče Vrhovnega sodišča RS v sodbi opr. št. I Up 103/2007 z dne 21. 5. 2008), ob tem da je B. d.d. dokazovala, da so bili infrastrukturni objekti zgrajeni že pred uveljavitvijo ZDen, tožnik pa tega tudi ni izpodbijal. Ker so parcele v vsej površini zazidana zemljišča, tudi ni podlage, da bi se posameznim objektom določalo funkcionalno zemljišče, kot to meni tožnik v tožbi.

Tožbeni ugovor, da upravni organ napačno navaja, da je bilo premoženje podržavljeno z delno odločbo ObLO ... št. 466-215/62 z dne 2. 9. 1963 in ne z odločbo z dne 13. 2. 1963, za odločitev ni relevanten. Je pa tudi neskladen z izpodbijano odločbo, v kateri je upravni organ ta akt štel kot akt, s katerim je bila tožniku odvzeta pravica uporabe na podržavljenem zemljišču, kot podlago podržavljenja pa pravilno navedel Zakon o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč, s katerim je bila tožnikovemu bratu odvzeta lastninska pravica na zemljiščih. Tudi tožbeni ugovor, da je zmotna ugotovitev upravnega organa, da je bila med pravnim prednikom B. in tožnikom (pravilno tožnikovim pravnim prednikom) dne 17. 5. 1963 sklenjena kupoprodajna pogodba, nima podlage v podatkih upravnega spisa. O pomenu te pogodbe na tožnikovo denacionalizacijsko upravičenje se je to sodišče opredeljevalo že v sodbi opr. št U 1218/2001-24 z dne 9. 10. 2002 (če bi upravni organ pogodbo štel za akt, s katerim je tožnikov pravni prednik prostovoljno razpolagal s pravico uporabe, tožnik ne bi bil upravičen do denacionalizacije). Upravni organ je to pogodbo upošteval le kot akt, s katerim sta se stranki dogovorili za odškodnino za odvzete parcele.

Glede na navedeno zatrjevani tožbeni razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ne obstoji.

Po presoji sodišča je odločitev upravnega organa tudi z materialnopravnega vidika pravilna. Po drugem odstavku 32. člena ZDen se ne vračajo zazidana stavbna zemljišča, razen če je na njih zgrajen trajni objekt v lasti upravičenca. Da objekti na zemljiščih niso last tožnika, med strankami sploh ni sporno. V smislu opredelitve po točki 1.9.2. 2.člena ZGO pa tudi ne gre za začasne objekte, kar pa tožnik prav tako ne trdi, ampak v tožbi meni, da gre za pomožne objekte. Po 4. točki prvega odstavka 19. člena ZDen nepremičnine ni mogoče vrniti, če bi se bistveno okrnila prostorska kompleksnost oziroma namen izrabe prostora in nepremičnin. V obravnavani zadevi pa je upravni organ glede na proizvodnjo dejavnost B. ugotovil sopovezanost nepremičnin v zaključeno prostorsko celoto.

Brez podlage v zakonu je tožnikov predlog, da bi morala B. d.d. denacionalizacijskemu upravičencu vrniti zemljišča, ki niso bila zajeta v programu njenega lastninskega preoblikovanja, tako da bi transportni žerjav oziroma progo transportnega žerjava ter objekte prestavila na zemljišča, ki jih je prodala. Denacionalizacija je primarno vrnitev podržavljenega premoženja v naravi. Če to ni možno, pa obsega plačilo odškodnine v obliki nadomestnega premoženja, vrednostnih papirjev ali v denarni obliki (2. člen ZDen). Za vsako vrsto podržavljenega premoženja (nepremičnine, premičnine, podjetja) ZDen, upoštevajoč opredelitve zavezancev za vračanje po 51. členu, posebej določa možne načine vračanja premoženja, od katerih nekateri dejansko pomenijo vračanje drugega premoženja in ne tistega, ki je bilo podržavljeno (npr. Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS, ki je zavezanec za vrnitev kmetijskih zemljišč, vrača nadomestna zemljišča, če vrnitev podržavljenih zemljišč v naravi ni možna, prvi odstavek 27. člena in obvezna razlaga prvega stavka prvega odstavka tega člena). Vračanje nadomestnih zemljišč pa ni uzakonjena za upravičence do vrnitve stavbnih zemljišč. Ti lahko v denacionalizacijskem postopku pridobijo drugo zemljišče le, če se z zavezanci do vrnitve stavbnih zemljišč o tem sporazumejo (tretji odstavek 42. člena). Do takega sporazuma pa v obravnavanem primeru ni prišlo. Glede na navedeno se zakonski položaj tožnika kot upravičenca do vrnitve stavbnih zemljišč po uveljavitvi ZDen oziroma vložitvi zahtevka za denacionalizacijo ni poslabševal, čeprav naj bi B. tekom postopka prodajala določena zemljišča. Neutemeljeni so tudi tožbeni očitki, da je upravni organ bistveno kršil pravila postopka. Tožnik zmotno meni, da bi moral, ker je imel v postopku dva pooblaščenca, upravni organ vsa pisanja in vabila vročati obema, saj po tretjem odstavku 88. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 105/06-urad. preč. bes., 105/06-ZUS-1 in 126/07) zadošča vročitev enemu. Na podlagi pregleda upravnega spisa pa sodišče ugotavlja, da je bilo poročilo o ugotovljenem dejanskem in pravnem stanju zadeve št. 462-01-7/95 z dne 11. 8. 2008, ki je izrecno vključevalo poziv na dajanje pripomb, vročeno odvetniku, ki ga je tožnik pooblastil za zastopanje (vročitev v poštni predalčnik dne 29. 8. 2008) ter dne 26. 9. 2008 še pooblaščenki I.I. Tožnik osebno je na poročilo odgovoril s pripombami z dne 3. 10. 2008, do katerih se je upravni organ v izpodbijani odločbi opredelil, odvetnik pa je pripombe podal po roku, šele 21. 10. 2008. Poročilo o ugotovljenem dejanskem in pravnem stanju zadeve je vključevalo tudi izjavo B. d.d., podano z vlogo z dne 21. 7. 2008 (ki je bila skupaj s prilogami tudi priložena poročilu), torej je bilo pripravljeno po končanem ugotovitvenem postopku (drugi odstavek 65. člena ZDen), zato tožnik zmotno meni, da bi mu moral upravni organ najprej poslati izjavo B., da se o njej izjasni, ter šele nato izdelati poročilo, saj je možnost izjasnitve imel v pripombah na poročilo.

Za bistveno kršitev določb postopka tudi ne gre, če upravni organ v zapisnik, sestavljen pri ogledu, naj ne bi vnesel vseh pripomb vseh prisotnih strank. Kolikor tožnik s tem meni, da ni zapisana izjava njegovega pooblaščenca, da bo do 31. 8. 2008 na dopustu in naj se mu vloga B. pošlje v mesecu septembru, je sodišče že v prejšnjem odstavku, ko se je opredeljevalo do sestave in vročanja poročila o ugotovljenem dejanskem in pravnem stanju zadeve, ocenilo, da nobene kršitve postopka s tem v zvezi ni bilo. Če pa naj ne bi bila zapisana še kakšna druga izjava, kar pa tožnik v tožbi ne precizira, pa sodišče pojasnjuje, da je zapisnik le dokaz o poteku in vsebini dejanj v postopku ter danih izjav. Resničnost dejstev, ki izhajajo iz izjav, pa je stvar presoje dokazov. Kot je sodišče že presodilo v tej sodbi, so podatki in listine v upravnem spisu podlaga za pravilen sklep upravnega organa, da vrnitev podržavljenih parcel zaradi obstoja v zakonu določenih ovir v naravi ni možna, zato tožniku pripada zanje odškodnina v višini vrednosti komunalno opremljenega nezazidanega stavbnega zemljišča. Ker je po navedenem odločitev upravnega organa pravilna in na zakonu utemeljena in v postopku za izdajo izpodbijane odločbe niso bile bistveno kršene določbe postopka, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06) tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je o tožbi odločalo na nejavni seji, ne glede na to, da je tožnik predlagal opravo glavne obravnave in izvedbo dokazov. Kateri dokazi naj bi se na obravnavi izvajali, namreč tožnik ni konkretiziral. Kot dokaz je predlagal izpodbijano odločbo, denacionalizacijski upravni spis ter sodni spis v upravnem sporu opr. št. 1771/2004, kar vse je sodišče pri presoji utemeljenosti tožbe vpogledalo, ni pa samo izvajalo dokazov v smeri utemeljenosti zahtevka, zato ni bilo zavezano k opravi glavne obravnave.

Stroškovni zahtevek je sodišče zavrnilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Pravni pouk temelji na prvem odstavku 73. člena ZUS-1.