Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da vzrokov in ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči, saj nasprotni udeleženec zaradi svojega trenutnega duševnega stanja še ni sposoben podati zavestne in voljne odločitve o svojem zdravljenju in posledično v tem trenutku zdravljenja v milejših oblikah, med drugim na odprtem oddelku, še ni sposoben.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje osebi A. A., roj. ..., ., omejilo prisotnost pri izvajanju dokazov in ga zadržalo v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve v Univerzitetni psihiatrični kliniki X. za čas dveh mesecev, najdalj do 2.1.2021. 2. Zoper ta sklep se je pritožila pridržana oseba. Navaja, da je čas pridržanja absolutno predolg. V sklepu je navedenih nekaj neresnic kot npr. da se ga otroci bojijo. Prosi za ponovno obravnavo in navede, da se bo zdravil ambulantno pri zdravniku.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je postopek potekal v skladu z določili Zakona o duševnem zdravju (ZDZdr1), glede na ugotovljena dejstva pa je bilo pravilno uporabljeno tudi materialno pravo. Sklep ima tudi vse razloge o odločilnih dejstvih.

5. Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu imajo oporo v izvidu in mnenju izvedenke K. H., dr. med., spec. psih., zaslišanju nasprotnega udeleženca in priče B. B. Na podlagi teh izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da so podani vsi pogoji iz 39. člena ZDZdr za začasno omejitev svobode nasprotnemu udeležencu. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje, ki temeljijo na izvedenskem mnenju, izhaja, da pri nasprotnem udeležencu obstojijo vsi znaki duševne motnje, ki opredeljujejo paranoidno shizofrenijo. V posledici poslabšanja duševne bolezni v nezdravljenem stanju ne zmore obvladovati svojih ravnanj. Pred tokratno hospitalizacijo je bil do ljudi verbalno agresiven do te mere, da se ga bojijo predvsem otroci in starejši. Povzroča tudi materialno škodo (na dan hospitalizacije je doma poškodoval dvoje vrat, jih razrezal s kleščami in ven spustil vse živali), vlomil je v poslovni prostor, zaradi česar lastnik prostora od njega zahteva odškodnino za nastalo škodo. Pritožnik izpodbija ugotovitev sodišča o tem, da se ga otroci bojijo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje takšen zaključek naredilo na podlagi izpovedbe priče B. B. (partner pritožnikove sestre), ki s pritožnikom živi v isti hiši. Ta priča je povedala, da je pritožnik agresiven, nesocialen, nadleguje ljudi, starejši in otroci pa se ga bojijo. Pritožbeno sodišče tako ne dvomi v pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje o tem, da se ga otroci bojijo. Pritožnik pa v pritožbi ne pojasni, katero od dejstev naj bi sodišče prve stopnje še ugotovilo napačno in ne odraža resnice.

6. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zaključilo, da nasprotni udeleženec s svojimi ravnanji ogroža svoje življenje (sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se nezavedno izpostavlja nevarnim situacijam v prometu, saj je hodil po sredini ceste) ter huje ogroža svoje zdravje (zaradi nejemanja potrebne terapije bi se bolezenska slika še poglobila, ojačala) kakor tudi življenje in zdravje okolice. Poleg tega povzroča tudi hudo materialno škodo drugim.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da vzrokov in ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči, saj nasprotni udeleženec zaradi svojega trenutnega duševnega stanja še ni sposoben podati zavestne in voljne odločitve o svojem zdravljenju in posledično v tem trenutku zdravljenja v milejših oblikah, med drugim na odprtem oddelku, še ni sposoben. Ambulantno zdravljenje in nadzorovana obravnava zahtevata tvorno sodelovanje pacienta, česar pa nasprotni udeleženec zaradi nekritičnosti še ni sposoben, ker se ne bi držal navodil in ne bi zadovoljivo sodeloval. Druge oblike zdravljenja ne bi odvrnile opisanega ogrožanja. Glede na navedeno je neutemeljen pritožnikov predlog, da bi se zdravil ambulantno.

8. Tudi trajanje zadržanja je določeno ustrezno. Po strokovni oceni izvedenke je potreben čas dveh mesecev, da bo ob pomoči ustrezne terapije bolezen toliko popustila, da bo pritožnik dosegel tolikšno kritičnost do bolezni in do nujnosti prejemanja predpisane terapije, da bo po odpustu, tudi doma, še prejemal vsa potrebna zdravila in bo tako mogoče nadaljevanje zdravljenja tudi v milejših oblikah. Ker je sodišče svoj zaključek o potrebnem času zadržanja v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve naredilo na podlagi mnenja izvedenke psihiatrične stroke, pritožbeno sodišče vanj ne dvomi, nasprotna pritožbena navedba pa je neutemeljena.

9. Glede na navedeno so tudi po oceni pritožbenega sodišča podani vsi kumulativno zahtevani pogoji za pridržanje na zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom v skladu s 53. členom v zvezi z 39. členom ZDZdr. Poseg v udeleženčeve ustavnopravno varovane pravice ima torej vso potrebno zakonsko podlago.

10. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožnik ne uveljavlja nobene kršitve postopka pred sodiščem prve stopnje, samo pa prav tako ni zaznalo nobene od tistih, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku - ZNP-1 in v zvezi s prvim odstavkom 30. člena ZDZdr). Zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1).

1 Ur. l. RS, št. 77/2008 s spremembami.